Afrika 2012 - Gvineja Bissao

Šele to noč smo se vrnili iz Gvineje Bissao. Ker tam nismo mogli priti do interneta, sem pač vsak dan sproti pisal dogodke iz obiska te države in jih zdaj, ko smo se ponovno vrnili nazaj v Gambijo, vse skupaj objavljam.

Gvineja Bissao 6.3.2012

Afrika ne bi bila Afrika in zgodilo se je to, kar je tu popolnoma normalno in vsakdanje. Ko smo v ponedeljek želeli iz Gambije oditi v Gvinejo, vize še niso bile pripravljene. Najprej smo zjutraj dobili izpraznjeni dve gumi na Range Roverju, zato smo morali za jutranjo telovadbo najprej odmontirati gume, dobiti taksi in jih odpeljati k vulkanizerju.
V tem času se je Zdravc odpeljal v mesto s kombijem in poskusil prevzeti vize, vendar smo jih dobili šele popoldan, tako smo morali potovanje v Gvinejo premakniti na naslednjo jutro. Popoldne je hitro minilo, po kosilu smo se odpravili spet na plažo, se malo kopali in hladili v senci palm. Zanimivo je, da je cena piva tu 0,80€ (30 dalasov).

Naslednje jutro se je zbrala ekipa, torej nas pet in še trije kolegi od Zdravca. Posedli smo se v avtomobile in se odpeljali proti južnem Senegalu, bolj znanem po imenu Cassamans. Ta del Senegala je znan po tem, da se ne razumejo s severnim delom Senegala, prav tako obstajajo težnje o ločitvi od severnega dela Senegala, pri tem pa jih potiho podpira Gambija. Izhod iz Gambije je potekal brez stresov, vhod v Senegal tudi brez problemov, sploh se niso ukvarjali s problematiko viz, saj na tem delu Slovence upoštevajo kot del Evropske Unije.
Edini problem, ki je nastal na senegalski strani meje, je bil ta, da so cariniki opazili, da je kombi preveč lep za gambijske razmere. Pred odhodom smo namreč sneli slovenske tablice in namestili gambijske tablice, sposojene z drugega kombija. Z manjšo podkupnino carinika (20€) smo tudi to rešili in se odpeljali v notranjost Senegala proti Gvineji.
Pokrajina Cassamansa je zelo lepa in zelena, pravzaprav bi rekel, da je to lepši del Senegala. Baje je ob obali mnogo lepih turističnih objektov, ljudje se kar dosti trudijo za pridobitev naklonjenosti turistov. Osebno teh delov pokrajine nismo videli, smo pa vse to slišali od drugih popotnikov.

Žal vse te lepote zasenčijo neštete kontrole vojske, ki straži vse ceste in postavlja barikade na cestah, tako, da si moraš obvezno zaustaviti. Nas sicer niso kaj dosti pregledovali, saj smo tujci, pravijo pa, da se na tej poti dogajajo napadi raznih novodobnih razbojnikov, ki večkrat zaustavljajo turiste in jih oropajo. Ali je to res ali ne sicer ne vemo, vendar vojska ima ob cesti barikade, vsi so opremljeni z avtomatskim orožjem v popolni vojni opremi in svoje delo jemljejo zelo resno.

Nekaj podatkov o deželi Gvineja Bissao, ki sem jih dobil na spletu :
Gvineja Bissau, uradno Republika Gvineja Bissau, je suverena država ob atlantski obali Zahodni Afriki in ena najmanjših držav celinske Afrike. Država, ki je bila nekdaj portugalska kolonija, na severu meji na Senegal, na vzhodu in jugu na Gvinejo, na zahodu pa na Atlantik. Koordinate glavnega mesta11°52′N, 15°36′W. Ker je to bila nekoč Portugalska kolonija (odcepili so se 24. septembra 1973) imajo še zmeraj za uradni jezik portugalščino. Pri zadnjem štetju prebivalstva leta 2005 je bilo v Gvineji Bissao 1.586.000 ljudi. Ta dežela še danes velja za eno izmed najbolj revnih držav sveta, njihov prodajni proizvod je še zmeraj kikiriki in indijski orešek.
Pri iskanju na Googlu sem našel zanimiv članek ki ga v celoti objavljam o tej deželi :
Gvineja Bissau - raj za prekupčevalce z drogo

