Afrika 2012 - Rabat, Casablanca, Marrakesh, Essauira, Agadir

Agadir 3.2.2012

V sredo ob 15 uri smo dobili vize za Mavretanijo , sicer veljavnost vize je bila meni dana komaj od 9.2.12 , Markotu pa 3.2.2012 , ne veva zakaj , vendar niti ni bistveno saj morava čakati še ostale dve ekipe da se nam pridružijo .
 Kot sva čakala na vize smo kot vedno se izkazala , naredila sva piknik , preizkusila prvič novi Tažin ( posodo) ki sva jo kupila v velecentru Marjana. Najprej se nam je pridružil eden nemec ki potuje v Benin ( moral se je vrniti iz Dahle ,ker je šele takrat zvedel ,da mora vizo poiskati v Rabatu ) , seveda sva ga takoj pogostila z kozarcem istrske malvazije in krožnikom tažina , na koncu kosila so se nam pridružili še trije mladi francozi ki potujejo v vozilu C3 skupaj z dvema velikima psima ( kako to zgleda nam je bila zagonetka ) . No skupno smo spili vsak še eden kozarec vina ,na hitro pospravili ter se odpravili pred vhod ambasade po vize .
Ko sva dobila vize sva se takoj odpravila na pot do Casablanke , oddaljeno približno 150 km ( cestnina 13,5 eur ) ,ter po cesti mimo letališča Casablanke Mohamed VI do Marachesha ( cestnina od Casablanke do letališča 1,5 eur ) . Nato po avtocesti naprej mimo Marrakech-a do Essauire ( avtovesta 15 eur ) . Skratka , cesta in okolica dokaj dolgočasna , vse ravno zmeraj manj dreves , vse bolj pusto , za mene najbolj dolgočasni del na tem delu severa Maroka.
 No naš MB nam je vseeno poskrbel , da pot le ni toliko dolgočasna in sva pred izhodom za Essauriro ugotovila ,da imava zadnjo notranjo gumo bolj prazno . Najprej sva poskusila napovniti jo na bencinski postaji ,nakar sva ugotovila da je zračnica počila in da gubiva zrak. Še dobro , da odzadaj imava po dve kolesi na vsaki strani in sva nekako prišla do vulkanizerja .
Zadela sva pravega mojstra , vulkanizer na nivoju , ko sva si ogledala delavnico sva takoj vedela tu bo veselo . Najprej nam je dvignil z dvigalko avto nato nas povabil v notranjost na maroški čaj pa še malico nam je postregel , spečen kruh smo namakali si v olivnem olju z zaćimbami . Ni kaj maročani se vedno izkažejo za dobre gostitelje .
 Nato sledilo je popravilo gume , montiral je novo zračnico , vse skupaj cena 15 eur . Seveda ko sva si ogledali notranjost delavnice smo takoj opazili , da se možakar spozna na komercijalo , saj je poleg popravil gum popravljal še bicikle , kupoval in prodajal tehnično blago , razne avtoradije , telefone skratka vse kar spada pod panogo , rabljena oprema kupim prodam . Z Markotom sva takoj izkoristila priliko in mu ponudila , vse tri naše televizorje pa še dva rabljena pokvarjena telefona , rezime zgodbe , odpeljala sva se z popravljeno gumo , lažja za par tehničnih stvari in težja v denarnici , z vsoto ki nam bo prinesla čez 1000 km brezskrbne , čitaj brezplačne poti proti jugu . V prilogi so slike te delavnice .
 Pot nas je nato vodila proti Essaouira i ,kjer sva na pomolu , parkingu prespala ob ostalih kamperjih za bornih 4 eur + ena rabljeno majčko.
 Naslednjo jutro smer Agadir da najdemo tega mehanika Hasana in ,da urediva servis na našemu kombiju.
Še zanimivost tega dneva , po SMSsu sva dobila informacijo, da se danes po cesti pomeni po italiji , franciji , španiji odpravlja Zdravc z kombijem in presenečenje še naš dolgoletni član Citri scene iz Maribora –Ali ( sicer odločitev da gre je padla zgleda ta teden .
Drugi SMS pa je prišel od Ivota in Aleša naša izgubljena sopotnika , da sta nekje na sredi španije , da Marcedes deluje vse bolje in bolje in da se vidimo čez 4 dni , no pustimo se presenetiti . Ostali zadnji del ekipe pa se odpravlja v petek do Genove na trajekt in skupno z ostalimi ki so šli po cesti se dobijo ( ??!!) v Tangerju in nas bodo dohiteli nekje v Zahodni Sahari kjer jih bova z Markotom počakala .
Zvečer sva obiskala Essauro lepo obmorsko mesto , dosti turisma , zvečer vse ulice v suku so napovljene z ljudmi , seveda sva si za večerjo privoščila povn krožnik rib z solatico .
Drugače počasi odklapljamo misli od evrope , od vseh obveznosti ki smo jih pustili v evropi , tu je že toplo čez dan čez 25 stopinj , ponoči sicer malo hladneje okoli 5-10 stopinj.
Dnevi nam minijo hitro , čas teče tako da je že teden za nami odkar smo se odpravili na pot .






