Afrika 2012 - še zadnje javljanje pred odhodom domov

Gambia 13.3.2012

Pri pregledu dobljene pošte sem opazil mail od Andreja Moroviča in Špele, ki sta se vrnila iz taborišč, kjer živijo Zahodni Saharci in ga v celoti objavljam skupaj s slikami.

Kot veste, smo se odločili, da 95% pomoči za otroke oddamo Andreju z namenom, da to dobijo zahodno saharski otroci, ki živijo v taboriščih med mejami Alžirije, Mavretanije in Maroka. Ostali del te zgodbe bom, takoj ko jo bo Andrej napisal, skupaj s slikami v celoti objavil.

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Andrej Morovic …meil
09. mar. (Pred 2 dnevi)

Za Alfijo,

Evo, da ti se malo javim za deveti marec:
smo tu med nekimi granitnimi goricami, nekje severno od Bir Mogreina, še sam ne vem točno kje, niti ni važno
samo da je super (fotka v priponki)

Včeraj smo malo šraufali - spet je počila cevka med glavnim in delovnim cilindrom sklopke, pa jermen od alternatorja je šel...

Drugače vse super, z obveznimi peripetijami: med potjo na sever, se je izkazalo, da naš Yahya (z njim smo se slikali pred kamionom), niti ni tako hud nomad, prej mestno dete.

Predaja pomoči je izjemno uspela, direkt v roke ministrice za kulturo Saharske arabske demokratične republike, pa komandant 2. armadnega okrožja je bil prisoten, pa še par veljakov.
Pomoč dobijo šolarke in šolarji iz Tifaritija, ki je letos zaradi hude suše sicer bolj prazen, a nomadska šola Tifariti premore vseeno 60-70 šolarjev.

Smo bili prvi tovrstni konvoj, ki je prišel iz južne smeri!
(Vsa humanitarna pomoč sicer prihaja preko alžirskega pristanišča Oran.)
Tako da evo, pisala se je zgodovina, čeprav v drobnem tisku in med vrsticami.

Za nazaj si je Yahya z veseljem našel hitrejši prevoz, samo da mu ni bilo treba še enkrat spati sredi puščave.
Midva se pa počasi cijaziva dol.
Bova kmalu imela en carinski problem, čez pet dni bo minilo tri mesece, kolikor imaš lahko tuje vozilo najdlje v Mavretaniji. Bo že kako, če bo sila se bo treba malo dotakniti žepa.
Klima je super, ravno prav.
Ti še kaj dopišem, ko se dokopljeva do neta.
V priponkah foto dokumentacija.
Kmalu pa še foto zgodba, ki jo, če želiš, lahko obesiš na CCS stran.

Lp od Špele in mene

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Torej sedaj lahko nadaljujem z našim zadnjim delom potovanja od Gvineje do Gambije, potjo ki smo jo pred 5 dnevi prevozili v južni smeri.
V soboto zjutraj smo se odpravili nazaj z obema voziloma. Na začetku ni bilo nekih problemov, mogoče so še najbolj moteči policaji v vaseh, kjer potujemo, saj te vedno zaustavijo, ti spet dajo pečat na papir od avtomobila in zahtevajo od 1000-2000 Sefov (1,5-3€).
Sreča to jutro je bila, da ni bilo najbolj toplo, pravzaprav bi rekel da je bilo prvi del dneva bolj oblačno vreme, ko pa se je ura prevesila čez dvanajsto, je spet pričelo pripekati sonce visoko nad 30°C. In prav v tej največji vročini se nam je pokvarila turbina na Roverju in iz izpušnega lonca se je začel valiti gost črn dim. Počasi, maksimalno 60km/uro, smo se pripeljali na senegalsko mejo, takrat pa je očitno v turbino in motor prišlo motorno olje in je šel sam od sebe na visoke obrate. Uspelo nam ga je nekako zaustaviti, da ga ni razneslo, vendar je večino olja vrglo ven skozi oddušnik. V motor smo potem nalili nekaj rezervnega olja, prižgali motor, da so delovali servo volan in zavore, avto privezali za kombi in ga vlekli v smeri Gambije. V naslednjem mestecu smo ob poti kupili olje, ga nalili v motor, delno odstranili cev za zrak, saj je bil zračni filter poln olja in se tako spet brez pomoči kombija odpeljali naprej do doma v Gambijo. Podrobnosti ne bi opisoval, lahko pa rečem, da smo prišli nazaj pozno zvečer, vsi umazani od dima, ki ga je spuščal motor, vendar veseli, da smo sploh prispeli z obema voziloma v Gambijo.

Naslednjo jutro smo se oglasili v agenciji za karte in potrdili let za nazaj domov 15.3.2012.

Potovanja je konec, zahvaljujem se vsem sponzorjem, ki so podprli to potovanje, prav tako članom CCS kluba, ki so nas materialno res zelo podprli, tako da smo predali nekaj pomoči za zatirane otroke Zahodne Sahare. Še enkrat srčno hvala vsem!

Še posebno se zahvaljujem našemu Samotu (Rosi) za hitro objavo člankov na CCS strani in za delno lektoriranje, ki ga vedno vloži v moje zapise na potovanjih.

Za zaključek te avanture bi rekel sledeče:

To avanturo sem pričel z mislijo ki sem jo slišal pred novim letom in se mi je zelo vtisnila v spomin :

Življenje je potovanje, za katerega nihče ne dobi zemljevida.
Vsakdo potuje po svoje in si sproti riše svoj lastni zemljevid.
Vsaka risba je nov kažipot za vse, ki hodimo po zanimivih poteh življenja.
Ne obžaluj nobene poti, vsaka ima svoj namen.................

K tej misli bi dodal še:
Tudi ta pot v Afriko je verjetno imela svoj namen, moje poti so zelo nenačrtovane, ve se le kam se gre, kdo gre, vse ostalo poteka spontano iz dneva v dan …..

Vsaka odločitev se rojeva iz trenutka v trenutek, ni omejitev, so le vsak dan močnejše vezi med nami, ki se na takih potovanjih srečujemo z lokalnim prebivalstvom Afrike….

Ta prijateljstva med prebivalci in popotniki, slikovni trenutki prevožene pokrajine Zahodne Sahare, Maroka, Mavretanije, Senegala, Gambije, Gvineje,….večno ostanejo v mojih mislih kot lepi spomini, ki mi jih ne more nihče izbrisati ……………….

Četudi se je začrtano potovanje končalo lepo, se je še lepše spet vrniti domov med svoje domače in spet počakati na tisti trenutek, ko bo spet vzklila želja po Afriki. Za mene res prekrasen in vsakič na novo vzburljiv kontinent. Še se bom videli, AFRIKA…..

Lp, Alfijo