Če vtipkate Gvineja Bissau, vam bo Google postregel s slikami veselih otrok, afriških živali, lepih plaž in sem pa tja kakega oboroženega vojaka. A to malo državico (malce je večja od Slovenije) so zaradi vsesplošne nestabilnosti, izjemne revščine in strateško ugodne geografske lege, v zadnjih nekaj letih narko-karteli spremenili v svojo temeljno bazo pri transportu drog iz Južne Amerike v Evropo.
Država si je prve izkušnje s čezmorskim prometom in trgovino pridobila v času trgovine s sužnji, ko je spadala med portugalske kolonije. Neodvisna je od leta 1973, a kot prava država ni nikoli živela v miru kaj dolgo. Takoj po osvoboditvi so najprej obračunali z rojaki, ki so se borili na strani Portugalcev, nato je 10 let trdo vladal revolucionarni režim. Prvim demokratičnim volitvam, leta 1994, je leta 1998 sledila državljanska vojna, ko je vojska vstala proti svoji vladi. Leta 2000 so izvolili novega predsednika, a so ga spet kmalu odstavili, ker je bil nesposoben rešiti probleme v državi. Temu je sledil upor nekaterih vojaških oddelkov, v katerem je bil ubit generalni poveljnik, kar je sprožilo vsesplošne izgrede v državi. Po dveh letih so imeli spet volitve, kjer se je spet močno zapletlo glede zmagovalca, nakar so čez tri leta izvoljenega predsednika ubili, ker naj bi bil odgovoren za smrt enega od generalov. Tega je dve leti in trenutno imajo novega predsednika, ki pa je še živ.
Iz vsega tega kaosa lahko razberemo le, da tam vlada demokracija le na papirju, dejansko oblast pa ima vojska, ki se je tudi izkazala za precej nehomogeno. Politične razmere so povzročile ekstremno revščino (en najnižjih BDPjev na svetu) in nestabilnost celotne družbe, v kateri se mora vsak znajti, kakor ve in zna, da preživi. To pa seveda rodi korupcijo.

Leta 2005 so začeli razmere izkoriščati tudi narkokarteli, ki so naleteli na nepričakovano plodna tla. Že lokacija je izjemna - obala države je najbližja Južni Ameriki in tudi odlično izhodišče za pot naprej v Evropo. Dodaten plus je, da je obala razčlenjena, sestavljena iz množice otokov, ki so praktično brez nadzora. Vojska ima na voljo le nekaj čolnov, njeni generali pa so tako ali tako vpleteni v posle z drogo. Poveljnik zračnih sil Camara in bivši poveljnik mornarice Tchuto sta na primer splošno znana lokalna narko-kralja. Na kopnem imajo probleme s pomanjkanjem policijskih vozil, bencina, policisti nimajo niti lisic ali mobitelov, da bi se lažje organizirali. Če že koga spravijo v zapor pa tega nihče ne jemlje resno. Zaporniki lahko namreč vsak dan popoldne zapustijo svoje celice in gredo kamor želijo, a veliko se jih vendarle vrača, ker tako dobijo vsaj en brezplačen obrok na dan.
V državi se je razpasel mednarodno organizirani kriminal, kakršnega prej nikoli niso poznali, nasilje se stopnjuje, kup tolp vsakodnevno obračunava med sabo. Z bliskovito hitrostjo narašča število odvisnikov od kokaina, ki ga še nekaj let nazaj praktično niso poznali.
Od prihoda kartelov do danes se je količina pretihotapljene droge nekajkrat povečala. Združeni Narodi ocenjujejo, da gre skozi obale Gvineje Bissau kar četrtina vsega kokaina, ki ga konzumira Zahodna Evropa. Gre za kokain, v vrednosti 18 milijard dolarjev! Toda tega denarja Gvinejci nikoli ne vidijo, razen tistih čisto pri koritu. Navadni ljudje za golo preživetje vsakodnevno tvegajo življenja, ker jim drugega pač ne preostane. Pomaga jim nihče, služb ni, oblasti, na katero bi se lahko zanesli tudi ne.
Oglašajo se le Združeni Narodi, ki opozarjajo, da je treba aretirati odgovorne pri vrhu, kot da bo to kaj rešilo... Ob vsem tem denarju se bo pač vedno našel novi general, ki se ga bo dalo podkupiti in še naprej brez skrbi tihotapiti drogo. Toda očitno je lažje sodelovati v nepotrebnih vojnah v arabskem svetu, kot napraviti red v majhni državi, ki ima potencial, a ne najde poti iz brezna. Sporočilo: "Ni nafte? Ni pomoči!"

