e-mail 13.02.2009

Kot sem zadnjič napisal, naju je pot zjutraj navsezgodaj vodila proti zahodnemu delu Atlasa proti kanjonu Todra. Ta kanjon je nastal v davnini, izdolbla ga je voda v steni, tako da je na najožjem delu širok le dobrih 15 metrov in so cesto lahko speljali le ob vodi. Seveda je ta prehod mogoč le takrat, ko je nizka voda, ko so neurja in deževno obdobje je ta del ceste zaprt. Pot do Todre je lepa in ravna, od mesta kjer sva spala je okoli 200 km. Med vožnjo sva si ogledovala vasi in pokrajino, ki je švigale mimo naju. Kar naenkrat naju ustavi policijska patrulja in presenečenje, radar. Skozi naselje sva vozila 66 namesto 60 km/uro. Lepa beseda, nasmešek in zvozila sva brez kazni, naprej pa sva le spoštovala hitrosti po naseljih, saj sva očitno na področju, kjer imajo radarje. Pot se je začela vzpenjati in prišla sva do kanjona Todra. Najprej plačilo za vhod v kanjon, cena za avto 0,5€ in nato nadaljevanje poti. Naenkrat se odpre kanjon, prelepa zadeva, navpične stene ob vodi so visoke čez 100 metrov, prelivanje svetlobe, čista voda, zadeva te prevzame v vsej svoji lepoti. Ob poti so seveda takoj prodajalci, ki te vabijo ter trume turistov, ki se sprehajajo po najožjem delu kanjona. Midva izbereva pot naprej in voziva še 5 km ob reki navzgor, obstaja namreč cesta, ki pelje v krogu, vendar so na njej visoki višinski prelaze tudi do 2900 metrov, kar pa bi bilo za najino Dyanco malo prehudo. Odločila sva se, da se vrneva nazaj skozi kanjon, predhodno pa sva končno ob reki v miru počivala in pokosila.

Pot nazaj proti vzhodnemu delu po Atlasu v smeri Fesa ni bila kaj posebnega, razen novice, da je Branko v tretje postal dedek. Seveda sem mu čestital in takoj sva spila še zadnje požirke žganja, zaloga pojenjuje in počasi se bo treba navaditi na vodo. Vendar poleg dobre novice vedno pride še kakšna slaba in zasvetila se je lučka za olje v motorju, kar je slab znak. Po konzultaciji in ugotovitvi, da je olja v motorju dovolj, sva zavila k mehaniku. Olje sva seveda že dvakrat menjala, nikoli pa filtra za olje, saj ga niti nisva imela s seboj. Mehanik nama je zamenjal filter olja in olje, pregledali smo še stikalo pritiska olja, vendar ker nismo dobili novega, smo montirali nazaj starega. Izkazalo se je, da je vse OK, saj je bil filter olja verjetno popolnoma zamazan in lučka olja se je ob vžigu ugasnila. Cena za menjavo, delo, 4 litre olja in filter je bila 25 €, kar je skoraj zastonj. Na poti naprej sva bila dobre volje, ker sva rešila problem z avtom in seveda zaradi rojstva Brankove vnukinje ter tako ob petju Petra Graša spraznila zalogo žganja.

V naslednjem mestu sva si poiskala spanje. Dobila sva hotelček, kar drago, za dve osebe 15 €, vendar je bil v centru in sva lahko po večerji na tržnici zavila še na pivo v bližnji hotel in še enkrat zalila vse dobre novice dneva.

Naslednje jutro smer Fes, kar pomeni pot čez gorski prelaz, visok preko 2000 metrov in ta del ni bil tako enostaven, kot sva sprva mislila. Najprej se je po prevoženih 220 km spet prižgala lučka za olje in tako sva bila že pripravljena na skrajšanje potovanja, saj motor ni kazal, da bo zdržal do konca najinih načrtov. Vendar je sonce spet posijalo, kajti po dolgem tuhtanju sva pogledala še zadnjo možnost, ki nam je padla v glavo. Preverila sva žico, ki pelje iz stikala za olje v armaturo in BINGO, zadetek. Ker sva veliko vozila po pistah, se je ta žica ob ventilatorju za hlajenje motorja ogulila in se začela dotikati mase in lučka je tako začela svetiti. Takoj sem odrezal kos žice, katero sem imel za prižiganje vzvratne luči (saj tega tukaj v Afriki itak ne rabiš) in napeljal novo instalacijo od stikala olja do armature in lučka zdaj deluje pravilno, ko vžgeš motor se ugasne. Vsa zadovoljna sva nadaljevala pot na Atlas, vedno bolj sva se vzpenjala in glej, na naslednjem prelazu je bil sneg. In to pravi zameti snega, visoki tudi čez 1meter. Po nekem naselju je bila na cesti stoječa kolona vozil. Malo najprej prometna nesreča, nek kombi je zdrsnil v sneg in takoj zastoji. Sledi še drugo presenečenje, zaprta cesta. Čistijo zamete snega, vse se zaustavi, vsi čakamo, po dveh urah se cesta ponovno odpre za promet in pot nadaljujeva skozi zamete. Kaj takega pa v Afriki res nisem pričakoval. Ko končno doseževa vrh spet novo presenečenje. Na samem vrhu živijo opice ob cesti, očitno so to snežne opice. Malo sva jih poslikala in krenila naprej čez Atlas. Spala sva v majhnem mestecu pod Atlasi, noč je bila hladna kljub več odejam, ki sva jih dobila v hotelčku. V čistem in vedrem jutru nadaljujeva pot naprej proti Fesu. Prihod v Fes v soncu, ceste so uredili in so presenetljivo čiste, lokalnih vodičev, ki so na prejšnjih potovanjih stalno silili v človeka, pa ni na spregled. Očitno so tudi te odstranili in turist se lahko v miru pripelje v medino. Medina je še vedno enaka, ulice so ozke, polne raznovrstne ponudbe, hrane, oblek, spominkov, vsega je na pretek. Turistov je polno. Parkirava avto in sledi ogled medine. Ko se utrudiva, greva malo na internet in delava plane za naprej. Imava idejo, da bi se vsedla na kakšen lokalni vlak in za kak dan odpotovala proti severu. Bova videla, če dobiva kakšno dobro varianto. Avto bi pustila kar v Fesu v kampu, no ampak to je že druga zgodba. Bomo videli, kako se bo odvijala v prihodnjih dneh.

Lep pozdrav vsem iz Fesa.

Alfijo