Cvet in Mateja v Maroku

Potovanje lahko spremljate na Cvetovem blogu: http://cvet.blog.siol.net/

Samo živ.

Po dolgem času se ti oglašam in ti pošiljam del potopisa. Imava se super, klima krasna, čez dan 30°C ob samo 10% vlagi, zvečer je treba obleči velur, temperatura pade krepko pod 20°C. Pozdravi vse.

MAROKO 2008

Po lanskoletni krasni iranski avanturi, sva si tudi letos zaželela nekaj podobnega vendar ne tako ekstremnega in predvsem nekaj za vsakdanjega smrtnika. Tako je bila odločitev kot na dlani. Letos greva v Maroko ali po arabsko Al Mamlakah al Maghrebija, kar pomeni Kraljestvo Magreba, in Magreb je mogoče dobesedno prevesti kot kraj, kjer zahaja sonce, torej kot zahod.

Priprave na pot so stekle in počasi sva prebirala literaturo o tej deželi. Posebej je bila dvoumna odločitev, kako potovati do najine letošnje destinacije. Dolgo sva premlevala ali se peljeva z avtomobilom, ali greva v Genovi na trajekt do Tangerija. Prevladala je prva opcija in sicer predvsem zato, ker nama je izdelava novega avtodoma malo zakasnila in je imel avto pred odhodom samo 4000 km, tako,da sem si rekel, da se raje peljem še teh 2600 km po Evropi, kjer bom morebitne probleme z avtom veliko lažje reševal kot v Afriki.

Odhod sva premaknila kar za nekaj dni zaradi obveznosti v službi. Tudi to je bil eden od razlogov, da se nisva odločila za trajekt, saj se nama pred dopustom vedno kaj zalomi.

Končno je napočil 9.7.2008 ki sva ga določila kot dan odhoda. Dopoldan je bilo še ogromno za narediti v firmi, potem sva hitro spakirala ter odšla od doma okoli 18h zvečer. Poti ne bom posebej opisoval, saj je bil to le klasični transfer z edinim ciljem čim hitreje, čim manj utrujen in varno pripotovati do Maroka. Vozila sva preko Vrtojbe do Benetk in nato nadaljevala pot proti Milanu in pri Brescii zavila za Genovo in nadaljevala po cesti A10 Genova-Ventimiglia. Vožnja je potekala brez problemov in tudi kakšnih zastojev presenetljivo ni bilo. Našla sva lepo parkirišče (N44.37255 E8.61717) in hitro legla k počitku, saj sva vedela, da bo naslednji dan zelo naporen.

Zgodaj zjutraj sva šla naprej po avtocesti in zavila proti Nici v želji, da si malo ogledava azurno obalo malo pa v želji, da se izogneva dragim francoskim avtocestam, saj imajo Francozi zelo dobre štiri pasovne vzporedne ceste. Toda tu žal ni bilo tako in sva se vedno znova zapletala v prometne zamaške, tako da sva se kmalu vrnila na avtocesto. V tem izletu pa je bilo vseeno nekaj pozitivnega, saj sva točila nafto na Leclercovi črpalki kar 0,20 € po litru ceneje kot bi jo na avtocesti. Pot sva nato nadaljevala po obalni avtocesti mimo Marseilla, Montpellierja, Perpignana do španske meje, kjer je bila zelo dolga kolona predvsem zaradi plačevanja cestnine. Čakala sva kar debelo uro. Nato sva nadaljevala pot mimo Barcelone do Valencie, kjer sva tudi našla lepo parkirišče in po 1300 prevoženih km brez problema zaspala, čeprav je bilo na parkirišču zaradi bližine Algecirasa veliko muslimanov, ki so spali kar po pločnikih.