Opis naše poti naprej :
Cesta proti Gvineji je dokaj lepa in lepo prevozna, vodi nas skozi neštete vasice, kjer ob poti prodajajo od hrane pa do ostalih potrebščin, večinoma je vse namenjeno domačinom, saj je turistov tu zelo malo. Veliko je mostov in prehodov čez morske kanale, ki se raztezajo globoko v Casamansovo pokrajino. Skratka res lepa zelena narava z vsemi temi kanali, ki sekajo cestišče. Tukaj smo spet na francosko govoreči populaciji ljudi.
Ko smo se približali meji Gvineje, nas je zaustavila narko policija. Vsi smo morali iz avtomobilov, vsak vzeti svojo prtljago, razen šoferjev, ki smo morali ostati v vozilih in oditi na osebni pregled in pregled prtljage. Zadeva je bila dokaj zastrašujoča, vsi so bili oboroženi in pričel se je detajlni pregled nas, naše opreme in vozil.
Vsak posameznik je dobil svojega policaja, morali smo izprazniti vse žepe na mizo, nato so nas detajlno pregledali, sledil je še pregled prtljage. Dvojica policajev nas je od strani stražila in hkrati opazovala, da ne bi morebiti kam kaj odvrgli ali skrili. Dejstvo je, da iščejo prepovedane substance tudi pri turistih.
Eden od policajev se je vrgel v pregled avtomobilov in seveda nas voznikov, ki smo bili do takrat v avtomobilih, saj so nam prepovedali izhod iz njih. Nato so nam pregledali še našo prtljago.
Njihov cilj je bil, da pri turistih najdejo neko substanco, ponavadi drogo in nato zagrozijo z zaprtjem ali pa zahtevajo plačilo podkupnine, ki pa ni tako nizka.
Ta cilj so tudi dosegli, našli so namreč uspavalne tablete pri zdravilih od Zdravca, ki pa pri nas niso prepovedane, pokazali so, da je na njihovem spisku prepovedanih zdravil sestavina, ki je v teh tabletah in imeli so prvi vzrok za izsiljevanje. Pri drugem članu ekipe so našli še dve semenke in imeli so drugi argument za izsiljevanje.
Seveda so, preden so nas pregledali, videli, da imamo dokaj dosti denarja in njihova zahteva je bila takoj jasna. Postavili so ceno podkupnine 1500€ ali pa gresta ti osebi v zapor. Seveda podrobnosti zdaj ne bom razlagal, vendar je bila zadeva zelo resna, saj so jima grozili z zaporom. Minimalno ti najprej sledi 3 tedne čakanja v zaporu, predno greš sploh na sodišče, zato smo bili primorani nekako plačati to podkupnino.
Dejstvo je, da to kar so našli ni bial nobena droga, našli so le tobak v škatli za zvijanje cigaret, dve bele posušene in neuporabne semenke in tablete za spanje. Začela so se pregovarjanja, končalo se je tako, da smo jim bili primorani plačati podkupnino v višini zbranega denarja, torej 350€ in zaplenili so nam tobak in tablete. Dejstvo je, da nismo imeli izbire, ali to ali iskanje odvetnikov, zapor itd.
Toliko v vednost vsem popotnikom, da se je potrebno dobro pozanimati, kaj lahko imaš v svojih torbah in kaj ne, dejstvo pa je, v kolikor bi koga odvedli v zapor, bi mu podtaknili še kaj droge v prtljago in bilo bi vprašanje časa, kdaj bi spet videl Slovenijo. To je njihov način ustrahovanja in pridobitve dobrih dnevnih zaslužkov narko policije v teh krajih.
Izkušnja, ki smo jo doživeli, pač ni vredna teh travm, vendar pravila igre postavljajo oni in ne mi, tako da smo plačali, se usedli v avtomobile, ko so jih po predhodnem razstavljanju delno spet pospravili in se odpeljali na mejo Senegal/ Gvineja.