Tako kot zadnjič imam še eno zanimivost ki sem jo našel na enem blogu oa Hamam-u .

Hamam

Beseda ḥammām v mnogih arabskih dialektih označuje bodisi kopalnico ali umivalnico, bodisi termalne vrelce ali vročino. Turki ji pravijo hamam, Evropejci, ki so jo spoznali preko Osmanov, pa turška ali islamska kopel. Čeprav je hamam prisoten povsod po islamskem svetu, ga dandanes povezujemo predvsem s turško kopalniško kulturo. V Evropi je bil izredno popularen v viktorijanski Angliji, od koder se je razširil še v Ameriko, Kanado, Avstralijo in na Novo Zelandijo.
Prvi hamami v islamskem svetu so se pojavili v srednjem veku, na področju današnje Jordanije, kjer so se Arabci srečali z običaji Sirijcev. Z osvojitvijo Aleksandrije so spoznali grško-rimsko metodo sproščanja in očiščevanja ter jo priredili za svoje potrebe. Podobno se je zgodilo s Turki, ko so ti prišli v Anatolijo. Tradicije so se prepletle z muslimanskim poudarjanjem snažnosti in poveličevanjem vode. Z običajem kopanja v pari hamam nadaljuje tradicijo svojih anatolskih, rimskih in bizantinskih prednikov. Načeloma je, na zelo podoben način kot njegov rimski sorodnik, zgrajen iz treh med seboj povezanih sob: vroča je namenjena segrevanju telesa z vodno paro, potenju in pilingu odmrlih celic, v topli potekata umivanje in masaža, v hladni pa se človek ohladi z mrzlo vodo.
Hamam se je razvil iz prizidka mošeji, ki je bil namenjen ritualnemu kopanju pred molitvijo in kmalu postal samostojna inštitucija. Velja za stilno in funkcionalno najbolj dovršeno obliko parne kopeli in pogosto dosega monumentalne razsežnosti. Mnogi osmanski hamami so bili razkošno okrašeni z dekorativnimi mozaiki, fontanami in bazeni, se bohotili v marmorju, zlatu in dragih kamnih. Poleg treh kupolastih sob, v katerih se je odvijalo kopanje in masiranje, so bile v bogatejših hamamih tudi razkošne oblačilnice in počivalnice, v katerih so stregli z osvežilnimi napitki in krepčilnimi prigrizki. Verjetno najbolj sijajne primerke predstavljajo hamami Çemberlitaş (1584) in Haseki Hürrem (1556) v Istanbulu, Alhambra v Granadi (1358) ali Citadel v Aleppu (1367).
Hamam, podobno kot njegov rimski prednik, nikoli ni bil namenjen le moškim, je pa za razliko svojega sorodnika vedno skrbno ločeval med ženskimi in moškimi prostori. Z izjemo turističnih centrov, kjer se ponudba prilagaja povpraševanju, je v hamamih, ki nucajo za vsakdanjo rabo, tako še danes. Ženski prostori so namenjeni ženskam in otrokom, moški moškim. Ženske in otroke masirajo izključno ženske, moške pa izključno moški. Turizem je pošteno zamajal tradicionalne delitve in v mnogih turističnih centrih po Turčiji se danes najdejo hamami, kjer sta dovoljena tako mešano kopanje kot mešana masaža in kjer so poleg tradicionalne milne masaže v ponudbi še tajska, čokoladna, mlečna, jogurtna, medena, medicinska, športna in še katera.
Hamam je v času Osmanov predstavljal kraj čiščenja, ritualnega kopanja, poleg trga in mošeje pa tudi pomemben center druženja. Tu so se srečevali ljudje vseh družbenih slojev in položajev, mladi in stari, bogati in revni, meščani in vaščani. V Adamovem in Evinem kostumu so bili v hamamu vsi enaki. Ob odsotnosti drugih javnih zbirališč so bili hamami številni in igrali pomembno vlogo v vsakdanjem življenju. Nahajali so se v skoraj vsakem osmanskem mestu. V šetnajstem stoletju so v Istanbulu tako našteli štiri tisoč petsto zasebnih in tristo javnih hamamov. Hamam je imel pomembno mesto skozi vse človekovo življenje. Tu so se praznovala rojstva otrok in tu se je žalovalo za umrlimi. Tu se je sunetilo moške potomce in tu so se odvijale predporočne zabave. V hamam se je hodilo lepotičiti, sklepati zveze in