Naslednji dan sva nadaljevala pot mimo Valencie proti Ajacanteju. Od Valencie naprej je avtocesta brezplačna. Do sedaj je cestnina predstavljala kar velik strošek, saj stane malo daljši odsek skoraj toliko, kot naša polletna vinjeta. Od tu naprej je bil promet bolj redek in tako vožnja zelo prijetna in hitra. Posebej me je prevzela Andaluzija z lepo drugačno pokrajino s številnimi naravnimi parki in ogromnimi oljčnimi nasadi. Reklamni napisi na vseh postajališčih, da prodajajo karte za trajekt v Maroko, so mi dali vedeti, da nisva več daleč od želenega cilja. Moja evforija je kar malo minila, ko so mi izračunali ceno za trajekt in to nesramnih 284 € za eno stran. Tudi prodajalka se je strinjala z mano, da je to zelo visoka cena, ampak tako pač je. Seveda tu karte nisem kupil, ker sem le upal, da bo v trajektni luki cena bistveno bolj ugodna, saj sem po internetu našel bistveno bolj ugodne cene, ampak se karte žal ni dalo kupit on-line. Tako sva kmalu prispela v Algeciras in se podala v lov za cenejšimi trajektnimi kartami. Cena je bila res malo bolj ugodna 262 €, ampak ceneje ni šlo. Pa kaj moreš, ko si že tu plačaš in v zadnjem trenutku sva še ujela trajekt, ki je odpeljal s švicarsko natančnostjo. Vožnja je trajala 35 minut in to je bila do zdaj zame sigurno najdražja vožnja s trajektom, saj je razdalja primerljiva z vožnjo na Sicilijo. Po izkrcavanju v Ceuti sva najprej natočila nekaj nafte po 0,97 € in nato poiskala zelo lepo plažo z velikim parkiriščem (N35.89537 E5.28295) kjer sva se utaborila in po dolgem času pripravila spodobno večerjo, spila par pivov in uživala v prekrasnem razgledu na Gibraltar in Sredozemsko morje. Končno sva začela z dopustom, saj je bila za nama naporna 2600 km dolga pot v dveh dneh.

12. 7. 08

Prvo jutro me končno ni zbudila budilka in to je lep znak, da sva začela z dopustom. Najprej sem uredil zapiske s poti, nato pa sva šla na kopanje. Voda je bila sicer dokaj mrzla ampak zelo prijetna. Potem sva se počasi odpravila naprej. Še enkrat sva prevozila Ceuto, nato pa do bližnje meje za Maroko. Mejne formalnosti sva presenetljivo zelo hitro uredila brez zapletov in pomoči nadležnih posrednikov in tudi brez kontrole prtljage. Za prehod sva porabila samo pol ure. Nato sva se peljala po obalni cesti proti Tetouanu, kjer so zelo lepe peščene plaže in že na prvi pogled se vidi, da so spustili v Maroko tuj kapital, saj se gradijo razkošne rezidence in mondeni apartmaji pa tudi plaže bodo uredili zelo mondeno. Čeprav za nas avtodomarje je že zdaj ta lep del sredozemske obale neprijazen in praktično ni več dostopa do obale, saj so povsod čez cesto zapornice. Tetouan sva samo prevozila, ker v njem ni nič posebnega za videti. Nadaljevala sva pot proti Chefchaouenu ki se nahaja na pobočju gorovja Rif. Tudi to mesto na prvi pogled ni nič posebnega, ampak treba se je ustaviti in se sprehoditi v njegov center oziroma menino (tako poimenujejo tukaj stari del mesta, kjer je ogromno lokalov, prodajaln, delavnic, rokodelcev). Sprehod po tem delu mesta je res nekaj posebnega. Mesto je v celoti pobarvano v nebo modro in belo barvo, ulice so zelo ozke in se prepletajo med seboj kot labirint. V mestu je prijetno hladno in kar ne morem razumeti, da tu ni tiste grozne vročine, kot smo jo navajeni poleti v naših mestih. Med sprehodom se nama je kar prilepil neki domačin in kljub nagovarjanju, da ne potrebujeva vodiča je vneto hodil z nama in nama razkazoval mestne znamenitosti. Po dvournem sprehodu smo se odpravili proti avtu, pa tudi domorodec je kar hodil za nama. Rekel je, da ima nad mestom hišo, zraven pa je lep kamp in da bi se rad zapeljal z nama in nama hkrati še pokazal kje je kamp. Ko smo se pripeljali do kampa je za svoje delo zahteval kar zajetno plačilo 30 € rekoč kaj pa je za vas to, ker ste polni denarja. Po pregovarjanju, da ga jaz nisem najel sem ga odpravil z reklamno majico in dvema pivoma. Ta izkušnja mi je bila prav dobrodošla, saj sem takoj spoznal, da to ni Iran kjer je vsakdo vesel, če ti lahko pomaga. Tu se vsaka usluga mastno plača. Kamp je bil res zelo lep in urejen (N35.17593 E5.26683) in se nahaja točno nad mestom v hribu. Do mestnega jedra je 10 minut hoda. Takoj ob prihodu sva videla Slovence z rentanim avtodomom. Z njimi smo se pozneje tudi spoznali in se spustili v prijeten klepet ob kozarčku žganega. Oni so zaključevali njihovo maroško zgodbo s polno lepih vtisov, kar nama je dodalo še dodatnega adrenalina in želje po raziskovanju te lepe dežele. Zvečer sva se spustila po stopnicah do mestnega jedra, ki je v večernih urah zaživel v vsem svojem sijaju. Ob mestnem obzidju je bil tudi velik oder, kjer se je odvijal festival. Z veseljem sva si ogledala koncert njihove skupine in uživala v drugačni glasbi, še posebej pa naju je navdušila plesalka, ki je izvajala res lepe plesne koreografije. Vse skupaj je še najbolj spominjalo na španski flamenko. Po koncertu sva se še malo sprehodila po mestu in potem je bilo kar problem po labirintu ulic najti pot do kampa. Polna lepih vtisov in ob spoznanju, da se tudi v Maroku zvečer lepo shladi, sva lepo zaspala.