Izhod na meji iz Senegala ni bil kritičen, zelo hitro je šlo, pa še nobenih podkupnin ni bilo potrebno, na gvinejski strani pa le ni bilo tako lahko. Najprej podkupnina 10€, da nam niso vpisali vozil v potne liste, nato plačilo 15€ cestnine, nato 10€ za neke pečate na papirje od vozil in končno prehod in vhod v nam še neraziskano Gvinejo Bissao. Ne smemo pozabiti, da je v tej deželi leta 1998/1999 vihrala državljanska vojna in še pred tremi leti so nekatere tolpe, skrite po okoliških gozdovih, večkrat napadale vladne vojaške enote, zato je tudi tu prisotnost oborožene vojske popolnoma običajna zadeva. Govori se, da ima ljudstvo doma še vedno ogromne količine orožja. Prav tako je glavno mesto z imenom Bissao znano kot vstopna luka za velike količine droge, ki se prevaža čez Atlantik z ladjami iz južne Amerike, se tu skladišči in je nato namenjena z lokalnimi prevozi skozi puščavo, Mali, Niger in Mavretanijo proti severu, proti Evropi. Tako je ta država znana po marsikaterem obračunu lokalne mafije, ki drži nadzor nad tem poslom. Zato ni čudno, da so vsi nočni stražarji oboroženi s puškami, ko se ponoči sprehajajo okoli hotelov in stražijo, to je popolnoma običajen način za te kraje.
Zanimivost je tudi to, da je do glavnega mesta Bissao potrebno na vsakem ček pointu (pregled dokumentov s strani cestne policije) plačati 1000 sef (1,5€), ta denar pa gre baje ves v njihove žepe, tako da država nad temi plačili sploh nima pregleda. Prav tako je zanimivo, da ti policaji sploh niso oblečeni v policijske uniforme, ampak so v trenirkah in imajo neke državne pečate, ki jih udarijo na papirje od vozil in zahtevajo plačila brez izdanih računov ali dokazil, da jim je kdo kaj plačal. Prihod v Bissao je bil že v večernih urah, tako da si mesta nismo kaj dosti ogledali: Nastanili smo se v nekem razpadlem, nekoč turističnem kompleksu, v nekih bungalovih. Za spanje so zahtevali za dve osebe 15€, V kopalnici je bil čeber vode za umivanje in neka školjka, ki si ne zasluži tega imena, postelja pa taka, kot da je spala na njej cela divizija vojske, vse polomljeno in umazano: Še dobro, da sem imel svojo spalno vrečo, saj so bile rjuhe zadnjič oprane pred kakim letom ali več. Naslednji dan smo zamenjali lokacijo spanja, našli smo hotelček z domačim imenom BOR in pričeli s pregledom možnosti prodaje vozil.

