Agadir - Nouakchott (Mavretanija)
Agadir. Po arganovi cesti smo prispeli v Agadir. Takoj ko smo izstopili iz kombijev nas je zajel topel zrak, ki je pihal iz Atlantika. Zunanja temperatura je že presegla 35°C, končno toplo in pravo afriško podnebje. Agadir je zelo turistično mesto, s kampi za avtodome, z lepimi hoteli in lepo urejenimi peščenimi plažami, ki se začenjajo na severni strani mesta in tečejo vse do južne strani v dolžini več kilometrov. Tukaj je tudi raj za surfarje, saj je nešteto šol za učenje surfanja, tu lahko srečate učitelje surfanja iz vse Evrope in kakor sem slišal, je tudi nekaj fantov iz Slovenije. Ogledali smo si kamp v centru mesta, nato še plažo, kjer smo seveda preizkusili temperaturo morja, seveda samo s stopali, saj je kljub vročemu ozračju atlantsko morje le še malo prehladno.
Po manjšem nakupu v trgovini smo se odpravili proti Laayounu, spali ob poti in naslednji dan prispeli v kamp k Aliju, katerega pa letos nismo dobili, saj je odšel k očetu v Agadir za dva meseca in ga je zamenjal le čuvaj kampa.
Pred prihodom v kamp smo imeli še soočenje z lokalnimi policaji, saj imajo najzanimivejše rondoje na svetu. Ko vstopaš v rondo, se moraš pri stop znaku ustaviti, ne glede če ni nikogar, pri izstopu iz rondoja je pa spet stop znak in spet se moraš fizično zaustaviti. No, tega sistema seveda jaz nisem upošteval in spet je sledila kazen 400dir(40€), Enako Rok. Ni pomagalo dogovarjanje, zahteval je,da plačamo kazen. Jaz nisem bil ravno navdušen nad to kaznijo in sem se pričel pogajati, vendar policaj ni popustil, plačati smo sicer morali le eno kazen 40€ in 6€ podkupnine.
Iz kampa, ker ni bilo upravnika Alija, smo naslednje jutro nadaljevali pot direktno proti naslednji destinaciji, Dakhla. Kamp smo spet plačali s paketom starih cunj. Po poti smo prodali še nekaj tehnike, starih biciklov, nekaj konfekcije in tako nekoliko zmanjšali težo v kombiju. Na črpalkah smo se naučili sistema brezplačnega tankanja, in sicer tako, da smo poln tank goriva zamenjali za vrečo cunj in spet imeli gorivo za naslednjih 700km. Ker smo imeli nekaj goriva (cvička) s seboj še iz Kopra, smo do Laayouna porabili pičlih 140€ za prevoženih skoraj 3000km. Dodatne kante za gorivo smo nato napolnili v Laayounu (cena 0,48€) in tudi tukaj smo se šli blagovno menjavo. Tako predvidevamo, da bomo prišli do Gambije za pičlih 150€, govorim seveda o gorivu. Trenutna ugotovitev je, da so naši Mercedesi najprej vozili na cviček in nato, kot je rekel Rok, na stare cunje. Super!
V Dakhli smo izvedli še prodajo šnopsa ter ostalih alkoholnih pijač in si tako nabrali še nekaj denarnih sredstev,tako da se svojega denarja pravzaprav sploh ne dotikamo. Trenutno pač dobro finančno plavamo, bomo videli kako bo naprej.
Vožnja v smeri Dakhle do meje Maroka in Mavretanije je potekala pod žgočim soncem pri vročini nad 35°C. Ob poti nastaja kar nekaj novih mestec, ki jih lani še ni bilo. Tudi maroška meja je vsako leto bolj urejena in na žalost tudi bolje opremljena. Na žalost pa zato, ker smo morali peljati vsa vozila pod skener oz. rentgen, kar pomeni, da vidijo vse kar se nahaja v vozilih. Tu je seveda nastal mali preplah, saj smo imeli v oblogah vozila še precej alkoholne pijače in ne bi bilo dobro, da bi jo našli. No, pogumni imajo srečo in kljub temu, da se je na sliki videlo mnogo stvari, se steklenic skritih pod oblogami, ni videlo. Tako smo tudi ta problem rešili in še danes nam ni jasno, kako da tega ni pokazalo??). Seveda so se po predvidevanju kljub taki tehniki vrste za prehod meje podaljšale in čakali smo dobrih 5 ur za prestop meje. Ko smo končno prešli mejo, smo šli po »pisti« do mavretanijske meje, uredili z žandarmerijo (podkupnina, da ne gledajo v avtomobile 5€), uredili pregled policije, vendar pa nismo utegnili urediti še carinske zadeve in smo bili primorani prespati na meji med policijsko in carinsko kontrolo, saj so mejo že zaprli. Zvečer smo si organizirali manjši piknik v našem »avtodomu«, spili malček (???) šnopsa pred to dejansko najbolj muslimansko državo na zahodu afriške celine. Policaji se v naše zadeve niso vtikali, tako da smo noč preživeli dokaj mirno, razen obiska oboroženih vojakov okoli druge ure zjutraj. Nas niso budili, samo svetili so s svetilkami v notranjost vozil. Zanimivost iz tega dela potovanja je, da smo na zadnji bencinski postaji v Maroku srečali Aleksa iz Maribora, ki je štopal proti Maliju. Seveda ni bilo treba dosti in že je sedel v našem kombiju in se peljal naprej z nami, spal pa je na prednjih sedežih kombija. Tako smo torej uredili še pomožno ležišče za še enega potnika. Zanimiva oseba, glasbenik, potuje v Mali na štop, proračun za tako potovanje je 500€, trenutno ima še 50€. Ni kaj, tudi tako se da potovati. S seboj ima kitaro, piščal ter bobne in pravi, da niti ni tako hudo, če ni denarja ga pač ni in se ga tako tudi ne da porabiti. Tako pravi in prav ima.
V Nouakchott smo prispeli seveda prepozno za oddati vize za Senegal, tako da bomo to uredili jutri. Nastanili smo se v Menati, kot vedno.
Nadaljevanje prihodnjič : Auberg Menata, smer Djama proti Senegalu, malo filozofiranja ...
Alfijo
.jpg)