13. 7. 08

Ta dan sva imela v planu premik do Fesa. Odločila sva se, da ne bova šla po glavni cesti ampak po cesti N2 do zloglasne Ketame. Cesta je izredno slikovita, narava pa presenetljivo lepa, zelo zelena in polna cvetočih oleandrov. Nato se malo dvigneva in se pripeljeva v ogromen macesnov gozd. Tu je izredno lepo, saj temperatura pade na pičlih 23°C kljub opoldanskem času. Bolj ko se peljeva proti Ketami več je polj posajenih s travo, zaradi tega ima mesto Ketama vzdevek zloglasna. Teh polj je potem še več od Ketame naprej proti Fesu, kjer se praktično voziš skozi nepregledna polja trave in konoplje. Tu ti domačini neprestano ponujajo travo in pri teh trgovskih podvigih so nekateri zelo izvirni in vztrajni. Ampak mene droga ne zanima, tako da sem jih samo zavračal in pri njihovih trgovskih ekshibicijah prav užival. Da tu pridelujejo močne substance, sva se lahko prepričala na lastne oči, saj imajo nekateri vozniki tu kar ogromno problemov z upravljanjem svojega vozila, oziroma vozijo slalom po cesti, kot pri nas vozniki z 2 promila alkohola. Tu so tudi neprestane policijske kontrole, ampak do tujcev je policija izredno prijazna in te sploh ne ustavljajo. Samo ob prometnih prekrških (jaz sem dvakrat naletel na radar) te opozorijo, da vozi bolj previdno in brez sankcij in podkupnine se lahko odpelješ naprej. Po kar dolgi vožnji po ovinkasti cesti sva prispela v najstarejše kraljevo mesto Fes. Ker je bila ura že šest sva se odločila, da si bova staro mestno menino ogledala samo panoramsko in se nato odpeljala proti kampu. Tu se nama je spet nalepil domačin s skuterjem in naju je na vsak način on hotel peljat v kamp. Ampak saj poznate tisti pregovor, da osel gre le enkrat na led in sem ga lepo odslovil. Kamp je na robu mesta (N33.99944 E4.96972) in je zelo lepo urejen z bazenom, katerega pa sigurno ne bom poskusil zaradi oporečne vode čeprav je na prvi pogled zelo čist. Prijazni receptor mi je tudi ponudil za naslednji dan vodiča za pametno ceno13 €, tako da se bova za cel dan podala v srednji vek v največji mestni labirint s tisoči ozkih uličic. Za to mesto velja pravilo, da je ogled brez vodiča pravi nesmisel, saj se notri tako izgubiš, da imaš potem resne težave najti izhod iz mesta.