8.3.2012 četrtek

Dan žena. Tukaj je to praznik in je nedelaven dan, to je dan kot v Evropi, ki ga slavijo ženske, zato ni bilo nič čudnega, ko smo šli na ogled mesta, smo v mnogih priročnih barčkih, ki jih tu poimenujejo z imenom »baraka..« videli ženske, ki se na ta dan družijo, klepetajo in ob tem veselo srkajo pivo. Omeniti moramo, da je v Gvineji Bissao večji del populacije krščanskega izvora (95 %), ostalo muslimanskega in še nekih manjših religij lokalnega izvora. Tako, da tukaj pitje alkohola zgleda kot nacionalni šport, pijejo ga veselo in povsod in to vsi.
Še ena zanimivost tega dne. Ko smo se vrnili nazaj v del, kjer smo nastanjeni in kjer je naša izhodiščna točka (barček Vahidove žene, ki je glasbenik in Zdravčev prijatelj, ki nas je pripeljal v to deželo) smo opazili in nam je to nato potrdil tudi Vahid, da smo že opazovani s strani lokalne policije. Tukaj se gibati neopazno je popolnoma nemogoče, saj po mestu nismo videli nobenih belcev. Ko smo tako sedeli v barčku, smo takoj opazili neke osebe, kako sedijo v kotih in si nas nemo ogledujejo in spremljajo vsak naš gib. Tako smo opustili namero, da bi se odselili iz hotela k lokalnim prebivalcem, ki so nam ponujali prenočišče, ker je bilo v hotelu le bolj varno. Tu namreč poteka velika trgovina z drogo, kot sem prej že omenil in naša skupina petih belcev, ki je sem prišla prodajati dva vozila in ki ima denar in verjetno želi kupiti drogo, je postala vaba za lokalne ovaduhe policije. Tako smo se odločili, kljub visoki ceni prenočišča, naprej spati v hotelu.
Ko smo si ogledali lokalno tržnico v mestu, sem jaz osebno prvič videl na pultih v družbi mnogih muh in ostalega mrčesa med množico različnega mesa koz, ovc in krav, da prodajajo tudi opičje meso v kosih ali kar opice v celoti za prehrano. Te takoj po usmrtitvi očistijo v kropu, jim odstranijo dlake s teles in jih tako prodajajo lokalnem prebivalcem kot meso za hrano. Kupiš jih lahko kot celoto, lahko tudi razkosano na želene kose mesa. Sicer sem poskusil narediti nekaj posnetkov, nekaj mi jih je dobro uspelo, vendar so se lokalni prodajalci zelo razburili ob mojem slikanju. Kmalu se glede na njihove geste, ki niso bile preveč ljubkovalne, ni bilo več varno tam okoli gibati s fotoaparatom v rokah. Tako smo se glede na njihove geste in tudi velikega smradu odločili odmakniti od tam in premaknili smo se na drugi del tržnice.

9.3.2012 petek :
Zjutraj smo se odločili, da gremo na 25km oddaljeno plažo, vendar ko smo prispeli tja po dolgi slabi neasfaltirani cesti, smo ugotovili, da smo sem prišli brez veze. Voda Atlantika tukaj naplavi ogromne količine smeti, obala je sicer peščena, vendar ni nobene volje,da bi se človek tukaj kopal v vsej tej umazaniji. Prav tako ni nobenega turističnega objekta, skratka odločili smo se takoj vrniti v mesto. Po povpraševanju lokalnega prebivalstva smo ugotovili, da sicer nekaj plaž imajo urejenih na bližnjih otokih, vendar je to precej daleč od glavnega mesta, tako smo opustili idejo o kopanju.

