e-mail 10.02.2009
Danes sva v Merzugi. Tu internet deluje brezhibno, prvič odkar pišem iz te poti. Kot sem zadnjič napisal, naju smer, ki sva jo izbrala, pelje po obronkih Atlasov do Zagore. Zagora je že eden od skrajnih delov, pravzaprav zadnje bolj naseljeno mesto na tej vzhodni strani Atlasov, od tu naprej se v glavnem potuje z džipi ali kamelami. Sicer obstaja še en manjši kraj, kamor se lahko pride z navadnim dvokolesnim pogonom, vendar tam ni nič zanimivega. Prav zato to mesto živi za popotnike, tu je mnogo kampov in turističnih agencij, ki ponujajo vodene izlete v puščavo, tako z džipi kot s kamelami. Večerni vrvež mesteca je podvržen turizmu, na vsakem vogalu ti kaj vsiljujejo, tako da se ni možno prosto gibati med temi trgovinicami, saj te vsak vabi, da si ogledaš njegovo ponudbo in seveda kaj kupiš. Midva si nekih velikih nakupov nisva privoščila in sva po ogledu mesta odšla v kamp. Spala sva v beduinskem šotoru pod palmami. Super izkušnja. Naslednje jutro sva se zgodaj odpravila proti Merzugi. To je drugi krak glavnih cest, ki pripeljejo do Sahare in od tu naprej se pričnejo sipine. Pot do Zagore lahko izbereš preko Atlasov iz smeri Marakeša, pot do Merzuge pa prav tako čez Atlas, le da iz smeri Fesa. Lepa pot do Merzuge iz Zagore naju je peljala po planoti nekako na 900 metrov nadmorske višine. Tudi v tem delu Atlasov oz. Sahare sva srečevala kamperje. Pot je dolga okoli 400 km, ko prideš v Merzugo, te takoj napadejo lokalni vodiči in ti ponujajo kampe, hotele, avberze, pot v Saharo, vodenje, spominke. Tako ti je takoj vsega dovolj in komaj se jih odkrižaš, da si lahko samostojno ogledaš mestece. Pravzaprav ni nič kaj za videti, razen restavracij, hotelčkov, kampov in seveda tisto, po čemer je Marzuga najbolj znana in zakaj sva sploh prišla sem. To so znamenite Merzugske sipine z rdečim peskom. Lepota tega peska je, da se da lepo voziti po njem in tu se večkrat odvijajo razni reliji tako z motorji, avtomobili in tudi kamioni. Znan je TUAREG RELLY, ki poteka po teh sipinah, organizatorji so Nemci, nekaj teh sipin prevozi tudi RELLY Pariz Dakar in še je nekaj teh znanih relijev. Kaj več pa tukaj ni videti, tako da sva se odločila in po ogledu takoj zapustila Merzugo in odšla 70 km višje proti severu v mesto Erfout, kjer sva dobila sobo za 10 € in se tam utaborila.
Toliko za sedaj, jutri greva spet proti zahodu stalno po vzhodnem delu Atlasov do znamenite TODRE, vklesanem kanjonu, po katerem teče tako cesta kot reka. Nato se premakneva spet čez Atlas v Smeri Fesa, Meknesa in Rabata, pa še kaj se bo našlo vmes do odhoda na trajekt.
Danes bi rad napisal še moje mnenje o Senegalu in Mavretaniji, ki sva jih obiskala in si jih ogledala. Senegal, sicer lepa dežela, zelena z mnogo rekami, kjer si lahko ogledate narodne parke z živalmi ter ostale znamenitosti, katere radi predstavijo turistom. Vendar ima Senegal vsaj za mene eno veliko napako, to je vhod in izhod iz države. O tem sem že pisal in to je prvi vtis, ko stopiš v državo. Kar se tiče ljudi, ki živijo v Senegalu, so enkratni, vedno nasmejani in pripravljeni za posnetek, ženske so odkrite kljub muslimanski veri. Če koga na poti kaj vprašaš, ti rad pomaga in odgovori, pa se plačila za informacije ne zahteva. Lahko mu pa seveda sam kaj daš. Ko si ogleduješ mesta kot je San Luiz, se povrneš v čas, ko so tu še živeli Francozi, arhitektura zgradb je francoska, posneli so tudi njihovo ustavno ureditev. Žal teh zgradb ne vzdržujejo in tako propadajo, z njih pada omet, nobeden nič ne popravlja. Tudi mesto je polno smeti, ulice se slabo čistijo, vsepovsod se najdejo koze, ki čistijo te ulice in pač jedo smeti in s tem očistijo ulice. Čistoča je čista katastrofa. Moje mnenje je, da je res škoda, da se na tak način uničuje zgodovina. Nekaj malega se sicer gradi, vendar le bogati posamezniki, ostalo je vse še od takrat, ko so jih leta 1965 zapustili Francozi.
