e-mail 08.02.2009

Zadnjič sem končal v Dahli, zdaj pa nadaljujem od tam naprej.

Iz Dahle sva odšla naslednje jutro dokaj zgodaj proti Layunu, pred nama je bilo približno 480 km zahodno saharske ceste. Sicer to cesto že dobro poznam, vendar zna biti za voznike tudi zahrbtna in nepredvidljiva. Na tem delu ceste se večkrat zgodijo nesreče, saj v jutranjih urah tistim voznikom, ki vozijo proti severu, sije sonce v oči, tistim ki vozijo proti jugu pa popoldan. In ker je ta del zelo monoton za voziti, vse je namreč ravno, levo in desno je pesek in nizko gričevje, vozniki zadremajo in nesreče so vedno hude. Midva sva ta del prevozila brez problemov, pred Layunom sva obrnila še v Buzdur. Ker je bil že čas kosila, sva si spet omislila lepo svežo veliko ribo, ki sva jo sama izbrala in jo je gostilničar nato spekel in postregel. Cena bagatelna, samo 3 eur po osebi.

Po kosilu sva obrnila proti Layunu, vozila še dodatnih 130 km in prispela v kamp NIL k najinemu prijatelju Aliju. Tu spet novo presenečenje, v kampu zagledava TAM 110, predelan v avtodom s koprskimi slovenskimi tablicami. Izkaže se, da je lastnik Andrej Mohorič, rojen in nekoč stanujoč v Kopru (moja generacija iz osnovne šole), ki se je kasneje preselil v Ljubljano in se od takrat nisva več videla. Ni kaj, svet je res majhen. Seveda je takoj padla beseda, kako in kaj kdo dela, kje kdo živi. Ali nama je pripravil večerjo in čas se je hitro premaknil v pozne večerne ure. Ker je bil dan vetroven in zato ribiči niso šli ven na morje loviti ribe, nama je Ali naredil folpe (za tiste, ki ne veste, to so mehkužci, podobni kalamarom) v omaki. Vedno so zanimivi okusi, katere tukaj Ali uporabi, v omaki si našel od čebule, kosov limon, krompirja , paradižnika, itd., skratka odlična in okusna večerja. Večerjo sva poplaknila z eno redkih preostalih najinih buteljk belega vina in se odpravila spat. Še zanimivost. Ko sva z Brankom odhajala proti jugu sva pri Aliju pustila za ta čas v hrambi nekaj konzerv, ki sva jih nameravala pojesti na poti nazaj in tudi nekaj pijače (dva viskija in dva litra belega vina). Vendar sva naredila veliko napako, Ali nama je spil vino, en viski in drugega na pol, tako da nama je ostalo samo še pol flaše viskija. Groza, vendar poučno, naslednjič bo bolje, če zakopljem steklenice z alkoholom nekje v puščavi in si zapomnim GPS koordinate. Tako bi vsaj dobil nazaj pijačo, tukaj pa sva ostali na suhem. Vsaka šola nekaj stane.

Naslednji dan sva se dobila z Andrejem in predebatirali smo stanje v Sloveniji, čas od mladih šolskih let pa vse do danes. Zanimivo, kako čas hiti, ugotavljala sva katere iste prijatelje še imava itd. Andrej si je izbral svojo življenjsko pot pisatelja, do zdaj je izdal že 10 knjig različnih žanrov, od potopisov po Afriki do romanov. Prepotoval je mnogo dežel, tako da se je z njim res zanimivo pogovarjati in največji vtis name je naredil, ker je ljubitelj Sahare. Prav zato si je omisli tudi avtodom na kamionu in z njim vodi turiste po Sahari. Zanimivo da je kaj. Skupaj smo nato odšli v Layun, kjer sem na Dyani spet zamenjal olje, kupila sva nov akumulator, ker je star že začel izgubljati moč, nakupila nekaj sadja in hrane, v hotelu smo spili mrzlo pivo in se popoldan vrnili nazaj v kamp. Nato sva šla z Alijem v bližnje mesto po kos ovčjega mesa in zelenjavo, tako da nam je za večerjo pripravil okusno ovco, seveda spet v posebni omaki, med ostalimi zadevami v njej so bile tudi rozine, oljke, …, skratka prava okusna eksotična pojedina. Na koncu smo vse skupaj zalili še z domačo travarico iz Slovenije in si ogledali slike Andrejevih zadnjih potovanj na računalniku. Skratka lep večer ob popotniških delitvah mnenj glede Afrike in tamkajšnjih ljudi.

Naslednje jutro sva z Brankom zgodaj odšla na pot, pred nama je bila spet zahodna Sahara in cesta v dolžini 500 km. Pri Guelminu sva obrnila proti morju in si ogledala staro vojaško trdnjavo FORD BOU JERIF, ki je sicer slabo ohranjena, vendar sta hotel in kamp ob trdnjavi lepega izgleda. Pot do trdnjave je asfaltirana, del poti v dolžini 9 km pa je pista, vendar so tudi tukaj vozili kamperji, tako da tisti ki bi želeli v to smer, kar pogumno. Noč naju je že ujela, ko sva v naslednjem mesti IFNI iskala ob morju hotel ali kamp za spanje. Našla sva hotel za dve osebe za 15 evrov in odšla takoj na večerjo v bližnjo gostilno. Jedla sva Terzit z ribjo vsebino, enkratna izkušnja, cena 6 eur po osebi. Ob najinem hotelu sva si ogledala še ogromen kamp, poln kamperjev iz Evrope, predvsem francoskih. Naslednjo jutro sva pot nadaljevala po obalni panoramski cesti še 30 km ter nato obrnila desno proti TIZNITU in nadaljevala proti Atlasu v smeri Tafraouta, nato še proti Quarzate, kamor pa nisva uspela priti saj je cesta zelo ovinkasta in teče po obrobju južnega dela Atlasa.- Premagovala sva prelaze do 2092 metrov, gor pa dol in spet gor, tako da sva prilezla le do Taliouine, kjer sva prespala v zelo slabem in dragem kampu, vsaj za ta kraje. Jutri greva naprej proti Quarzatein proti Zagori Sahari, tam bova obiskala nekaj oaz in nato naprej proti severu.

Slike te vratolomne vožnje sledijo naslednjič, zdaj grem spat, se slišimo.

Lep pozdrav,

Alfijo