Spet smo se podali v mesto in poskusili najti kak internet, vendar brezuspešno-Našli smo samo dve tabli z napisi, zadeva ni bila v funkciji delovanja. Prav tako smo opazili, da lokalno prebivalstvo ne uporablja interneta, turistov tukaj ni, tako da teh »cyber caffejev« tu sploh ni. Tudi to iskanje smo opustili in se vrnili v našo bazo z lokalnimi taksiji in busi.
To so majhni kombiji, Mercedes MB100, registrirani za prevoz 20 ljudi, stlačenih v notranjosti, cena prevoza res simbolična 100 sefa po osebi. Tudi ta prevoz je postal pravo doživetje oz. kako se ljudje noter naložijo? Vozilo, ki je v Evropi registrirano za prevoz 8 potnikov, je tukaj registrirano za minimum 20 do 27 ljudi. Kako so zloženi noter, povedo slike, ki mi jih je uspelo posneti.

Zvečer je padla odločitev, da naslednje jutro obrnemo naše potovanje proti severu, kar pomeni povratek nazaj proti Gambiji. Mesto Bissao nas ni preveč privlačilo, tu je mnogo nasprotij, vidi se, da tu poteka močna trgovina z mamili. Lahko srečate tudi avtomobile najnovejše proizvodnje iz Evrope, Amerike in od drugod, pa vse do starih in uničenih vozil. Nekateri ljudje živijo v vilah, mogoče 1%, ostali večina 99% pa v barakah iz blata in pokritih z navadno pločevino. Kakšno je stanje na podeželju, si na žalost zaradi časovne stiske nismo mogli ogledati, razen vasi, ki smo jih prevozili ob prihodu v glavno mesto.

Prodaja vozil je tukaj kljub pripovedi nekaterih ljudi oz. popotnikov težka, dejstvo je, da je zanimanja dovolj, vendar ni denarja. Zdravcu tako ni preostalo drugega, kot da je sprejel dejstvo, da se pač vrne z vozili nazaj v Gambijo in jih tam proda.

Obračanje nazaj proti severu, proti Gambiji pomeni, da smo dosegli letošnji načrt potovanja in se zdaj vrnemo nazaj v Gambijo, kjer imamo v sredo, 14.3., letalo, ki bo poletelo proti Frankfurtu in nato proti domu. Teh nekaj preostalih dni bomo porabili za nakup kakih spominkov, poskusili si bomo ogledati še en narodni par v Gambiji itd.

10. 3. 2012
Zjutraj po zajtrku smo se, tako kot smo se dogovorili, odpravili nazaj za Bangul in Senegambijo.

Prihodnjič dalje

odhod proti Gvineji Bissao

v notranjost vozila smo pospravili nekaj filtrov za čiščenje...

mejni prehod Gambija Senegal

na meji se zmeraj da kupiti pomaranče in ostalo

ponavadi pomaranče kupite že olupljene

senegalski vojaki so stalno z orožjem v roki

barikade na cestah kjer se je potrebno zaustaviti

lokalni prevozi v Casamansu

lokalni čolni po kanalih

kupi kikirikija

pridelki na tržnico se vozijo z taksiji

pridelki do taksijev pa na biciklih

vasi ob poti za Gvinejo

prisilni pregledi Narko Policije

zasluženo prvo pivo v Gvineji po prehodu zadnje meje

Gvineja Bissao je zelo zelena

V Gvineji tudi potekajo v tem času predvolilni shodi

tipične Gvinejske hišice ob cesti

prelepa pokrajina

ročne bencinske pumpe ob cesti

večinoma so hiše pokrite s slamo

smeti ob cesti kar sežigajo

naša nova registracija kombija

naš prvi apartma v Bissao

naša baza v barčku iz ladijskega kontejnerja žene Vahida

lokalni prevozi

notranjost v taksiju

potniki se na vsaki postaji menjajo

voznik taksija

hiše v Bissau

plaža Suru

že nosijo iz plaže ribe v košarah

klimatiziran kamion

množica ljudi ob cesti na povratku iz Bissaa

opice imajo večkrat na verigah ob poti zavezane

Markotu je padel cuker pa si je privoščil miške in pivo La Gazell