Afrika 2012 - Bangul - Senegambia

Bangul - Senegambia 29.2.2012

Sreda je, smo v Gambiji.

Kot sem že zadnjič napisal, so nam predsedniške volitve v Senegalu povzročile nekaj problemov, pravzaprav so nas zaradi zaprtih mej prisilile v postanek na potovanju. Vlada do včeraj zjutraj še ni objavila rezultatov volitev oz. kdo je zmagovalec, povedali so le, da se bo šlo čez 14 dni v drugi krog volitev. Tako smo včeraj po vezah dobili informacijo, da se bodo meje odprle vsaj do naslednjega kroga volitev.

Takoj zjutraj smo najeli taksi in se poslovili od Nikota, ki se je tudi odpravil iz Saly-ja nazaj v Tubo v svojo tovarno, mi pa na pot proti meji.

Tu ni več peska in peščenih sipin, tu je pokrajina zelena, pot vodi čez neštete vasice, kjer se odvija vsakodnevna obcestna prodaja različnih dobrin. Zanimivost teh vasic je, da se takoj vidi način življenja v njih. Vse hišice so tradicionalne, večinoma ima vsaka družina svoj del zemlje, na kateri imajo hišico ter še drugo ali pa tretjo hišico za živali, vse skupaj pa je obdano z visoko ograjo: Vse je iz naravnega materiala, vejevja in vse hišice so obvezno pokrite s slamo iz bližnjih močvirij, ter seveda zidano iz blata in vejevja.

Ob cesti se je tudi proti jugu videlo mnogo čred govedi in ovac ter polja z zelenjavo, kar nakazuje, da je ta del Senegala dokaj bogat s kmetijstvom.

Pot nas je vodila skozi večje mestece Kaorlak, z vsem njegovim mestnim kaosom, do meje. Ceste so večinoma v slabem stanju, tako da nas je taksist večkrat rajši zapeljal po pisti ob cesti, kot po cesti z asfaltnimi globokimi luknjami.
Na mejo smo prispeli popoldan, tam kot vedno nepregledna množica domačinov, vsak poskuša kaj prodati ali pa zamenjati domačo valuto v evre ali obratno. Skratka veliki kaos za tistega, ki se tu pojavi prvič in ne pozna postopkov, kako priti ven iz države.

Množica ljudi nam ni delala velikih preglavic. Takoj sem z vsemi potnimi listi zavil na policijsko postajo, turistov in popotnikov ni bilo, verjetno še niso imeli informacije, da so odprli mejo. Policaj je potne liste takoj vzel v obdelavo in ko je tako listal po njih je ugotovil, da nimamo vstopne vize. Seveda sem ga prepričeval, da je Slovenija za Senegal ne rabi, da imajo na mejnem prehodu Djama, kjer smo prišli v Senegal, list kjer jasno piše, da Slovenci ne potrebujejo viza itd …
Ni se dal kaj dosti prepričevati, takoj je šel po šefa, ki je sedel zunaj v hladu na stolu, ta je spet pregledal naše dokumente, spet ista vprašanja, kako smo prišli v Senegal, da to ni legalno, da ni res kar govorimo, vendar smo imeli v potnih listih pečat vhoda v Djami in ni nas mogel obtožiti nelegalnega vstopa v državo.
Po nekajminutnih besednih igrah, kaj je legalno in kaj ni, je le dal ukaz svojemu podrejenemu, da naj nam da izstopne pečate, vendar nam je zagrozil, če pridemo nazaj iz Gambije na ta mejni prehod, nas sigurno ne bodo spustili nazaj in naj si vstopno vizo poiščemo v Bangulu v Gambiji.
Lepo smo se mu zahvalili in obljubili, da si bomo vizo pač, če jo že moramo imeti, priskrbeli v Bangulu, tako da on ne bo imel z nami več problemov. Seveda nam to ne bo potrebno, saj se nazaj po tej poti ne bomo več vračali. Ker pa je bil toliko zaposlen s temi vprašanji, kako smo prišli v državo, je spregledal, da sem imel v potnem listu tudi vhodni pečat za Mercedesa ter izhodni pečat za ta avto spet na Djami, za mene pa je bil le en vstopni pečat. V kolikor bi to opazil, bi verjetno ponovno kompliciral saj mi je manjkal še en vstopni pečat, če sem pač z vozilom že enkrat zapustil državo: Skratka tisoč vprašanj, na katere se mejni organi radi lepijo, seveda z namenom dobiti čim več podkupnin.
Takoj ko smo imeli te pečate v rokah smo šli mimo carine takoj naprej na gambijski del mejnega prehoda: Tu najprej s prtljago na carino, kaj imate, kam greste, s čim se ukvarjate in presenetljivo so nas brez problemov napotili naprej do policije. Spet podobna zgodba, vi nimate viz, vi morate imeti vstopne vize, mi da ne, ker smo v Evropski uniji, itd. Raje nismo preveč komplicirali, saj smo vedeli, da je to le folklora in da nam bodo ponudili vstopno vizo za 1000 Dallasov in tako je tudi bilo.

Zunaj v menjalnici sem zamenjal Evre v Dallase (1€/40 Dallasov), ta čas je v naše potne liste udaril pečat mesečne vize, plačali smo, presenetljivo prejeli še blagajniški prejemek in bili smo prosti.
Takoj na meji smo nato najeli gambijski taksi, malo prerekanja glede cene (250 Dalassov) in dogovorili, da nas pelje do trajekta na reki. Tu smo kupili karte za trajekt po osebi 10Dalassov in za skupno prtljago 30 Dalassov.

Počakali smo trajekt, ki nas je nato pripeljal na drugo stran reke: Trajekt vozi zelo počasi, tako da smo porabili 1,5 ure, da smo prišli na bangulsko stran Gambije, kjer nas je s kombijem že čakal Zdravc. Proti 15km oddaljeni Senegambiji smo nato skupno nadaljevali pot.

Skratka, spet se nam je vse dobro izšlo s temi mejnimi zadevami in ugotovitev je, da je brez avtomobila mnogo lažje prečkati te meje.

Še zanimivost in informacijo ostalim. V primeru če bi imeli kombi, bi spet zahtevali od nas Ata-Karnet ali pa, da nas spremljajo čez prehod njihove zemlje s policijskim spremstvom, ki pa bi ga seveda morali plačati, tako da se nam je poteza, da smo kombi prodali že v Senegalu, dobro obrestovala: Za naprej do Gvineje Bisao pa imamo itak Zdravčeva vozila.

Prihodnjič dalje

cesta iz Senegala do Gambije

naš taksi do Gambije

vasi ob cesti

vsak kamion prevaža vsaj dvojno težo od deklarirane

prevoz v nadstropju

čakanje na trajekt na reki Gambija

prihod trajekta

ribiči ob trajektu

na trajektu mi je čevljar popravil sandale

kamp Secuta

naša nova pridobitev poimenovali smo jo za kamelo

prihod v naš barček na obali

Bambu Bar na plaži

prodajalka sadja na plaži

plaža morje je že toplo

dobrodošli v Gambiji