Društvo CCS

Postani član

Izpolnite obrazec na naši strani in bodite deležni številnih ugodnosti.

Afrika 2012 - Tanger, Rabat, Meknes

02. Feb. 2012

Prihod v novo luko v Tanger Med je bil točen po urniku. Seveda so sledile carinske zadeve, pregledi, pečati, papirji, vse je ostalo kot v stari luki, le da tistih posrednikov, ki so od tebe iskali podkupnine, tukaj ni. Glede kamperjev je tukaj dosti boljše urejeno, malo pogledajo opečatijo ti en papir in že greš na izhod luke. Seveda nama je bilo malo težje, saj sva morala najprej dokazati, da je najino vozilo kamper, nato so videli tiste sode nafte, to jih je malo motilo, saj so povedali, da imajo tudi oni nafto, no nekako se je izšlo dobro za naju in po uri in pol sva bila izven luke.

Luka je sedaj postavljena 50 km ven iz Tangerja proti vzhodu, je pa takoj vezana na avtocesto in lahko se peljete mimo Tangerja v smeri Rabata, Casablance itd.

Najino prvo mesto je bil Rabat, kamor sva morala iskati vizo za Mavretanijo. Rabat je oddaljen od Tangerja okoli 245 km, tako da sva takoj vzela pot pod noge in po plačilni rampi po prevoženih 200 km sva zaspala na parkirišču. Cestnine so v Maroku res drage, saj sva plačala za prevoženih 200km 13,5€. Tu je bilo spanje mirno, ni bilo nobenih »guardijanov«, je pa policijska postaja točno ob parkirišču, tako da je res varno za spati.

Naslednje jutro sva se zbudila v res mrzlem jutru, -5°C. Še kombi nama je težko vžgal (malo sva morala z etrom pošpricati v cev za zrak), nato sva pot takoj nadaljevala do Rabata, kamor sva prispela okoli 9 ure zjutraj, do 10,00 ure oddala vse papirje in se ob 11 uri odpravila v Meknes, oddaljen približno 150 km proti Fesu. Vize naj bi dobila naslednji dan ob 15 uri.

Pot do Meknesa sva izbrala kar po avtocesti (5,1€) in prispela v Meknes popoldan. Najprej sva poiskala kamp v centru mesta, vendar je žal zaprt že od septembra 2009. Tako sva parkirala kar ob njem in si šla ogledati mesto, stari del medine in malo šopingirala. Kupil sem si »dželaba«, cene so se sicer od zadnjega obiska malo dvignile, vendar tukaj vedno obstaja »handlanje« in cena je prava za oba, tako za kupca kot za prodajalca. Ker tukaj ni več kampa, sva se pač zvečer po večerji odpravila nazaj v smeri Rabata in spet prespala ob cestninski postaji. Spanje mirno, le en del noči malo hrupno zaradi kamionov. Naslednje jutro do Rabata in čakanje na vizo.

Še nekaj koordinat :

- luka v Genovi… N 44.40796, W 08.90922
- parking pod medino za avtodome …N 34.02787, W 06.83188
- možen brezplačen parking za ogled Meknesa ob starem kampu…N.33.88110, W 05.55611
- Ambasada Mavretanijska ….N 33.980386, W 6.830978

Kupila sva si tudi Maroško telefonsko številko, saj je tukaj mnogo ceneje klicati z maroškim telefonom kot evropejskim, če koga zanima številka, naju lahko pokliče na 00212 642669618

Ko dobiva vize, se bova odpeljala do Agadirja, kjer bova obiskala Hasana, znanega mehanika za MB vozila in tam bova najinemu kombiju privoščila malo svežega olja, nov filter pa še kaj se bo našlo. Trenutno sva prevozila (brez trajekta ) 1300 km.

Vsakič preden se odpravim v te kraje malo pogledam po spletu in ko najdem kako zanimivost dežele, v tem primeru Maroka, si jo zapišem in tako je nastal zanimiv zapis o KANI.

