e-mail 04.02.2009

KOMPAS se je obrnil proti severu

Tako na kratko bi se reklo, da se v Afriki pač nikoli se ne moreš natančno držati vseh načrtov. Je že tako, da vedno kaj pride vmes in tudi tokrat se je tako zgodilo.

Iz Dakarja sva torej odšla v smeri jugovzhodnega dela Senegala. Na pot sva se odpravila kljub slabemu zdravstvenemu stanju Branka, jaz sem sicer hotel še ostati v Dakarju, dokler se mu stanje ne bi popravilo, vendar je Branko vztrajal, da mu je tega mesta dovolj. Seveda ga je za razumeti, v tem mestnem vrvežu bolnemu človeku ni nič kaj prijetno. Kljub temu mi ni bilo vseeno, saj sem vedel, da na vzhodni strani Senegala ni nobene bolnišnice in bo zadeva dokaj problematična, če bova rabila zdravnika.

Najprej sva izključila možnost za nadaljevanje poti proti Gambiji in Gvineji. Za Gvinejo sva slišala, da je trenutno ni dobro obiskati, saj so tam trenutno neredi po smrti dosedanjega predsednika, dogajajo se volitve in ni preveč priporočljivo za belce.

Glede Gambije pa sva se tudi dogovorila, da nima smisla, bolje da greva na vzhodno stran Atlasa v Maroku, tako kot je bil predviden tudi rezervni plan. Za ta območja imava veliko podatkov, kaj si ogledati, tako da greva v to smer in si ogledava še ta del Sahare. Predvsem si želiva ogledati Taricht s svojimi lepotami, Quarzazate, Larichi …., vse po saharskem vzhodnem delu Atlasa, ven iz Sahare prideva na severnem delu in nato čez Atlas do Tangerja, kjer sva že kupila karte za vrnitev v Genovo dne 23.02.2009. Domov naj bi prišla nekje okoli 27.02.2009, tako da se vidimo na Ježici.

Pot iz Dahle sem si zamislil v smer Luonga, nato proti Linguere, od tam nadaljujeva proti Matam, prideva do pritokov reke Senegal, kjer obrneva levo proti mejnemu prehodu Rosso.

Tako sva šla najprej v smeri Luonge, nič posebnega na poti, ki je asfaltirana. Največjo travmo sva doživela izven Dakarja, saj sva v smogu starih vozil in strašnem neredu na cesti vozila štiri ure po vročini. Katastrofa, nikoli več v Dakar! Zvečer sva prispela v Luongo in poiskala hotel za spanje. Najprej sva se naselila v nek hotel, kjer sva kmalu ugotovila, da ni vode. Ko sva to omenila receptorju, je rekel, da voda pride pozneje. Seveda sva vedela, da to pozneje v Afriki lahko velja tudi naslednji dan in sva hotel zapustila. Odšla sva v drugi Auberz in tukaj prespala ter naslednji dan zgodaj odšla proti Lingueri. Pot katastrofalna, cesta sicer asfaltirana, vendar polna jam, tako da se je potovalna hitrost spustila na 10 do 20 km na uro, velikokrat je bilo potrebno peljati izven cestišča po savani, ker je bilo tam bolje kot po cesti. Ko končno po prevoženih 220km take ceste prispeva v Linguero ugotoviva, da pot, ki je na zemljevidu označena kot cesta, sploh ne obstaja in je samo pista, ki vodi do Matame. Mestece Lingura je pač konec te poti in če želiš nadaljevati ni druge možnosti, kot ta pista. Mesto samo je zelo podobno Atarju v Mavretaniji, hišice so majhne, večinoma iz blata, otroci se podijo za najinim avtomobilom. Seveda v tem vzhodnem delu Senegala ni turistov in sva skupaj z najino Dyano prava atrakcija in magnet za otročad.

Povprašava za pisto, dobiva odgovor ´tu trua´, kar pomeni samo naravnost. Pred nama pista v dolžini 240km. Na začetku je bila pista večinoma peščene podlage, kasneje kamnite, pa tudi nekaj zemlje je bilo vmes. Ta del Senegala je dokaj zelen in savanskega stila.

