e-mail 16.01.2009

petek 16.01.2009

Oglašava se iz Layuna , kamor sva prispela sinoči v poznih urah. V Agadiru torej nisva našla prostega mesta za spanje v kampu, zato sva se odpravila ven iz mesta, kjer sva našla nek motelček. Cena sobe, kjer sva prespala, je bila 9€ na osebo, v sobi kopalnica in WC, še kar solidna zadeva. Kasneje se je izkazalo, da je bila to dobra rešitev za moje zdravstveno stanje, saj sem lep del noči preživel na WC-ju. Zjutraj sem bil le nekaj boljši in tako sva odrinila proti Layunu, oddaljenem okoli 700km. Pot je potekala mimo Tan Tana (tudi veliko ribiško mesto), nato sva vstopila v Zahodno Saharo. Do tukaj se nisva nič ustavljala vse do kosila. Tega sva si pripravila na stari zapuščeni bencinski postaji ob poti, kjer sva pojedla v miru. Ko sva končala, se je izza najinega hrbta pojavilo neurje z dvigovanjem peska. Zelo lepo za videti, vendar naju je nevihta zajela v minuti in naju v trenutku začela močno močiti, tako da ni bilo časa za pospravljanje, ampak sva samo zmetala stvari v avto in odpeljala naprej. Od tu naprej naju je nevihta spremljala naslednjih 300km in se z nama pomikala proti jugu in šele tik pred Layunom je ponehala, tako da sva v Layun prišla kar dobro oprana. Seveda je prav v takem vremenu meni zmanjkalo bencina, saj ga imam v Dyani le za 660km vožnje in sva tako morala bencin natočiti iz rezervne kante na strehi. Pred vhodom v mesto strogo zaustavitev s strani žandarmerije (kraljeve) in takoj za tem še policije, kontrola dokumentov z vprašanji kam greva, kdo sva ….. Seveda sledijo mala darilca v obliki kemičnih svinčnikov, saj jim vse pride prav.

Kamp NIL se nahaja skoraj 20km iz mesta v smeri Dahle, tako da sva prišla v kamp ob pozni uri že precej izmučena in utrujena. V kampu se naju je takoj razveselil upravnik kampa Ali. Najprej sva si vse namestila za spanje, nato je sledila debata pozno v noč z Alijem o političnem stanju tukaj v Zahodni Sahari. Ali je namreč ljubitelj Sahare, kljub temu da so njegove korenine iz Agadirja. Povedal nama je mnogo zanimivosti o borbi borcev za samostojno Saharo, o Polisarjih. Takoj mi je bilo tudi jasno, zakaj smo imeli na mojem prvem potovanju leta 2003 srečanje z njimi prav v tem kampu, saj je Ali njihov velik zaveznik. Za naslednji dan smo se dogovorili, da nama najprej pomaga najti mehanika za popravilo izpuha od C15, zvečer pa poskrbi še za večerjo. Vse je bilo brez težav potrjeno, saj smo imeli na mizi liter žganja, ki ga Ali obožuje. Tako so bila pogajanja o tej pomoči kratka in hitro potrjena.

Z Brankom sva se nato odpravila spat in zjutraj sva takoj po zajtrku vrgla vse stvari ven iz avtomobilov, pregledala kaj imava in se dogovorila za pot naprej, kdaj in kam odrineva v soboto. Za obleke, ki sva jih imela s seboj, sva se z Alijem dogovorila za ceno, saj je le-ta skoraj vse odkupil sam. Takoj je plačal polovico, drugo polovico dobiva, ko se vrneva čez 14 dni nazaj. Tako sva se rešila vse te opreme ter dobila denar za pot nazaj oz. za gorivo za en avto. Nekaj sva obdržala za prodajo ob poti, nekaj pa za darila, predvsem vse igrače, obeske, nekaj oblek …. Pregledala sva tudi najino kuhinjo in ugotovila, da imava zaloge še za nekaj mesecev potovanja. Dogovorila sva se, da tudi nekaj tega odprodava ali podariva ob poti. Stroške goriva sva tako imela poravnane za nazaj, zdaj morava še C15 dobro prodati in finančna zgodba bo dobra.

Nato smo z Alijem odšli k njegovemu prijatelju zavariti poškodovan izpušni lonec. Zgodbo o tem, kako ga je Branko izgubil med potjo in kako so mu ga Maročani prinesli nazaj, bo sam povedal. Bil sem precej presenečen, saj je bil izpušni lonec v zelo slabem stanju, zarjavel in odtrgan iz cevi, vendar so ga za ceno 120 dirhamov (11€) kompletno povarili, privarili na staro cev pod avtomobilom in to v sami eni uri. Ni za verjeti, kako so spretni. Pri nas v Sloveniji bi te nagnali iz delavnice kupiti novega. Obvezno bom priložil slike tega popravila.

Pri povratku nazaj v kamp sva najprej pojedla kosilo, zložila nekaj opreme v Dyano in nato odšla v mesto na internet in ogled mesta. Večerja naju bo čakala ob 18 uri in to riba (3kg), ki jo bo pripravil sam Ali. Malo naju je strah, če bo spil tisto žganje, ki smo ga pustili na mizi, je velika nevarnost, da ga najdeva spati pod mizo in bo moral spet Branko prevzeti kuhinjo. No, pustimo se presenetiti.

Jutri odrineva naprej proti Dahli. Čaka naju okoli 430km. To je zadnje mesto na jugu Maroka, do meje z Mavretanijo je od tam še 280km. Verjetno se bova javila čez nekaj dni iz Mavretanije, če pa najdeva internet v Dahli, pa sporočiva še kakšno zanimivost iz te poti.

pot iz Atarja do Layuna je zelo slikovita, na začetku tudi hribovita, predvsem pa zelo kamnita