Kana

Poznamo jo predvsem kot naravno sredstvo za barvanje las. Po arabsko se ji reče “henne”, v Visoki in Salomonovi pesmi je imenovana “kamfir”, v severni Indiji, Pakistanu in Bangladešu ji rečejo “mehndi”, v jeziku telugu (Indija, Malezija) “gorintaku”, v tamilščini (južna Indija, Singapur, Malezija, Šri Lanka) “marudhani”, po latinsko pa Lawsonia Inermis.
Grmovnica s podolgovatimi listi in majhnimi, raznobarvnimi, belimi, rožnatimi, rdečimi in vijoličnimi cvetovi v višino zraste do 7 metrov in lahko doživi tudi do 100 let. Raste v tropskih savanah in polsuhem tropskem območju, v pasu, ki se razprostira od Afrike pa vse do zahodnega Pacifika. Vzgajajo jo v zahodni Indiji, Pakistanu, Maroku, Jemnu, Iranu, Afganistanu, Somaliji, Sudanu in Libiji. Največji pridelovalci kane so doma v radžastanski pokrajini Pali, kjer se v mestu Sojat City postavljajo s kar stotimi kaninimi predelovalnicami.
V kaninih listih nastaja oražno rdeč pigment, ki se veže s proteini, zaradi česar rastlino že tisočletja uporabljajo za barvanje las, kože, nohtov, usnja, svile in volne. Ponekod jo poznajo tudi kot sredstvo za zdravljenje gljivičnih obolenj, odganjanje določenih vrst mrčesa in zatiranje nekaterih plesni. V Maroku z njo barvajo volno, ornamentirajo bobne, svetilke, lestence, torbe in druge usnjene izdelke.
V nasprotju z razširjenim prepričanjem brezbarvna in črna kana ne obstajata. Kani sorodna rastlina Carsia Obovata je tista, ki daje lasem zdravje in lesk, črna kana pa je v resnici mešanica kane in rastline Indigofera Tinctoria, po domače indigovec. Ponekod kani dodajajo umetna črna barvila ali škodljive kemikalije kakršna je Para-phenylenediamine. Slednja je v devetdesetih postala priljubljena med body art umetniki v Afriki, Indiji, na Arabskem polotoku in na Zahodu, saj za razliko prave kane, ki za obarvanje kože potrebuje vsaj šest ur, popolnoma črn efekt doseže že v pičle pol ure. Če si boste npr. na marakeškem trgu Jemaa el Fna svoje okončine dali poslikati s črnim vzorcem, se zavedajte, da boste v slabih tridesetih minutah morda poleg lepe začasne tetovaže pridelali tudi resne alergične reakcije s trajnimi brazgotinami.
Ker ne vsebuje amoniaka, peroksida in umetnih barvil, prava kana ne uničuje las. In ker je naravna, je barvanje z njo, bolj kot elegantnemu ustvarjanju z instant kemikalijami iz ličnih flašk, podobno packanju v kuhinji: iz posušenih in mletih kaninih listov pridobljeni puder se zmeša s toplo vodo in tako pridobljeno pasto nanese na lase. Kana deluje kot kava: več kot je zamešaš in dlje kot jo kuhaš, temnejše barve postane. Njen čar je tudi v tem, da na vsak las deluje nekoliko drugače. V glavnem drži, da rjavi lasje postanejo rdečkasti, kostanjevi mahagoni in blond tiziansko rdeči, druge tone in odtenke pa se doseže z dodajanjem “začimb”. Za meden ton se primeša kurkumo, za oranžen limonin sok ali kamilićni čaj, rdečkast – čili, temno rdeč – čašo toplega rdečega vina, bakren – zmlete nageljnove žbice, rjav – orehove lupine ali močan črn čaj, črn – indigo. Kana lepoti, pa tudi neguje. Lase regenerira, povečuje elastičnost, preprečuje cepljenje konic, vrača jim lesk, odstranjuje prhljaj in krepi lasne mešičke. Ker lase odebeli, ti delujejo gostejši.
Kot sredstvo za poslikavanje telesa in barvanje las so jo uporabljali že v bronasti dobi. Prvi znani zapisi o kani so evidentirani v Ebersovi zbirki egipčanskih papirusov iz 16. stoletja pred našim štetjem. Gre za enega izmed najstarejših znanih medicinskih zapisov nasploh. Zgodovinski viri pričajo, da so jo skupaj z drugimi lepotilnimi sredstvi, ki naj bi prišli prav tudi na onem svetu, shranjevali v faraonskih grobnicah. Na Indijskem dvoru so v 4. stoletju našega štetja kano uporabljala kot sredstvo za barvanje las. Enako v Rimu v času Rimskega imperija in v Španiji med konvivienco. V 14. stoletju našega štetja jo Sirijec Ibn Kajjim al-Žauzijja omenja kot zdravilno zelišče.
Različni izrazi za kano v starih jezikih nakazujejo, da njena raba ni enotnega izvora in da so jo različna ljudstva uporabljala v različne vsakdanje in obredne namene. V vzhodnem Mediteranu je bilo kaniranje teles mladih žensk tesno povezano z rituali plodnosti. Različni artefakti in pisni viri dokazujejo, da so si Mediteranke ob spomladanskem žrtvovanju, z namenom zagotavljanja plodnosti in blagoslova tako zemlje kot skupnosti, kanirale roke. V kontekstu poročnih ceremonij in ritualov plodnosti kano omenja tudi ugaritska Legenda o Baalu in Anath s področja današnje severne Sirije (15. – 13. st. p. n. št.). Ženske se v njej poslikujejo s kano, ko se pripravljajo na sprejem svojih mož, Anath pa se z njo okrasi, da bi proslavila Baalovo zmago nad sovražniki. Stenske slike v Akrotiri (Ciper), ki datirajo pred leto 1680 pred našim štetjem, prikazujejo ženske s takšnimi vzorci na nohtih, dlaneh in podplatih, kot jih za poslikavo neveste navajajo ugaritski viri. Mnogi kipci, najdeni vzdolž mediteranske obale, ki datirajo med leto 1500 in 500 pred našim štetjem, upodabljajo mlade ženske z dvignjenimi rokami, na katerih so vzorci, značilni za poslikave s kano.