14. 7. 08

Zjutraj sva kar zgodaj vstala, jaz celo eno uro prezgodaj, ker sem pozabil premaknit uro na maroški čas. Prijeten vodič naju je že čakal na recepciji. Najprej smo se peljali na panoramsko vožnjo in na trdnjavo, ki je visoko nad mestom in iz nje je impozanten pogled nad celo staro menino. Zanimivost te trdnjave je tudi, da je z rovom povezana na drugo stran mesta. Včasih je bil ta rov namenjen oskrbovanju trdnjave. Sedaj trdnjavo restavrirajo v vojaški muzej in je za obiskovalce zaprta. Nato smo se odpeljali do kraljeve palače s sedmimi bakrenimi vrati s prekrasnimi vklesanimi motivi. Sedem je v arabskem svetu srečna številka. Sprehodili smo se še po srednji menini ali bolje rečeno bazarju, kjer prodajajo v majhnih lokalih vsemogoče stvari. Potem smo se odpeljali do tovarne s keramiko. Njihova značilnost je, da delajo še vse na tradicionalen ročni način. Prav neverjetno je kako z veliko natančnostjo s kladivi klešejo male koščke keramike različnih oblik za izdelovanje mozaikov. Tudi razne orientalske poslikave na vse mogoče izdelke rišejo spretne ženske roke z naravnimi barvami. Nato premik do zavarovanega parkirišča, od koder smo vstopili v staro menino. Že po par sto metrih hoje po ozkih labirintnih ulicah mi je bilo takoj jasno, zakaj rabim vodiča, saj bi imel resne težave najti izhod, posebej pa še pravega, saj je v menino veliko vhodnih vrat. Tu je res kaj za videti. Od tradicionalne izdelave bakrene posode z ročno vklesanimi vzorci, do ročno tkane svile, izdelave preprog in razne galerije krasnih slik. Vmes pa je ogromno majhnih lokalov v katerih delajo in prodajajo raznorazne stvari, od šivanja tradicionalnih poročnih oblek, izdelave čevljev, okraskov, tkanje volne. Mene je še posebej privlačil ogled velike tradicionalne usnjarne (poklicna deformacija), kjer strojijo in barvajo usnje po tradicionalnih starih metodah. Problem tukaj je kar neprijeten vonj po surovih kožah ampak s pomočjo vejice melise, ki smo jo dobili ob vhodu se je nekako dalo potrpet. Zelo zanimiva je tudi njihova univerza iz leta 859 ki spada skupaj z univerzo v Kairu za najstarejšo arabsko univerzo. Za obiskovalce je odprt samo del poslopja, ki je preurejen v muzej ostalo pa je za obiskovalce zaprto. Na žalost je tu v Maroku prepovedan vstop tudi v vse mošeje za nemuslimane. To me je kar malo začudilo, saj sva si v Iranu lahko ogledala vse mošeje razen molitvenih centrov brez problema s tem, da tam vlada res ekstremni islamski režim. Po sedmih urah hoje in barantanja po stari menini je prav prišel krajši postanek za kosilo. Malo sva bila skeptična nad njihovo hrano, posebej še, ko sva videla, da meso in kokoši prodajajo kar na ulici brez hladilnic. Voda za nas tudi ni neoporečna. Ampak po zagotovilih vodiča, da je to res dobra restavracija s tradicionalno maroško zdravo hrano sva se le odločila da poskusiva še kulinarično plat zgodbe, saj je znano, da je v Fesu najboljša hrana v Maroku. Moram priznati, da je bilo vse zelo okusno in do sedaj ko tole pišem tudi brez prebavnih posledic. Počasi smo se odpravili proti avtomobilu, pazniku sem za plačilo dal eno majico, katere je bil zelo vesel. Nato smo se odpeljali še okoli mestnega obzidja, do novega dela mesta, kjer sva po osmih urah odložila vodiča in moram priznati, da si je svoj denar kar pošteno zaslužil. Po razgovoru z njim sva se odločila, da imava mest za nekaj časa dovolj in da Meknes spustiva, ker je to ogromno mesto in v bistvu ne nudi nič drugega kot sva tu v lepši obliki že videla. Odpravila sva se proti mestu Ifrane. Kakšnih 15 km pred mestom sva se utaborila v prijetni senci dreves, kjer je bilo prav neverjetno hladno (N33.66882 E5.03817). Lahko samo zaključim: Fes je krasno mesto s staro kulturo, krasno arhitekturo s poudarkom na tradiciji in vsekakor vredno temeljitega ogleda.

Zdaj se nahajava v Iframu, ki je kopija Švicarske alpske vasice (ne moreš verjeti) ampak to v naslednjem javljanju s Sahare

Lepo se imejte

Cvet

++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++

Nadaljnje potovanje lahko spremljate na Cvetovem blogu :

http://cvet.blog.siol.net/