24.-26.07.2007 - Esfahan

24.07.2007

Ta dan je bil namenjen samo za premik iz Shiraza do Esfahana 485 km. Zato tudi zjutraj nisva preveč hitela. Jaz sem se odpravil po drobnih nakupih in v internet caffe, Mateja pa je malo pospravila po avtu, saj je postal že kar umazan. Po cca. 6000 km sva se končno obrnila proti severozahodu in se začela vračati proti domu. V Shirazu sva si spotoma ogledala še nekaj lepih parkov in se nato odpeljala proti Esfahanu. Pot je bila kar dolgočasna, vseskozi prostrana stepa obrobljena z gorovjem na vsaki strani. Pozornost so vzbujali le kakšni zanimivi vršaci, ki so se dvignili iz stepe.

V Shahrezu sva ob cesti zagledala gostilno, kjer so zunaj pekli piščance. Noga je kar sama pritisnila na zavoro in sem šel ponje. Za 3 € je bil to res slasten zalogaj. Nato sva se sita odpeljala proti Esfahanu. Že na obrobju se vidi, da je to lepo in ogromno mesto. Imela sva informacijo, da se na vstopu v mesto s strani Shiraza nahaja turistični kompleks, ki ima tudi kamp.Ta dan nisem imel preveč volje za iskanje, zato sem našel taksista, ki je vozil pred mano in me za 1 € pripeljal do želenega cilja.

Ob vstopu v kamp sva bila spet prijetno presenečena, saj je bil kamp zelo lepo urejen s parcelami v borovem gozdičku. Na parcelah je bila voda in elektrika, samo na sanitarijah se je videlo, da kamp ni ravno zaseden in čiščenje ni prav pogosto. Lepo sva se namestila in meditirala še dolgo v noč.

Naslov: Isfahan Turist Inn Opposite Of Kooie Imam-Hezard Jarib Street. Azadi Sq  (E51.66771 / N32.59548). Cena ista kot v Shirazu, 10 dolarjev komplet za dve osebi, avto in elektriko,čeprav je tu njihovo pravilo samo 5 dolarjev po osebi, ostalo je samoumevno da spada zraven.

25.07.2007

Zjutraj naju je prebudil hrup močnih tovornjakov. Kar razveselila sva se najinih nemških prijateljev s katerimi sva se srečala že v Turčiji ob vulkanu Nemrut. Vendar oni imajo bistveno več časa (na poti bodo šest mesecev) in potujejo bolj počasi, saj so v bistvu šele na začetku iranske poti (potujejo v drugo smer) medtem ko se midva že vračava. Med nami se je razvnel sproščen pogovor malo v nemščini, malo v angleščini. Oni potujejo od tu še naprej čez Pakistan v Indijo in so se nama kar čudili, kako bova midva lahko v tako kratkem času vse to kar sva si zastavila, prevozila in kako sva si lahko ogledala toliko stvari v tako kratkem času.

Zgodaj popoldne sva se odpravila proti tako opevanemu mestu. Že ko sva se vozila s taksijem sva videla, zakaj pravijo, da je Esfahan pol sveta. Najprej sva si ogledala Imam square, ogled je trajal kar dolgo, ker je to ogromna zadeva. Trg  Imama sq je bil v bistvu 1602 načrtovan kot dom za najboljše zlatarje in draguljarje “Safavid “imperija z edinstveno in neprimerljivo Imama mošejo, z izredno elegantno Sheik Lotfollah mošejo in lepo Ali Qapu palačo. S 512 m dolžine in 163 m širine je to po velikosti drugi največji četverokotni trg na svetu, samo Mao Zedongov Tianmen Sq je večji.

Potem sva srečala spet prijatelja, ki je v bistvu imel trgovino s tepihi in nama je najprej razkazal značilnosti trga, ki jih še nisva videla, naju mimogrede peljal na čaj v svoj aklimatiziran lokal in nama nevsiljivo nekaj razložil okoli tepihov, načinu izdelave, tehnike izdelave, izvor motivov, materialov……. Nato naju je peljal še v krasno staro čajnico, brez ogleda le te baje ne moreš reči, da si bil v Esfahanu.