Kasneje se je pista velikokrat spremenila in nisva več znala kam naprej. Na vseh teh 240km sva srečala le dva avtomobila. Enega sva povprašala, kako naprej in spet je sledil odgovor samo naravnost. Od tu se je hitrost spremenila že na 5km na uro. Groza, same velike jame in stalno zavijanje iz piste ven na bolj trdo podlago in spet nazaj. Večkrat sva se morala ustaviti, saj so že začeli odpadati deli iz avtomobila, tako sva kar naenkrat izgubila amortizer, odpovedal je radio, v avtu in na njem je bilo toliko prahu, da je v notranjosti, ko sva priletela v kakšno jamo, ki je nisva pravočasno videla, bilo toliko prahu, da sva morala odpirati okna, da je povleklo ves prah ven. Vseeno je bila ta pot kljub vsem mukam zanimiva, saj to pot vsak dan prevozi le kakšen avto ali dva, bila je zelo slikovita in adrenalinska, jame in luknje so se vrstile ena za drugo in na koncu po osmih urah vožnje po teh brezpotjih sem kljub temu, da sem videl jamo, zapeljal vanjo, ker sploh nisem več reagiral. Posledice teh lukenj so se poznale na podvozju Dyane, vse sva potolkla, vse ojačitve spodnjega dela so prišle še kako prav, vendar zdržalo je vse.

Seveda v tej vročini in vseh cestnih mukah zdravstveno stanje Branka le ni zdržalo, tako da se je stanje še poslabšalo. Grlo je imel tako vneto, da sploh ni mogel govoriti, jemal je tudi tablete proti bolečini. Ker je bil že teden dni na tabletah, stanje pa vedno slabše, saj jesti dejansko že ni mogel več zaradi bolečin, sva se dogovorila, da čim prej prideva ven iz tega predela in greva nazaj v Mavretanijo v Noksot k zdravniku, saj v takem stanju ni zmožen potovati. Nazaj v Dakar se seveda ne splača, saj je pot slaba in mnogo daljša.

Končno sva že v temi prispela v Matano, našla hotel s toplo vodo, se umila in šla počivati od tega napornega dne.

Vmes na poti sva se ustavila v savani ob nekih kolibah, kjer naju je takoj obiskala vsa družina, poglavar, žena ter kopica njunih otrok. Seveda sva bila atrakcija za njih, še bolj pa, ko sva odprla prtljažnik in jim dala še zadnja darila, žogo za otroke, šolsko torbico za starejšo hči, kape za gospodarja in še za ostale otroke nekaj drobnarij. Mislim da sva jim polepšala dan, saj so imeli velike nasmehe na licih in so se nama zahvaljevali za darila .

Naslednje jutro sva iz Matane šla v severni del Senegala v smeri mejnega prehoda Rosso, kamor sva prispela okoli 13 ure. Vrvež na tem mejnem prehodu je bil grozovit, zgodbe iz prejšnjega potovanja so se začele spet dogajati. Na Senegalski strani meje je še nekako šlo, tako da do prihoda trajekta za prehod reke Senegal ni bilo posebnih pretresov, mejne formalnosti sva uredila brez nekih doplačil, razen seveda davka za odpiranje vrat in vstop v pristanišče 3€. Največji šok pa sva doživela, ko naju je carinik vprašal zakaj sva vzela vizo za Senegal, saj sva vendar iz evropske unije in viza ni potrebna. Odgovorila sva mu, da verjetno nima prav, saj sva bila na Senegalski ambasadi in tam že vedo ali je potrebna ali ne. Tip se nama je samo nasmehnil in rekel, da so nama samo denar vzeli, ker vize ne potrebujeva. Še zdaj ne veva kaj je res, vsekakor grenak priokus na ambasado in na Senegal. Seveda so naju tukaj takoj začeli oblegati lokalni prekupčevalci z devizami, prodajalci očal, sadja, pralci avtomobilov itd.

Ker sva imela dovolj časa, sva najinemu avtu privoščila pranje in k nama so se takoj zagnali lokalni pralci. Moram povedati, da se je Dyana presenetljivo zasvetila, ko je bila oprana in so jo vsi občudovali in jo tikali. Seveda tudi ponudb za odkup vozila ni manjkal Ko je prispel trajekt, sva se vkrcala in zaključila to senegalsko poglavje in se odpeljala proti Mavretaniji.