Eden izmed preživelih ritualov plodnosti, povezanih s zdravilno-lepotilno rastlino, je “noč kane”. Starodavni rituali plodnosti so namreč preživeli tudi po tem, ko so ljudje sprejeli nove religije. Tako noč kane poznajo povsod, kjer slednja raste. Poročna slavja pri judih, muslimanih, hindujcih, kristjanih in mnogih drugih so se vedno proslavljala s kaniranjem neveste, pogosto pa tudi ženina. Ker naj bi prinašala blagoslov, se je s kano poslikovalo tako za veselje in lepoto, kot tudi za srečo. Neveste so bile zato, da bi se jim izpolnile vse želje, na svoj veseli dan med vsemi svati vedno najbolj kanirane in okrašene z najbolj zapletenimi vzorci. Ponekod je poročno kaniranje trajalo po več dni. Jemenski judje npr., so kompleksne vzorce razvijali v več etapah, kar je lahko trajalo tudi po štiri, pet dni. S kano se je praznovalo purim (judaizem), bajram (islam), diuali (hinduizem), pesač (judaizem), noruc (parsiizem), maulud (islam) in dneve različnih pomembnih svetnikov. S kano se je barvalo tace, repe in grive najljubših konjev, oslov in psov salukijev. Poslikave s kano so spremljale zmage v boju, rojstva in obrezovanja. Kadar je bilo veselje, je bila, če je le bila na razpolago, tudi kana.
Kana postaja vedno bolj popularna tudi na Zahodu. T.i. začasne tetovaže z različnimi etno in drugimi vzorci izginejo namreč že v enem mesecu, kar omogoča večkratno eksperimentiranje brez trajnih posledic. Še posebej priljubljena je poročna “mehindi” kana, ki jo po svetu uveljavljata predvsem libijska in severnoindijska diaspora. Vzorci postajajo vedno bolj kompleksni in elaborirani, linije vedno bolj filigranske, uvaja pa se tudi kombiniranje z bleščicami in pozlačevanjem. Izpopolnjena tehnika vzgoje, predelave in shranjevanja kane je pripomogla k izboljšanju vsebine barvila, kar še dodatno povečuje umetniški potencial kaniranja.
Šablone z različnimi vzorci omogočajo kaniranje tudi slikarsko manj nadarjenim. Medtem ko body art umetniki vzorce potrpežljivo in natančno nanašajo s pomočjo injekcij in njim podobnih rekvizitov, lahko laiki svoje okončine, oblepljene s šablonami iz najlona, enostavno premažejo s kanino pasto, zavijejo v polivinil in počakajo na rezultat čez 6 do 12 ur. Če je bila šablona lepo položena in se med čakanjem niste preveč motovilili, bo rezultat več kot zadovoljiv. Da se koža primerno obarva, je potreben namreč čas. Kana za sabo pusti oranžno sled in če se jo tri dni drži stran od mila in vode, v tem času potemni v rdeče-rjavo. Najtemneje se obarvajo dlani in podplati, saj je koža tam najdebelejša. Za temnejše odtenke kanini pasti dodajajo sladkor, nekateri jo segrevajo, bodisi med postopkom barvanja, bodisi po njem, tisti, ki želijo črno poslikavo, pa po tem, ko je bila kanina zmes odstranjena, poslikavo premažejo z mešanico pepela, soli in vode ter pustijo stati še kakšno uro. Kana prime močneje, če se kanin puder namesto z vodo zmeša z limoninim sokom ali močnim črnim čajem. Njeno večjo obstojnost pa se doseže z dodajanjem eteričnih olj z visoko vsebnostjo monoterpenih alkoholov, kot so olje čajevega drevesa, evkaliptusa ali sivke. Ko temnjenje po treh dneh doseže svoj višek, barva prične počasi bledeti. Koža ostane pobarvana dokler, čez kakšen mesec, na površino ne prileze še zadnji pobarvani sloj kože in se ne odlušči.
Body art umetniki za poslikavo s kano lahko zahtevajo visoko plačilo. Na Jemaa el Fna preprosta poslikava rok, ki ne traja dlje od 30 minut, stane okoli 100 dirhamov (cca 10 evrov). Čeprav se slikanja s kano dandanes lotevajo tudi moški, je tradicionalno to ženska domena. V okoljih, kjer žensko delo zunaj doma ni zaželeno, kaniranje predstavlja družbeno sprejemljivo, pa tudi donosno izjemo. V Maroku, Mavretaniji, Jemnu, Libiji, Siriji, Sudanu, Indiji in še marsikje drugje ženski kana saloni naravnost cvetijo. Za bajram, diuali ali karva šaut so odprti po cele noči, kadar gre za velike poroke, na katerih je treba poleg ženina in neveste poslikati na stotine gostov, pa se najema kar po cel tim kana umetnic. Kana je dober biznis, a tudi zanesljivo znamenje naklonjenosti. Če se vam zgodi, da vas npr. Mavretanka, Jemenčanka ali Iranka povabi na kaniranje vaših okončin, se pripravite na dolgotrajno lepotno razvajanje, ki morda pomeni tudi začetek pravega prijateljstva.