Afrika 2012 - Saly
Saly 26.2.2012
Nedelja je, jutro izredno mirno, v tem naselju se ne čuti nobene volilne napetosti. Zjutraj smo se z Nikom, Tanjo in malo Najo odpravili v mesto. V mestu izredno mirno, ura že krepko čez 10 zjutraj, čuti se nekaj volilne napetosti: Trgovine so večinoma zaprte, nikjer ljudi, kar v afriških mestih ni v navadi.
Zavijemo k prodajalcu rib, kupimo 3kg kalamarov in nekaj zelenjave za kosilo in se vrnemo nazaj v varno okrilje resorta. Temperatura se že približuje 35°C, tako da ni več prijetno na soncu.
Po zajtrku se odpravimo vsak v svoj kot (beri v senco na kavče in ležalnike), po radiu se vrtijo senegalske skladbe, nimamo volje iti na plažo pod palme, zaenkrat se odločimo za počivanje v vili. Voda v bazenu je jutranje hladna, prav tako voda v jakuzzi-ju, tako čakamo, da se voda vsaj malo ogreje, predno se gremo namakat.
Danes je čas za razmislek, da se malo vrnem nazaj, kaj se je vse dogajalo na naši poti. Na poti smo natančno mesec dni, prepotovali smo okoli 6000km (+ladijski prevoz do Tangerja - približno 2500km) po Italiji, Maroku, Mavretaniji in Senegalu.
Kdo so pravzaprav udeleženci tega potovanja? Odgovor je zelo raznolik, tako kot so tudi udeleženci različni. Ekip ter odhodov iz Slovenije je bilo več, mogoče samo na kratko, kot je bilo dogovorjeno, vendar pozneje tudi spremenjeno:
- Prva ekipa, Marko in jaz, eno vozilo, od Genove do Tangerja s trajektom, vozilo MB309
- Druga ekipa, Aleš in Ivo, zamudila ladjo, odšla na pot po cesti do Tangerja, na meji z Marokom so zavrnili Aleša, ker je imel neveljaven potni list in se je moral vrniti v Maribor z letalom po novega, vozilo MB 508 kasonar + spaček na kasonu
- Tretja ekipa, Zdravc in Ali, ta ekipa se je zadnja odločila, da gre z nami, zato so se na pot odpravili po cesti do Tangerja s kombijem MB208
- Četrta ekipa, Rok, Tomaž, Tina, Franci in Pako z vozilom MB208 + Nisanom + Mitsubishijem
Skratka, različni termini odhodov so bili dogovorjeni, nekatere spremembe odhodov pa so se dogajale sproti, prav tako se je od začetne ekipe (Marko, jaz, Tomaž in Rok) posadka Toura povečala na 11 ljudi, od začetnih dveh kombijev MB se je povečalo število vozil na 6. Tukaj je malo pripomogel tudi Niko, ki nas je naprosil, če mu pripeljemo njegova dva vozila 4x4 do Senegala, kar pa nam ni bilo težko storiti. Raznolikost udeležencev je bila tako v letih (najmlajši 28 let, najstarejši 63 let), vendar povprečje je bilo okoli 40 let. Udeleženci so bili tako iz Štajerske, Gorenjske, Primorske in iz ljubljanskega območja. V glavnem se je večji del udeležencev med seboj poznal že od prej, imeli pa smo tudi tri novince, ki so bili v Afriki prvič. Ker dopusta nismo imeli vsi enako, so nas že zapustili Rok, Tomaž in Tina, na žalost smo bili skupaj le od Dahle do Nokšota, kjer so tudi prodali njihov kombi. V Dakarju nas je zapustil še Pako. Po informacijah so vsi že srečno prispeli domov, nekateri brez problemov, nekateri pa z manjšimi problemi.
Z Alešem in Ivom smo preživeli le eno noč v Nokšotu, saj smo mi morali naslednjo jutro že oditi naprej proti Senegalu, onadva pa sta v petek 24.2.2012 šla naprej proti Maliju, kjer bosta poskusila srečo z vhodom v Senegal na južni meji: Plan je, da se ponovno vidimo v Gambiji, vendar, to je Afrika ….??
Ostali štirje nadaljujemo pot po začrtanem novem planu, do Gambije z lokalnimi taksiji in avtobusi.