Že prihod do bregu reke je bil nekaj posebnega: Cariniki so se postavili v vrsto in se takoj ob pristanku trajekta vrgli na trajekt in proti nama, vzeli so nama dokumente in naju poslali na parkirišče pristanišča. Tu se je začel drugi del drame. Carinik je takoj ob pogledu potnih listov opazil, da nimava vize za vhod in zahteval, da se moreva vrniti nazaj v Dakar po vizo. Seveda sva mu odgovorila, da le-to lahko dobiva tukaj na meji, enako kot na vhodu iz Maroka v Mavretanijo, nazaj pa itak ne moreva, ker nimava več vize za Senegal.

Ta izgovor nama ni dosti pomagal, kljub temu se je carinik omehčal, seveda zahteval finančno podkupnino in nama potem le izdal tranzitno vizo za pot čez Mavretanijo (to naju je stalo 40€). Vseeno sva si mislila, da je to bolje, kot iti nazaj v Dakar. Naprej sva uredila ostale formalnosti, kot so carinski dokument za avto, plačilo trajektov, plačilo zavarovanj in končno so se po 3 urah vrata pristanišča odprla in odšla sva v smeri Noksata misleč, da imava dokumente OK. Seveda sva plačilo 40€ v lokalni valuti 13.000 gija opravila nekje v centru pristanišča in v roke policaju. Vsi prisotni smo videli, da je denar pobasal v svoj žep in takoj sva vedela, da naju je nategnil. Ali je bilo potrebno plačati to vizo ali ne ne veva, veva pa da ni preštel denarja in da mu je bilo nerodno, ko sva mu dajala denar tako, da so vsi videli.

Važno je bilo, da sva le nekako uspela odpotovati naprej. Vendar je sreča minljiva. Kljub veliko ´ček pointov´, pregledov s strani policije, žandarmerije in carine, na poti v Noksat ni bilo problemov, tik pred prihodom v mesto pa šok. Spet policijska zaustavitev in pregled dokumentov. Bila je že krepka tema, ko so me poklicali, da jim moram slediti v prostore policije na pogovor. Tukaj sledi hladen tuš, ko me policaj vpraša od kje prihajam. Pravim da od mejnega prehoda Rosso, nakar mi pove, da nimava vize za Mavretanijo.

Ko sem si malo opomogel od šoka, sem mu povedal, da to verjetno ne drži, saj ni mogoče priti v osrčje Mavretanije brez teh viz in da sva na tej poti imela veliko pregledov in ni bilo nobenih problemov. To seveda ni zadostovalo, po telefonu je takoj poklical šefa in mu povedal, da ima dva ilegalna Slovenca v rokah in kaj naj naredi z nama. Seveda sem pozorno poslušal ta pogovor, saj mi je že začel groziti z zaporom in izgonom, najslabše pa se ti lahko zgodi, da ti zaplenijo avto. Vendar sem mu dokazoval, da sem bil s carinskimi pečati v potnem listu, z listkom od trajekta za prehod reke ter z zavarovalno polico, na meji in da če mi tisti (takrat sem bil že prepričan) pokvarjeni policaj ni dal pravega pečata v potni list in sva midva celo še plačala, je to njihov in ne najin problem. No, nekako se je le omehčal in se mi smejal, ko sem mu rekel, da sem plačal vizo, ki je sploh nimam. Spustil naju je naprej, vendar zahteval, da si v Noksotu ponovno pridobiva vizo. Ko sva tako jezna prišla v auberz Menata, tukaj ni bilo več najinih prejšnjih prijateljev, Rabina in Mohameda. Ker se je zdravstveno stanje Branka popravilo, sva se odločila, da takoj zgodaj zjutraj pobegneva iz te države v smeri Maroka, ko so policijske kontrole še zaspane in ne tako pozorne na vsak detajl. Takoj zvečer sva plačala spanje, polno napolnila gorivo in zjutraj ob 5 uri vžgala avto in še v temi (tukaj sonce vzhaja okoli 8 zjutraj) odšla v smeri Nadibuja. Pred nama je bilo okoli 600km mavretanijske Sahare. Odločitev je bila seveda dobra, na policijskih kontrolah sva jim pomolila dokumente, dodala nekaj podkupnine (vžigalnike) in tako niso bili pozorni na vizo. Do svita sva bila že izven nevarnih kontrol, v Sahari jih namreč ni in tako sva se okoli 12 ure že približevala meji z Marokom. Ob tukajšnjih kontrolah sva podvojila darilca in srečno prispela na mejo, kjer pa je čakala še zadnja velika prepreka, zadnja važna kontrola. Nimava kaj, sva si rekla, bo kar bo. Prvi del, carina, brez problemov. Nato je sledila policija in napetost se je večala. Na policijo sem šel sam, takoj sem jim dal potne liste ter darilca kot dober turist, kar so zahvalno vzeli in pričeli pisati po njihovih knjigah podatke iz potnih listov. Naenkrat se je policaj nekoliko zamislil, obračal liste v potnem listu, gledal žige, stare vize in hotel nekaj povprašati. Takrat ga je eden od turistov za mojim hrbtom zmotil in nekaj vprašal, najprej policaja in nato še mene. Jaz sem se s to osebo zapletel v pogovor, policaj pa je gledal in nadaljeval s prepisovanjem podatkov. Verjetno je bila to sreča in ko mi je izročil potna lista in se mi zahvalil za darila nisem vedel ali je videl da sva brez vize. Verjetno je videl, da odhajava in naju je spustil naprej brez kompliciranja. Hvala mu.

