Afrika 2012 - uspešno preko senegalske meje
Touba Senegal 23.2.2012
Ko si v Afriki, beseda nemogoče skorajda ne obstaja, če imaš znance in denar . Ko sem se v ponedeljek vrnil iz senegalske ambasade, kjer so mi zavrnili vize za vstop v Senegal, smo morali pač najti drugo rešitev. Da ne bo pomote, vizo sicer slovenski državljani lahko dobijo, vendar le v Evropi na njihovih ambasadah. Do pred kratkim, ko so spremenili to pravilo, smo vize dvigali v Mavretaniji na njihovi ambasadi. Seveda sem najprej obvestil Nika v Senegal, da so nastali problemi, nato je on vključil svoja poznanstva v mestu, kjer živi in proti večeru smo dobili telefonski klic: »Jutri zjutraj takoj na pot na mejni prehod Djama, kjer vas bom čakal in spravil v Senegal«.
Tako smo zgodaj zjutraj zapustili prijatelje v Nokšotu, pot vodi do meje po zelo slabi, nevzdrževani cesti, del poti nas je spremljal močan veter s peskom, nato smo 50km pred mejnim prehodom zavili na pisto (koordinate N16,7886 ; W16.0993): Tu ni tabel, ki bi vas usmerjale, če pa vprašaš domačine,se takoj ponudijo za »gaj« (vodič) in želijo po 50€, da te pripeljejo do meje.
Popolnoma nepotreben strošek, ker je pista velika in široka, le paziti je treba, da se na nekaterih delih ne vkoplješ v pesek ali da ti ne odpade preveč delov iz avtomobila, ker tako močno trese. Take piste je okoli 80km.
Del poti vodi po nacionalnem parku, kjer je potrebno plačati 2000 ugij, dobiš potrdilo o plačilu: Ob poti, razen divjih prašičev in nekaj štorkelj, ni kaj dosti za videti, verjetno bi se bilo potrebno zapeljati bolj v notranjost parka za kakšen resnejši ogled. Ker smo teh 80km počasi le nekako prevozili, smo pohiteli na mejo, kjer nas je čakal Niko. Najprej mavretanijska meja in standardna procedura. Ko stopiš v urad, za teboj zaprejo vrata, vzamejo papirje in izsiljujejo po 10€ podkupnine. Popolnoma nepotrebno plačilo, vendar je stvar posameznika ali pristane na igro ali pa se začne z njimi prepirati. Podrobnosti ne bi opisoval, ko vse končaš, je treba plačati še 500 ugij za dvig rampe, vendar ti za to vsaj izdajo potrdilo o plačilu.
Cesta nato pelje na senegalski del, čez most in tam sledi spet plačilo mostnine s potrdilom 8€ za kombi. Končno prispemo na senegalsko mejo. Zapeljemo na desno stran pred policijo, oddamo potne liste in se delamo, kot da smo evropski državljani. In glej ga zlomka, skoraj nam je uspelo, ko pa so videli od Marka potni list, ki je imel leta 2010 vpisano vizo, se je zadeva ustavila. Zazvonili so telefoni, klici so se vrstili, vse dokler ni poklical Assan, Nikov partner iz Senegala, določene ljudi in kalvarija viz je bila zaključena.
Nato nas je čakala še carina na drugi strani ceste. Najprej premik vozil k njim in ponovna pregovarjanja, saj nismo imeli Ata Karneta iz Slovenije. Vendar Senegalci ne bi bili Senegalci, če se ne bi kdo podjetniško obnašal na meji in takega smo tudi našli. Podrobnosti ne bi opisoval, vendar ta človek mesečno ureja neke dokumente, kot da vodi relly ekipe skozi Senegal do Gambije (prehod 3 dni, lahko tudi več ) in v miru čaka take kot smo mi. Prva ponudba za ta papir se prične pri 250€ po vozilu, tu se je seveda vmešal Niko in zadevo uredil za 100€ po vozilu. Dobili smo papir in rampa se je čudežno odprla.
Na kratko, to kar naša vlada ni mogla urediti (verjetno zaradi preobilnega dela na zunanjem ministrstvu), smo mi na meji uredili z vezami in Eurčki. Za omenjeni denar in ker je za ta dan zaključil z njegovim »delom«, nas je tip še vodil v St Louis, mimo vseh policijskih kontrol, brez zaustavljanja in v konvoju: V mesto smo sicer prispeli pozno, videli še nekaj večernega utripa St Louisa in se nastanili v Aubergu Pelikan na tretjem otočku mesta čisto ob morju. Po večerji smo se umili in odšli spat: Naslednje jutro smo se nekako prebili skozi mestni jutranji vrvež in tudi mimo policajev. Ti so nas poskušali zaustaviti, vendar smo se delal, kot da jih nismo videli in se odpeljali mimo njih brez ustavljanja v smeri Tube. Tuba je oddaljena približno 260km od Sant Luisa, pot vodi po zelenem delu savane, pesek je tukaj le še spomin, no nekaj ga je vendarle še za vzorec.