Če bi se danes vrnili ti ljudje, ki so takrat to gradili, bi se razjokali, ko bi videli vse te prelepe zgradbe tako propadati.
Dakar je sicer enak, vendar mnogo, mnogo bolj kaotičen, vidi se, da je to glavno mesto Senegala. V mesto se zjutraj zgrinja množica ljudi, tako se ceste hitro zablokirajo od neštetih prevoznih sredstev. Sam center Dakarja je evropsko urejen, čist, vendar samo center in okoli državnih zgradb, ostalo prav tako propada in je vse skupaj tudi bolj klavrnega videza. Čuti se utrip evropske kulture, ljudje so bolj odprti, se radi slikajo in ti nudijo pomoč in informacije, če jih potrebuješ. V mestu se čuti tudi to, da je bil tukaj več let zaključek Relly-ja Pariz Dakar in ljudje imajo na več mestih te slike, posterje itd.
Na vzhodnem delu Senegala, ven iz turističnih destinacij, je utrip življenja bolj umirjen, ljudje živijo od kmetijstva, pridelujejo žitarice ter ostalo zelenjavo, katero kasneje prodajajo v velikih mestih. Ljudje tu so dostopni, vendar nekoliko nezaupljivi do turistov, vsekakor pa prijetni.
V Mavretaniji se že počasi čuti turistični vpliv. Vhod v državo sicer še ni dovolj urejen, vendar je že veliko boljše, kot je bilo na mojih prejšnjih potovanjih. Policaji in cariniki se veliko lepše obnašajo do turistov. Mesta kot so Nadibu, Noksat in Atar, ki so tri glavna največja mesta, so še vedno umazana, po cesti se vozi mnogo neregistriranih vozil, razbitih in z manjkajočimi deli na vozilih. Ceste med temi mesti so uredili tako, da so zdaj asfaltirane in lepe za voziti. Za ostala mesta to žal ne drži, asfalt je star in poln lukenj, skratka boljše se je voziti po peščenih pistah, kot po tem asfaltu. Zgodovinsko imajo najbolj znano mesto, Cinquetti, vendar je pot do njega po pisti z neštetimi luknjami. Oznak v Mavretaniji pravzaprav ne poznajo, tako da je za pravo pot potrebno stalno spraševati lokalno prebivalstvo. In tukaj nastane problem, saj pričakujejo za informacijo darilo, najraje denarno. Ljudje so čisto zaprtega tipa, ženske strogo oblečene po muslimanskem načinu in prav tako tudi moški. Vendar tudi tukaj se pojavlja nekakšna sprememba in se že čuti spremembe. V uradih tako že lahko vidiš brhka dekleta oblečena v evropska oblačila. Kar se tiče zgradb, niso nič na boljšem kot v Senegalu, vse propada, novega pa se ne gradi.
Če primerjam ti dve državi je Senegal predvsem zaradi odprtih ljudi na višjem mestu.
Toliko o teh državah, naslednjič pa o Maroku, ki si zasluži kar nekaj pohval in je daleč pred obema prej omenjenima državama.
Op.ur.: Ker mi je danes Alfijo za spremembo slike poslal pred tekstom, sem ga vprašal: »Alfijo, današnje slike so že gor na spletu, ali se ti danes ne ljubi nič pisati?«
Alfijev odgovor: Ne, problem je, ker se sedaj dokaj hitro premikava, danes sem našel super hiter internet, tako da sem kar nekaj naredil. Veš tukaj po Atlasih ni tako lahko priti do interneta, tu so v glavnem vasi, ni velikih mest, zvečer ko se ustaviš pa je taka gužva na teh internetih, da moraš čakati, da ga dobis. Ko pa ga dobiš pa ne gre nikamor in to je to.
Zdaj se čez par dni vrževa na zahodni del Atlasa in bo več časa za pisati in bluziti, malo že rabiva počitka saj vsak dan opraviva mnogo kilometrov. Bom že našel lep kraj za počitek.
Lp, Alfijo
.jpg)