Pot do meje Maroka čez pisto nama je tokrat ugajala, saj sva se oddahnila in rešila tega bremena in sva končno svobodno zadihala. Mejne formalnosti na maroški meji sva prestala brez pretresov, vendar z 2 urnim delom uradnikov. Čakala naju je pot do Dahle. Vendar ta pot je dolga okoli 350km in za nama je prevoženih že okoli 600km, kar se nama je že zelo poznalo. Utrujenost je bila že velika, vročina tudi saj je sonce že veselo sijalo. Ker sva imela malo goriva (imela sva sicer še nekaj rezerve v kanti) sva se odločila, da napolniva še en prazen rezervoar in tako zavila na bencinsko črpalko. Tukaj sva natočila gorivo, kolikor sva pač imela denarja (dirhamov), natočila okoli 17 litrov in odpeljala naprej po zahodni Sahari v smeri Dahle, kjer sva planirala spanje. In glej ga zlomka, ko sva že govorila, kako si bova privoščila večerjo, saj cel dan nisva nič pojedla, je začela Dyana kihati in cukati. No, nič hudega, če nama je zmanjkalo goriva, saj imava v drugem rezervoarju še 17 litrov. Ko sem preklopil na ta rezervoar, je Dyanca še vedno cukala. Očitno je narobe nekaj drugega, ali elektrika ali kaj z vplinjačem. Zaustaviva se ob strani in odpreva havbo. Ker avto ni več vžgal sva na žgočem soncu iskala napako. Na začetku sva se šalila, saj bo se vse v redu, kasneje pa ugotovila, da napake ne najdeva.

Razdrem vplinjač, mogoče je kakšna smet v njem in vidim da je suh in brez goriva?? Ha, ha, spet nateg. Vse kaže, da so nama natankali 17 litrov zraka in ne goriva, čeprav se je števec vrtel, kar sem sam videl, ko je tip tankal. Ni kaj, vzameva rezervno kanto, nalijeva v prazen rezervoar in Dyana spet vžge in lepo kruli in naju končno popelje do Dahle, kjer prideva že v temi. Ni kaj, na zrak ne gre. Poiščeva hotel (5€ za sobo s kopalnico za dva) in greva na večerjo za dve osebe. Nabodalo z mesom in nabodalo z ribami, dve kokakoli, solata, krompir, cena 5€. Začela sva se spraševati, kaj vraga sva rinila dol na jug če je tukaj v Dahli tako poceni in še mestece je v redu?

No toliko za zdaj, najino potovanje se tukaj prevesi v drugi del, to je v smer Layuna in nato proti vzhodu po Sahari ob Atlasu. Tu se prične spet malo adrenalinsko, vendar upam in pričakujem prav tako lepo potovanje.

Alfijo