Glede tega, da je bila družba tako različna (po starosti udeležencev), je bilo popolnoma normalno, da je prišlo tudi do manjših nesoglasij na poti, saj si nekateri niso predstavljali, kako izgleda potovanje po tem delu Afrike.
Prav tako nekateri niso razumeli, da so tudi deli poti, na katerih se ne smeš zaustavljati in se moraš držati nekaterih zakonitosti in pravil, ki veljajo v teh krajih. Kljub manjšim nesoglasjem, se je družba vseeno obdržala skupaj vse do posameznih odhodov domov, enotno in prijateljsko brez sporov med udeleženci. Kot sva rekla z Markom, pristajava na demokracijo in dogovore, vendar zadnja beseda je najina. Temu se reče demokratsko odločanje ali ……….
No šale in smeha v tej družbi ni nikoli manjkalo, tako smo se stalno nasmejali ob raznih trenutkih, ki smo jih začinili sami po tej poti.
Popoldne sva se z Alijem le odpravila do plaže, ustavila sva se v prijetnem lokalčku na plaži, obdanim s palmami. Tam so v zavetju palme in sence igrali prijetno glasbo na 35°C. Tu sva si privoščilo pivo »Gasele« in uživala v senegalski glasbi. Vetrič naju je vsako toliko časa malo ohladil, ko je zapihal iz smeri morja. Opazovala sva ogromno turistov, ki so sem pod palme prišli na kosilo. Nekateri si pa res znajo privoščiti: Seveda je tu ogromno turistov, ki so si v Evropi prislužili penzije in za evropsko penzijo lahko tukaj preživijo del svojega časa lagodno in mirno.
Kakšnih problemov ob volitvah v Senegalu tu v Salyju ni občutiti, tako ugotavljamo, da smo si na ta dan izbrali pravi kraj za odmik iz velikih mest.
Edino, kar se nam je včeraj in danes dogajalo je, da internet dela zelo slabo, pravzaprav ne dela, pa spet dela par minut, nato hočeš nekaj poslati in spet prekine. Tako sem uspel danes zjutraj poslati en prispevek našemu Samotu, vendar ne vem ali ga je dobil ali ne?
( Op.ur. Ja, Alfijo, vse sem dobil, že zjutraj je bilo na spletni strani, mi smo resna firma :-)) )
Ker internet tako prekinja, ne dela niti Skype niti Gmail, ne vemo ali zato, ker so tukaj volitve? Glede na to, da so zaprli vse ceste do glavnih mest, nas ne bi čudilo, da so blokirali tudi internet, tako da pač pišem tukaj v senci vile, kjer smo nastanjeni. Kdaj bom prispevek poslal naprej, ne vem? Trenutno je ura 16:12 min po lokalnem času, v Sloveniji pa 17:12 min.
Še dogodek par dni nazaj. Ko smo si ogledali mošejo v Toubi, sem kot vedno z nepokrito glavo hodil okoli in seveda dehidriral, saj nisem nič pil to jutro, za povrhu pa še ujel še delno sončarico. Tako sem imel tisto noč v Thiesu temperaturo in še želodčne težave. Naslednje jutro in dan sem bil malo boljši takoj, ko mi je dala Tanja nek prašek proti dehidraciji z veliko vitamini in minerali. Spil sem tudi večjo količino vode čez cel dan in počasi okreval, vendar sem rabil dva dni in še par praškov proti dehidraciji, da sem v telo spet vnesel zadostno količino mineralov in vitaminov. Vedno ista zadeva, na vsakem potovanju dobim enkrat sončarico, mogoče me bo nekoč to izučilo in si bom na glavo pričel dajati kapo med hojo po tem vročem soncu in spil dnevno vsaj 2 litra vode.
Tokrat sem objavil fotografije s poti Roka, Tomaža in Tine, predno smo se srečali oz. predno so prispeli v Dahlo. Izbrali so daljšo pot preko Atlasa v Maroku, vendar je zato zelo slikovito, komentarje sem dodajal sam, vendar slike povedo več kot pa komentarji sami: Dovoljeno je seveda, da si sami dodate svoje misli k posnetkom.
Prihodnjič dalje
.jpg)