poznanstva, na oddih ali samo za zabavo. Če si gostu hotel izkazati gostoljubje, si ga odpeljal v hamam. Pred odhodom v vojsko so fantje v njem prirejali zabave. V hamamu se je praznovalo novorojenčev štirideseti dan in vpričo drugih zaprisegalo na pomembne stvari. Znane so zgodbe, o telakih, mladih fantih, ki so svojim klientom pomagali militi in ribati telo, s svojimi postranskimi dejavnostmi pa marsikateremu uspeli popolnoma zmešali glavo. Iz tekstov nekaterih osmanskih avtorjev (npr. Ismail Agha Dervish, 18. st.) so danes znane podrobnosti, ki obsegajo od njihovih imen, cen, seksualnih praks, do tega, kolikokrat so svoje stranke uspeli pripeljati do orgazma. Med njimi so bili največkrat posamezniki nemuslimanske provenience. Po razpadu Osmanskega imperija in hitri vesternizaciji Turške republike, so telaki izgubili seksualni aspekt, njihovo mesto pa so nadomestili odrasli moški, ki so se masaže in ribanja moških hrbtov lotevali na bolj prozaičen način.
V segregirani družbi je hamam ženskam pogosto predstavljal edino družbeno areno socializacije in imel podobno vlogo, kot so jih imele kavarne v življenju moških. Od tu naprej so se razširjale vse mestne novice in tu so se pripravljali škandali. Ženske so v hamame odhajale vsaj enkrat tedensko in v njih ostajale po več ur. Govorilo se je celo, da so tiste, ki jim možje ne omogočijo dvakrat tedenskega obiska hamama, upravičene do ločitve.
Mnogi hamamski običaji, ki so se v svojih lokalnih različicah po islamskem svetu ohranili vse do danes in tudi po tem, ko so bile v domove napeljane vodovodne cevi, vgrajeni tuši in kopalne kadi. Na Zahodu ponovno odkrivajo hamamske blagodejne učinke in jih vključujejo v drago zdraviliško ponudbo, v Maroku pa jih tisti, ki doma nimajo kopalnice, lahko obiščejo za bornih 8 dirhamov (cca 0,5 eur). Ponekod po Turčiji dekleta še vedno s svečo v roki spremljajo nevestin sprevod okoli hamamskega bazena, v katerega v želji, da bi tudi same našle moža kot si ga želijo, mečejo kovance. V islamskem svetu je petek še vedno gospodov dan in tako dan, ko se gre v hamam. V rabi je še vedno enak hamamski pribor, le da je ta iz bolj cenenih umetnih materialov. Srebrne, bakrene, medeninaste in lesene škatljice, posodice in sklede so zamenjale plastične; sintetične masažne rokavice niso več iz palminih listov ali kamelje dlake; umetelno izvezene žametne in svilene torbe so nadomestili plastični cekarji in vedra; bakrene posode z ročajem in naluknjanim dnom za shranjevanje mila in masažnih rokavic so zamenjale najlonske neseserke; in namesto ljubkih lesenih cokel, okrašenih z biserovino, svilo ali žametom, se nosijo japonke ali plastični natikači. A ženske si še vedno kanirajo lase in uporabljajo vrtnično olje, še vedno hodijo na masažo, ribajo svoje otroke, čvekajo in opravljajo, tako kot nekoč.



Prihodnjič dalje

kosilo pred ambasado v Rabatu

po kosilu malo debate

a tega čuvaja parking prostora sva srečala v Rabatu

malo reklame za sponzorja odspredaj

od zadaj sva malo obrnila te črke od sponzorja

evo malo reklame še za našega Ložaka

cesta od Rabata do Marrakecha je zelo dolgočasna

prvi piknik v že nekoliko saharskem duhu

tako zgleda poletna kuhinja v sahari

vulkanizerska delavnica

pred delom vedno paše malo pomalicati

pa malo maroškega čajčka spiti

tu ni kaj ni v tej delavnici

tako se popravlja gume

ob cesti kjer voziva je vedno veselo in živo

evo cenik kampa 10DH..1 eur

parking na pomolu v Essaouri

Op. ur.:  Na CCS forumu so fantje izrazili željo, da ne prevajam besedila iz "alfijevščine", ampak bi radi zaradi zabave in veselja brali original. To željo sem jim z veseljem izpolnil. :-))

Urednik CCS spletne strani