Ob cesti spet nešteto svobodnih osličkov, veliko malih mest z njihovimi barvitimi tržnicami in vsakodnevnim vrvežem. Do Tube smo se nekajkrat zaustavili, popili »Kafe Tuba«, pojedli sveže pečene miške, ki so jih pripravljali ob cesti in popoldan prispeli v Toubo (N14.83215 ; W15.93148), kjer smo tudi nastanjeni.
V mojem zadnjem potovanju leta 2010 sem podrobno opisoval to mesto, kako je nastalo in kako ga vodijo lokalni veljaki, tako da tokrat ne bi še enkrat obnavljal ta opis.
Zapeljali smo skozi mesto, si ga kar iz avtomobila ogledali in se nastanili v afriških kolibah, ki so v lasti Nika. Tu živi z družino in ima v bližini tovarno za predelavo arašidov. Zelo smo bili navdušeni, kako je povezal afriški stil zgradb z nekaterimi evropskimi navadami oz. potrebami (npr. WC, tuš, hladilniki, internet, ….). Skratka enostavno in prijetno za bivanje.
Popoldan smo si ogledali še tovarno z nazivom SENSLO, kjer smo bili presenečeni nad organizacijo in seveda samo proizvodnjo. Lastništvo tovarne je v rokah senegalskega partnerja Assana in slovenskih partnerjev, vendar jaz poznam samo Nika, zato samo njega omenjam in se opravičujem ostalim, ki jih nisem navedel. Produkt te tovarne je odkup arašidov od lokalnega prebivalstva, čiščenje ter pakiranje in seveda preko Slovenije prodaja vsem zainteresiranim kupcem tako v Sloveniji, kot v tujini. Prodaja se odvija torej v Sloveniji.
V tovarni je redno zaposlenih 150 domačinov, dnevno se še dodatno zaposluje od 300-400 predvsem delavk, ki dodatno čistijo arašide, odstranjujejo slabe in nato pakirajo v rdeče vreče,ki so pripravljene za prodajo.
Slabe arašide pakirajo v modre vreče, te se prodajo lokalni oljarni, ki iz njih prideluje arašidovo olje. Olupke arašidov, ki ostanejo kot stranski produkt čiščenja, se prodaja domači cementarni, ki jih uporablja za kurjavo peči za izdelavo cementa.
Skratka, nobeden del teh arašidov se ne zavrže in se ga koristno izkoristi. Redno zaposleni delavci dobivajo mesečno redno plačo, medtem ko se ostalim honorarnim dnevnim delavkam na koncu vsakodnevnega dela pregleda kakovost opravljenega dela, količino pa se stehta. Na koncu dobijo kontrolorjev listek, ki ga na izhodu iz tovarne na blagajni vnovčijo in takoj dobijo plačilo za opravljeno delo. Zanimivo je, da te ženske vsa dela opravljajo skupaj s svojimi otroci, saj tukaj ni urejenih vrtcev, kjer bi pustile otroke v varstvu. Majhne otročičke imajo pripete na hrbtih, večji se pa igrajo ob materah, medtem ko one delajo. Vendar so vsi nasmejani, saj imajo delo in takojšnje plačilo. Na delo jih pripelje tovarniški kombi, po koncu dela jih odpelje nazaj v vas.
Tukaj bo prevzel naš MB svoje novo delo, zato ga je tudi Niko kupil. Notranjost bodo odstranili, vanj pritrdili nosilce, da se bodo ljudje lahko držali in v njem bo omogočen prevoz vsaj 50 ljudem hkrati. Mesečna kapaciteta proizvodnje tovarne je 1000 ton, vendar ker arašidov ni celo leto, je tudi proizvodnja omejena na tisti del leta, ko se jih obira. Sejejo jih po deževni dobi in nekje novembra se jih pobere in so tako pripravljeni za obdelavo in prodajo.
Ker pa ta produkt ne zapolni mesečnih kapacitet tovarne, bodo uvedli še predelavo indijskih arašidov, ki bodo tako zapolnili ostali del celoletne proizvodnje
Prihodnjič dalje
v zadnjem tem zgoraj prispevku se je prikradla mala napaka (?), ko sem napisal mesečno realizacijo dela z arašidi sem napisal 1000 kg/mesečno , sem se zmotil kapaciteta dela je 1000 ton/mesečno
ja družba krasno, mi vas že pogrešamo
Aleš in Niko sta se ravnokar podala naprej v Mali
midva pa čez nekaj ur na sever
druženje je bilo pet zvezdic
.jpg)
OK, popravljeno! Praviš, mala napaka? A si ti v teh 1000 ton mesečno čist ziher, ker to je 33 ton na dan, če delajo vse dni v mesecu? In to črnke z mulci na hrbtih in to na tistele stare zmahane mašine, ki jih imaš na slikah?