Nato sva se napotila naprej proti Imam Hossein Square (zgleda, da so vsi totalitarni voditelji isti, tako da poimenujejo trge, ulice, mesta…po sebi). Na vsakem koraku sva našla kakšno znamenitost. Kar sam je v notranjost z lepo urejenim parkom (v parku je bilo ogromno različnih vrst skulptur dinozavrov ) vabil Biografsko zgodovinski muzej. Največja atrakcija muzeja je del hrbtenice in rebro dinozavra, ki je res ogromno. Nato sva se sprehodila še po krasnem vrtu z izredno lepo in s številnimi freskami bogato palačo na koncu.

Po ogledu le te sva vstopila v prekrasen hladen park, tam je bilo ogromno lepih in velikih dreves in polno vodometov. Ker se je že počasi pričelo temniti (tu se začne mračit že ob 7.30 uri) sva se počasi, ampak res počasi, ker je bilo na vsakem koraku nekaj za videti, odpravila proti znamenitem Si-o-seh mostu. Hodila sva po široki zelo prometni in s pešci natrpani čisto evropski ulici z ogromno trgovinami. Naju je pritegnil Bazar zlatarjev in draguljarjev, ki je baje tudi največji na svetu. Impresiven je pogled na brezkončni bazaar, kjer se iz neštetih izložb lesketajo mojstrovine priznanih mojstrov iz zlata in belega zlata, posute z diamanti. Tu pa bi se brez problema znebil denarja, saj imajo zelo drage in hkrati seveda glamurozne stvari za 5000 dolarjev in še krepko navzgor. Sam težko sodim ali so stvari poceni ali drage, ker nisem poznavalec, lepota izdelkov pa me je omamila. Prav na silo sva morala zapustiti bazar ter se odpravila proti mostu. Po poti sva srečala najine nemške prijatelje in skupaj smo zavili v prijetno čajnico zraven mostu, tako da smo lahko opazovali, kako teče življenje v tem mestu.

Zapletel sem se tudi v prijeten pogovor z domačinko, ki mi je povedala, da je danes izredna gneča v mestu in trgovinah zato, ker je jutri neki praznik in običaj je, da žene na ta dan obdarijo svoje može. Super navada, ni kaj. Po uživanju v čaju, klepetu in opazovanju okolice smo se še sprehodili čez prekrasen most (ki je zaprt za promet), poklicali taksi, ki nas je odpeljal do kampa in se nato še dolg v noč ob kajenju šiše prijetno pogovarjali.

26.07.2007

Dopoldne sva si vzela čas, da kaj postoriva po avtu, saj v bistvu mesto zaživi šele pozno popoldne, v vsem svojem sijaju pa zažari šele po sončnem zahodu. Malo smo se pogovarjali z našimi nemškimi prijatelji. Posebej z veseljem sem jih poslušal, ko so mi podrobneje razlagali plan poti prek gorovja v Pakistanu in nato prek Indije do Nepala, kjer si bodo privoščili treking na višini okoli 5000 m. To so tudi moje pobožne želje, ampak ne vem kako bi si v tem norem tempu lahko vzel 6 mesecev dopusta.

Popoldne sva se zapeljala v mesto na Imam sq, kjer sva si ogledala (in nekaj tudi kupila) drugi največji bazar v Iranu. Dolg je 9 km (največji je v Tabrizu, kjer je dolg, pomislite, kar 30 km). Seveda nisva prehodila vsega ampak le delček okoli Imam sq. Po napornem sprehodu sva si privoščila čajček v čajnici, ki  je zelo lepa in ima enkratno lokacijo, tako da iz nje vidiš cel Imam sq. Opazovala sva ljudi, ki se kot mravljice sprehajajo po njem.

Nato sva nadaljevala sprehod po čarobnem mestu in ob reki navzdol, kjer sva naletela na en prekrasen most. Na njem in zraven po parkih je bilo na tisoče ljudi. Izgleda, da se tukajšnji ljudje zelo radi zvečer sprehajajo ob reki, prirejajo piknike po parkih v bližini reke, skratka reka in njeni mostovi jim pomenijo zelo veliko. Potem sva utrujena od hoje poiskala prvi taks, ki naju je odpeljal do kampa.