Afrika 2012 - Mavretanijska meja - Nouakchott
Nouakchott 16.2.2012
Školjkarske večerje v Maroku
Naslednje jutro smo se vsi skupaj z Nikolasom, Bojanom in njunima ženama odpravili na obiranje školjk po laguni. Pobirali smo školjke »vongole«. Dejstvo je, da je v tej laguni visoka oseka, morje se odmakne ven proti oceanu vsaj par kilometrov in takrat se v laguni lahko v miru pobira školjke. Seveda je vseeno dobro biti bos, saj se po laguni brede po kotanjah in po travi. Školjke se nahajajo na tleh, potrebno jih je le pobrati ali vsaj nekoliko pogrebsti po pesku in takoj pod površjem se najde lepe vongole. Nabrali smo jih dva zvrhana koša, jih odnesli nazaj v kamp, jih oprali in odstranili mrtve školjke in nato je Irena pripravila slastno večerjo, »vongole v rižoti«. Za predjed smo imeli namaz iz rarogov na toplem kruhu, Nikolasova žena pa nam je pripravila belgijsko specialiteto, za katero si sicer nisem zapolnil imena, vem pa sestavine. Paradižnik je prerezala na polovico, izdolbla notranjost, pripravila tuno z začimbami in ta namaz vstavila v notranjost paradižnika. Bilo je nepozabno ter slastno.
Zvečer sta se nam pridružili še obe naši skupini, Rok in Tomaž s presenečenjem, še eno sodelavko Tino, ki so šli čez Atlas ter skupina Zdravc, Franc, Pako in Ali, ki so prišli direktno po avtocesti. Zvečer smo malo podebatirali, še nekaj malega pojedli in se odpravili spat.
Zjutraj nas je pot vodila do naslednje lagune »Porto Riko«, kjer je Nikolas ponavadi lovil ribe in je povabil še nas.
Zaliv je bil nekoč ribiško naselje, vendar ribiči niso hoteli plačati neke takse za uporabo zemljišča, kjer so imeli postavljene kolibe. Maroška vlada se je enostavno odločila za rešitev. Pripeljali so buldožerje in v nekaj urah celo vas zravnali, naložili ostanke na kamione in odpeljali na smetišče, tako jer danes ta laguna spet prazna in seveda popolnoma drugačna, kot sem jo obiskal leta 2003 na enem od mojih potovanj po teh krajih.
Z Rokom sva skočila v enega od naslednjih zalivov do ribičev, da bi kupila ribe in jastoge za večerjo, vendar so jih ta dan na žalost že oddali v zbirno mesto in nisva mogla nič kupiti.
Ker sva se vrnila nazaj praznih rok, nam je Nikolas povedal, za katero skalo se
nahajajo »školjke pidoči« in takoj smo jih z Rokom in Tomažem nabrali, Zdravc pa je nato pripravil dva zvrhana lonca teh školjk. Skratka, dva dni z menijem školjk vsak večer.
Naslednjo jutro smer Mavretanija.
Na mejo nam je uspelo priti pred popoldanskim počitkom in prešli smo jo brez večjih težav. Zadeve se res spreminjajo na bolje na tej strani Maroka. Na Mavretanijski strani se žal ni dosti spremenilo. Še vedno hrepenijo za podkupninami in iščejo vse možne načine, da do njih pridejo. Nam ni bilo težko ugotoviti, kaj je potrebno plačati in kaj ne in smo to mejo prešli le z manjšimi podkupninami (vzeli so nam nekaj vrečk z oblekami), alkohola niso našli, tako da lahko rečemo, da smo srečno prešli mejo.
Noč smo prespali v kampu ABBA v Nouadhibou, koordinate N20.90830 ; W17.05376, kamp je sicer varen za visokimi zidovi, vendar je zelo zapuščen. Vidi se, da ni več toliko turizma v teh krajih. Tako da še vedno priporočam kamp Bair du Levrier, kjer sem spal pred leti, koordinate so zapisane v mojih zapisih iz leta 2009, ta kamp je le 200m pred ABBA in ga ni težko najti.
Takoj so nas obstopili kupci vozil, vendar smo jim nekako dopovedali, da imamo z našimi vozili še namen potovati in da jih še ne prodajamo.
Pri prehodu meje v Mavretanijo je bilo potrebno plačati le parkirnino za kombi 500Ugij in zavarovalno polico za 10 dni v višini 10.000Ugij, menjava je bila 1€/360Ugij v menjalnici na meji.
Naslednjo jutro smo skupno odšli proti Nouakchottu, glavnemu mestu Mavretanije. Po 40km smo se spet ločili, saj smo se dogovorili, da gredo Rok, Tomas in Tina naprej, ker si morajo čim prej na letališču kupiti karte za odhod domov. Ostali smo počasi nadaljevali pot po Mavretanijski Sahari.
Razlika med Saharami je očitna. Ko se vozite po Maroški zahodni Sahari (seveda govorim za pot po cesti od Agadirja proti Mavretaniji in ne po notranjosti Sahare) je peščena, vendar tudi delno kamnita. Mavretanijska Sahara je v celoti peščena, razlika je tudi na oko vidna v barvi peska, medtem ko je Maroški del v pastelni rjavi beli barvi, je v Mavretanijskem delu Sahare pesek rdečkaste barve med Nouadhiboujem in Nouakchottom. Od Nouakchottua proti Atarju je prvi del popolnoma bele barve, ki pa se proti Atarju spet spremeni v rdečkasto. Skratka, Sahara človeka stalno privlači zaradi teh svojih barv, zaradi stalno se premikajočih sipin in življenja, ki se odvija v njej.
Vmes smo se malo zaustavili in popoldan, smo prispeli v kamp Les Sultanes 13km pred Nouakchottom, pravzaprav 300m od kampa, kjer gradijo novo restavracijo in kjer je stacioniran Andrej Morovič z ženo Špelo, ki sta nas že čakala. Večer brez posebnosti, vsak je nekaj pripravil in skupaj smo večerjali pod zvezdnatim nebom, sicer še zmeraj hladnim večerom za te kraje.
Naslednje jutro smo se odpravili v mesto urejati vize, popraviti vozilo od Zdravca (odpadel mu je del izpušnega lonca) in na obvezno menjavo denarja ter šoping. Dan se je lepo začel, sicer malo preveč mrzel, novi problemi pa so se nizali eden za drugim.
Prvi šok smo doživeli na senegalski ambasadi, ko smo izvedeli, da Slovenci kljub temu, da smo v Evropski uniji, v Senegal ne moremo brez vize tako kot ostali državljani Evropske unije. V takem trenutku se človek vpraša, kaj dela naša zunanja diplomacija, da to še do danes niso uredili.
Drugi šok je, da te vize tukaj v Mavretaniji ne moremo več dobiti, ampak moramo zanjo zaprositi v eni od njihovih ambasad v Evropi.
Tretji šok je, da po besedah nekih popotnikov, v Senegal ne moremo brez Ata-Karneta za vozila, ki so starejša od 5 let in tega seveda nimamo. To pomeni, da razen z Nissanom 4x4, v Senegal ne moremo iti, niti z Mitsubischijem niti z našim MB-307.
Skratka problem za problemom.
Nadaljevanje prihodnjič
.jpg)
Ja Alfi in Marko, vse se spreminja, edino pri podkupninah so verjetno bolj elastični. Z njimi se pa da vse urediti, saj bo vam uspelo.