Cinque Terre 10.2009 - Breda Krajnc

Imate nekaj prostih dni in ne veste, kam bi se dali? Radi hodite? Uživate v naravi, v vonjavah raznih rož?

Če je odgovor DA, potem me poslušajte in pojdite v Italijo na zahodno stran, ob Lingursko morje, točneje v Cinque Terre.

Cinque Terre (pet dežel) je pet majhnih obmorskih vasic, stisnjenih vzdolž enega najbolj slikovitih odsekov liguarske obale, povezanih s peš potjo, ležijo pa med La Spezio in Genovo.

Dolga stoletja je bil dostop do teh krajev mogoč samo po morju in celo danes nekatere vasi nimajo cestne povezave z zunanjim svetom. Vse pa povezujejo ladje in vlak. Prav vlak je najbolj praktično prevozno sredstvo za potovanje od vasi do vasi, še bolj pa priporočam peš hojo po stezicah po pobočjih hribov med bujnim rastlinstvom.

Tja sva se z Brankom odpeljala po obisku mednarodnega praznika buč v Venzoni, pridružila pa sta se še Alenka in Vital. Sonce, ki nas je grelo že v Venzoni, nas ni razočaralo. Vse do četrtka, ko smo se odpeljali proti domu, je bilo že skoraj vroče, ne samo toplo.

V nedeljo popoldan smo se iz Venzone odpeljali proti Vicenzi in tam prenočili na uradnem postajališču za AD. V ceni parkirnine (8 evrov) je tudi vozovnica za avtobus (velja za pet oseb), kar smo izkoristili zjutraj in si pred odhodom ogledali še Vicenzo. Italija ima res zgodovino, kar dokazujejo zgradbe s fasadami.

Pa dovolj, gremo naprej.

Izognili smo se avtocesti in se po lokalni (malo zviti, zato pa speljani po lepi pokrajini) zvečer pripeljali v La Spezio.

Branko je že v Venzoni dobil informacijo, kje je najbolje parkirati in kako si najenostavneje ogledati Cinque Terre. Ta informacija se je izkazala za odlično.

V La Spezii smo parkirali na postajališču za AD (s sanitarno postajo), ki je istočasno tudi postaja za reševalna vozila. Imenuje se Associazione Camperisti Spezzini.

Že na vhodu nas je sprejela gospodična (na majici ima znak reševalcev), vzela podatke in povedala, da je nastanitev brezplačna, ob odhodu pa je dobrodošla donacija. Višina donacije je prepuščena vsakemu posamezniku.

V torek zjutraj, sonce je že prijetno grelo, smo se z avtobusom odpeljali v mesto do železniške postaje. Vozovnice za bus prodajajo na vhodu postajališča, postaja pa je samo 100m stran.

Na železniški postaji smo kupili dvodnevno vozovnico Cinque Terre Card. Stane 15 evrov, vsebuje pa neomejene vožnje z vlakom in vse sprehajalne poti.

Poleg informacije o postajališču, pa je Branko dobil še nasvet, v kakšni smeri iti. Tudi ta nasvet se je izkazal za odličnega.

Z vlaka smo izstopili v zadnjem mestu, gledano od La Spezie proti Genovi, v Levanti. Tam smo nameravali peš do Monterossa, pa sta nam dva domačina povedala, da je pot zelo težka in strma. Pri tem sta pogledala našo obutev. Očitno so se jima športni copati zdeli za neustrezno obutev. Hitro smo si premislili, odšli nazaj do vlaka in z njim do Monterossa. Od tam pa smo zares začeli pešačiti.

Pot se je s pomočjo več kot 200 stopnic dvigala, srce je pospešeno delalo, sonce je grelo. Prava preizkušnja kondicije in volje. Nagrada za trud je bil prelep razgled. Pot oz. steza je na nekaterih mestih prav planinska - ozka, s strmim bregom in morjem na desni strani in hribom na levi. Vegetacija pa, da ne govorim. Limone, oljke, vinska trta, kaktusi in še mnogo drugega, kar ne poznam. Vse skupaj pa je oddajalo nepozabne vonjave. Morje: turkizno modro, čisto, vabljivo. Še danes imam pred očmi vse lepote narave in njene prijetne vonjave.

