e-mail 16.02.2009

Kot sem zadnjič navedel, sva se naslednji dan odpravila z v Rabat, vendar ne z avtomobilom, ampak z vlakom. Ha, to je pa bil pravi hec, saj moram povedati, da se jaz osebno še nikoli nisem vozil z vlakom, razen enkrat, ko je bila moja hči Teja še majhna in sva šla do Kozine z vlakom. Seveda mi Branko tega ni verjel, vendar je po mojih neštetih vprašanjih kako se vozi vlak in kako kaj deluje resnično ugotovil, da sem popolni laik glede vlakov in da se resnično nisem nikoli vozil z vlakom.

Ni kaj, človek mora priti v Afriko, da se malo pred svojim rojstnim dnevom, ki bo 21.2. .....let pa le ne bom izdal, prvič pelje na daljše potovanje z vlakom. To potovanje med Fesom in Rabatom je kar dolgo, v eno smer 240 km. Za mene je bil ta izlet res lep, saj mi ni bilo potrebno voziti tako kot vsak dan. Do danes sva namreč prevozila okoli 11.000 km, če prištejeva še 2.000 km, ko sva se vozila z ladjo, sva do tega trenutka prevozila približno 13.000 km, skupno pa računava, da bova naredila okoli 16.000 km.

V Rabat smo prispeli točno po voznem redu, ker je Branko kot bivši vlakovodja vse niti držal pod nadzorom in mi med potjo natančno opisoval, kaj dela vlakovodja v tistem trenutku. Ni kaj, zelo poučno.

Rabat. Mesto je sicer doživelo kar nekaj vidnih sprememb, moj zadnji obisk v Rabatu je bil davnega leta 2003 in do danes so veliko dogradili in predvsem uredili. Ogledala sva si, seveda od zunaj, kraljevo palačo ter novi del mesta in seveda obvezno tudi Medino. Kraljeva palača je čista in urejena, vsepovsod polno stražarjev, novi del Rabata letno raste in se razvija, gradijo se nove zgradbe, nove ulice, pravzaprav avenije. Stari del, Medina, seveda ostaja skrita za obzidjem in je ista, kot je bila v davnih letih svojega nastanka. Ozke ulice, hiše so naslonjene ena na drugo, velikokrat tudi s tramovi ena na drugo na drugo stran ulice. V spodnjem delu teh nizkih hišic, kjer redko katera presega pritličje ali eno nadstropje, je obvezno trgovinica velikost od dveh pa do desetih kvadratnih metrov ali obrtna delavnica ali majhno gostišče z raznoliko hrano. Medina se deli na del s konfekcijo, del z obrtniki in del s prehrano kot je zelenjavni trg, ribarnice, mesnice itd. Ta del je seveda najlepši in najbolj živahen, vendar sanitarno najbolj vprašljiv. Moram povedati, da sem po teh medinah že mnogokrat jedel in kljub porazni higieni ostal vedno živ. To je zadeva, na katero ne znam odgovoriti, saj meso oblega na milijone muh in ko ti odrežejo kos mesa, ga vržejo v olje, verjetno s kakšno muho vred, dodajo na krožnik močne dodatke, pikantno papriko itd., postane zadeva slastna, da je kaj. Mogoče sva jedla muhe in ne meso, vendar sva živa in to je važno. Pa še najedla sva se tudi dobro. Na tej medini sicer nisva jedla mesa, ampak sem si zaželel ribe. Dogodek je enkraten, pokažeš katero ribo bi si želel, kuhar jo vrže v žareče olje (posodo so zadnjič oprali v tovarni, ko so jo izdelali, prav tako olje ni bilo nikoli zamenjano, ampak se samo dodaja novo) in ko se riba speče, jo z jekleno kljuko vzame ven in da na krožnik. Predhodno na njega položi kos časopisnega papirja namesto serviete, da se olje vpije in da si seveda lahko kje obrišeš roke. Na drugi krožnik dajo pikantno zadevo, ki je mešanica pikantnih paprik ter ostalih začimb, za kruh pa kar zaustavijo fanta, ki ga po ulici pripelje v razpadajočem vozičku, nato odlomijo kos kruha, ga priložijo na krožnik z ribo in dober tek. Pijače ni, če želiš si lahko natočiš kozarec vode iz lonca ob steni, kjer seveda spet mrgoli muh, ki se tukaj odžejajo.

