do Teherana in proti Kaspijskemu morju

27.-29.07.2007

Zjutraj sva se poslovila od naših prijateljev, plačala kamp (23 € za tri dni) in se odpravila proti 434 km oddaljenemu Teheranu. Že okoli Esfahana je speljana lepa obvoznica, tako da ni bilo treba vozit skozi center. Nato sva nadaljevala pot po avtocesti. Pokrajina je bila v začetku kar dolgočasna, le okoli Qoma so se začeli dvigati klifi (narejeni najbrž iz puščavskega peska) zelo lepih barv, rdeče ki se je prelivala s peščeno.

Hitro sva prispela v predmestje 12 milijonskega glavnega mesta Irana in priznam, da sem se vožnje po njem lotil kar malo z strahom, saj informacije okoli prometa po mestu, ki sem jih imel, niso bile nič kaj vzpodbudne. Promet je bil res gost, največji problem pa je, ker ni obvoznice okoli mesta, torej moraš v bistvu prečit mesto, če hočeš priti na drugo stran. Moj cilj je bila obala Kaspijskega morja in je bilo potrebno prevoziti celo mesto, da sva prišla na pravo pot proti Amolu. Prebijanje po Teheranu je trajalo kar debeli 2 uri.

Cesta naprej proti Amolu je bila zelo slikovita, saj se takoj po Teheranu začne dvigati gorovje Reshteh s krasnimi grapami, dolinami in zelo visokimi prelazi, po občutku okoli 3000 m, najvišji vrh pa je visok 5600 m, ki je bil še sedaj zasnežen. V tej okolici se nahaja tudi kar lepo smučišče. Na vrhu prelaza je bila mošeja, katero sva si ogledala, nato pa se je cesta spustila strmo navzdol in prišla sva v lep kanjon reke Nur Rud, obdan z zelo visokimi vrhovi. V dolini se je malo raztegnil in v eni od mnogoštevilnih ribarnic sva kupila postrvi, tako sva lahko zvečer ob obali deroče reke imela pravi ribji piknik. In nato spanje ob poslušanju žuborenja reke. ( E52.08970 / N35.94024)

Pot sva nadaljevala po lepem in ogromnem kanjonu, ki nama je za vsakim ovinkom ponujal nove lepote in zanimivosti. Potem se je kanjon raztegnil v dolino in pred nama se je odprl pravi mediteranski svet z ogromnimi gozdovi, pomarančnimi nasadi, palmami, skratka človek kar ne more verjet, da se narava v dobrih 150 km lahko iz totalne puščave spremeni v lepo zeleno idilično okolje. Končno sva prispela v Mahmud Abad, zelo turistično mesto zraven Kaspijskega morja. Hotela sva imeti zajtrk zraven morja, ampak je kazalo, da nama to ne bo uspelo, saj so bili vsi dovozi do morja zaprti z rampami ali ograjami, obala pa je bila en sam hotel ali apartmajsko naselje. Končno sva našla en odcep, tako da sva si lahko privoščila zajtrk in sprehod po plaži. Nato sva nadaljevala pot po obali proti severozahodu. Obala je totalno pozidana, nikjer ni prostora za kak postanek ali divje taborjenje in tudi nobenega kampa nisem opazil. V kraju Bandar-e Kiya Shahar sva le našla primeren prostor za spanje (v bistvu je bil to njihov prostor za  piknike). Ta kraj je tudi izredno turističen. Njegova znamenitost je jezero zraven morja, preko katerega je speljan lesen most dolg kak kilometer. Sprehod po njem je res zanimiv saj okoli mostu raste bambus, po jezeru pa plavajo race in labodi. Na koncu mostu se je odprl pogled na ogromno peščeno plažo. Malo sva se sprehodila po plaži, jaz sem si šel namočit noge, vendar kmalu je nek paznik začel nekaj piskat na piščalko in mi nekaj po njihovo dopovedovat. Šel sem ven iz vode in šele pozneje ugotovil da sem se “kopal“ na plaži, ki je namenjena za ženske in otroke, za moške pa je bila plaža za posebno platneno ogrado, ki je bila napeta daleč v morje. Hvala za tako kopanje, sem si dejal sam pri sebi in počasi sva se odpravila nazaj k najinemu Vanu, si privoščila večerjo, nato super tuš in za posladek še šišo, katera te lepo pomiri in spiš kot dojenček. (E49.96540 / N37.42612)

Zjutraj sva nadaljevala pot proti Badar-e-Anzaliju po obalni cesti. Na hitro sva si ogledala mesto, saj ni bilo nič posebnega, poiskala internet caffe, da sva se malo javila domov, saj sva opazila, da nam tukaj mobilni telefoni niso delali. Nato sva nadaljevala pot  po obalni cesti  in po nekajkratnih poizkusih našla primeren prostor za kosilo v borovem gozdičku tik ob morju. Tu sem se celo lahko kopal in priznati moram, da je Kaspijsko morje prav prijetno za kopanje, saj je zelo toplo in tudi slanost vode je minimalna. Mateja je raje pripravljala kosilo v avtu, saj se ženske tukaj namakajo oblečene z ruto na glavi in se je takemu kopanju raje odrekla.

V kraju Haspatar sva zavila proti jugozahodu v celino. Najprej sva se vozila po slikoviti dolini, nato pa sva se začela strmo vzpenjat in vzpetine kar ni in ni bilo konec. Po dolgotrajni vožnji sva prišla na zelo visoko  planoto (2000–2500 m), kjer so bile vsepovsod planšarije in ogromne črede ovac in koza, okoliški hribi pa so se dvigali do 4000 m visoko. Prispela sva v lepo gorsko mestece Khalkhal z izredno prijetnimi domačini in prav jezilo me je, da se tu nisem mogel zadržati malo več časa. Pot sva nadaljevala proti Miyanehu. Najprej je bila cesta zelo lepa, pokrajina še vedno enkratna, potem ko sva se morala odcepiti proti jugu, pa je cesta postajala vedno ožja in na koncu je postala že makadamska in sem že resno začel dvomit, da sem na pravi poti. K sreči sem srečal domačina, ki je šel v isto smer in je rekel naj vozim za njim. Vmes se je ustavil pri neki kmetiji in nekaj mahal, naj ga počakava, jaz pa sem po nekaj časa odpeljal naprej, saj se mi ni dalo več čakat. Po nekaj kilometrih naju je dohitel ter na vso silo tudi prehitel. Ustavil se je na sredi ceste in nama prinesel celo vrečko sveže nabranih marelic. Nato smo vozili naprej do Miyaneha. Tu mi je pokazal odcep za Tabriz, vendar prej je na vsak način hotel, da greva k njemu na večerjo. Žal sva morala naprej, saj je bila že trda tema in sva ta dan hotela priti do Tabriza. Spala sva 20 km pred Tabrizom na vaškem “nogometnem igrišču“.