Do Vernazza smo hodili približno dve uri in pol. Ker smo upoštevali nasvet in začeli hoditi od zadnjega mesta nazaj proti La Spezii, smo bili nagrajeni s pogledom na mesto. Le-ta so zgrajena na skalah in to na eni strani, tako da če prideš z druge strani, ne vidiš mesta v celoti. Vernazza nas je vse očarala. Hiše tesno skupaj, vsaka z drugačno barvo fasade. Žal pa je tisti dan bil pogreb deklice, ki se je smrtno ponesrečila in vsi lokali so bili zaradi pogreba in žalovanja zaprti. Bili smo tam, ko je po glavni ulici šel sprevod s krsto, za njo pa vsi vaščani. Žalostno.

Ura je bila že skoraj tri, zato smo se odločili, da se z vlakom peljemo do predzadnjega mesteca Manarola in od tam peš do zadnjega, to je Riomaggionare. Zadnji del poti je najkrajši, samo 20 minut, zato pa najbolj urejen. Pot je široka, tlakovana, prav nič planinska, ima pa zanimivo ime - pot ljubezni. In res smo videvali znake ljubezni, ključavnice. Te so povsod, na skali, na ograji, na mreži. Prinašajo jih ljudje in s tem simbolično zaklenejo svojo ljubezen. Ključa seveda ni zraven. Je pa to kar donosen posel, ena takšna mala ključavnica stane 8 evrov. Nam se je to zdelo preveč in smo raje sklenili, da jih bomo dobili ceneje pri nas in gremo še enkrat tja.

Smo pa posedeli, spili odličen kapučino in neznansko uživali v soncu in morju pod nami.

V Riomaggioneru smo zopet sedli na vlak, se odpeljali v La Spezio in nato z avtobusom do naših hišic. Ob večerji smo si izmenjavali mnenja o poti, vsi smo bili prijetno utrujeni in zelo zadovoljni nad prvim dnem.

Drugi dan smo se peljali do Vernazza, od tam peš. Pot se je zopet dvigala, na srečo pa ni bilo veliko stopnic. Alenka je zagrozila, da ji stopnic ne sme nihče več omenjati vsaj tri mesece. Prišli smo na nadmorsko višino 190m (o tem in o drugih podatkih te obveščajo table ob poti), nato pa se hodi skoraj ravno, pred mestom pa se zopet spusti. Do Corniglie smo hodili uro in pol. Seveda smo si mestece ogledali, na ozkih ulicah pa smo srečali slovensko družino, ki je potovala z avtom. Zanimivo je, da niso bili preveč navdušeni nad mestom, mi pa smo jim hiteli razlagati našo varianto poti in kaj vse smo zato videli. Seveda, če se samo voziš z avtom, veliko zamudiš.

Najslabše vzdrževan del celotne poti je od Corniglie do Manarole. Steza je sicer dovolj široka, toda zanemarjena. Videli smo opuščene prostore za trgovinice in bifejčke, ki jih prerašča trava in napada rja. Ta del poti traja eno uro.

S tem smo prehodili celotno pot, ker pa smo bili dan prej navdušeni nad potjo ljubezni, smo še enkrat prehodili ta del. In še enkrat smo posedeli ob kapučinu in še zadnjič uživali ob pogledu na izredno čisto morje.

Ob treh smo že bili na vlaku in uro kasneje v avtodomih. Še zadnjič smo skupaj večerjali, si ogledali fotografije, ki smo jih naredili in začrtali pot proti domu.

V četrtek zjutraj smo se s primerno donacijo poslovili in se usmerili proti Sloveniji.

Pojdite in si oglejte Cinque Terre. Upam, da vam bodo moji zapiski pomagali pri načrtovanju. Želim vam, da bi uživali v hoji in v prekrasni naravi.

Srečno!

Breda Krajnc