Branko je sicer nekaj vrtel z očmi, vendar je bila lakota večja in sva vse pojedla, lepo plačala in se zahvalila za postrežbo. Ogled sva nato nadaljevala po tekstilnem delu medine, tudi tukaj sva malo nakupovala, seveda z obveznim barantanjem, katera cena je dobra za kakšen artikel. Folklora Medin je še vedno živa in bo še dolga leta, to pa je ta lepota Afrike in njihovih običajev ter njihovih trgovskih spretnosti. Po tem potepanju sva še naletela na del z sladkarijami, kjer Branko ni niti trznil, jaz pa seveda takoj na pokušino in nakupe. Maročani so šampioni v pripravi sladkarij, vsaka jim čast in kapo dol takim spretnežem v izdelavi sladkarij.

Na železniško postajo sva odšla popoldan in se odpeljala v Fes z vlakom. Ko se človek tako vozi z vlakom, ima seveda ogromno časa, da si ogleduje lepo pokrajino, ki šviga v delčkih sekunde mimo okna. V takih trenutkih se zagledaš v okno, v to hitro migajočo pokrajino in se prepustiš sanjam in mislim zadnjih dni in zadnjih dogodkov. Misli gredo pač svojo pot, švigajo po spominih na domače osebe, na minule dogodke, na poti ki sva jih prevozila, na osebe, katere sva na tej poti srečala in spoznala. Vlak je res prava zadeva za obujanje spominov.

Na postajo v Fes sva prišla v temi in poklicala najinega gostitelja Sallama, da je prišel po naju. Še prej sva na avtomobilu zamenjala akumulator, ki sva ga kupila se v Lajunu, ker pa je star še delal, ga nisva menjala. Ta večer je pač odpovedal in ni bilo druge izbire, kot menjava z novoim.

S Sallamom in njegovim prijateljem Abdelom smo odšli na večerjo v restavracijo, kjer smo vsi štirje jedli same maroške specialitete in vse zalili z ohlajenim pivom, katerega so v tej restavraciji imeli. Klepetali smo o načinu življenja v Maroku in pri nas, kako teče življenje pri njih po običajih islama, kako je vera vključena v naše življenje. Ni kaj, zanimiv večer. Ker pa naju je Sallami povabil k njemu domov, kjer sva lahko prespala, sva seveda vabilo sprejela in to noč in še naslednjo prespala pri njemu. Ker pa sam dela v kampu kot receptor in je moral naslednjo noč delati, nama je zaupal stanovanje in ga cel naslednji dan in noč ni bilo. Kaj takega pa res nisva pričakovala, da nama zaupa celo stanovanje in odide delati. Naslednji dan sva odšla spet v Medino Fesa in tam prebila dan z nakupi in pitjem čaja. Zvečer sva odšla v stanovanje Sallamija in Branko je pripravil večerjo. Seveda sva predhodno nakupila zalogo piv in povečerjala ob gledanju satelitske televizije TV Slovenija. Kar zanimivo je po tolikem času spet gledati dnevnik in poslušati novice iz domačih logov. Naslednje jutro sva počakala Sallamija, nato smo se skupaj slikali, si izmenjali naslove in nato sva počasi odšla v smeri Meknesa novim doživetjem naproti.

Meknes je od Fesa oddaljen le dobrih 80 km. Nastanila sva se v avtokampu v samem centru, v do zdaj najslabših pogojih za spanje. Vendar človek se spravi v svojo spalko in če si utrujen, zunanji vplivi ne delujejo in mirno zaspiš. Sam Meknes ni nič posebnega, spet medina, trgovinice, obvezno pitje čaja, preizkušanje sladkarij (te slike vam se pošljem) in naslednji dan naprej v smer Laracije. To je mestece na obali Atlantika in je oddaljeno le 100 km od Tangerja, kjer naju 23.02. čaka ladja do Genove. V Laraciju dobiva hotel, spanje za dve osebi je 11€, tam se nahraniva in najdeva trgovino s pivom, kjer nakupiva zalogo tudi za naslednje dni.

Dogovor in spet sprememba načrtov (Branko se je že privadil tem spremembam). Jutri greva spet proti Atlasu proti Tetuanu (to je znamenita hasisa, katerega lahko kupiš na vsakem koraku), nato na sever proti Seuti in spet na zahod proti Tangerju. V teh hribih nameravava zgubiti par dni in v nedeljo se spet vrneva na morje v Tanger, kjer se v ponedeljek vkrcava na ladjo proti domu.

Enkrat se še slišimo, poslala bova še slike s te poti in opisala dogodke. Upam, da bodo samo lepi in da ne bo problemov tako s prebivalci, kot z nama in seveda najino verno Dyanco.

Alfijo