e-mail 23.01.2009

Končno se spet oglašava, sva cela, živa in zdrava. Trenutno sva v Atarju, v osrčju Mavretanijske Sahare.

No gremo po vrsti. Internet trenutno dela, ne vem, kako bo kasneje. Najprej bom malo opisal dogodivščine za nazaj od Layuna naprej. Večerja, ki jo je pripravil Ali v Layunu, je bila v skladu s pričakovanji. Riba OK, prav tako dodatki, tako da smo dobro poplaknili ribo z našo primorsko Malvazijo.

Zvečer sta se nama v kampu pridružila še dva Nemca, mož in žena s tovornim vozilom Hanomag letnik 1969. Vozilo je brezhibno, preurejeno v kamper. Malo sva se z njima pogovarjala, ponudila sva jima še ostanek od najine ribe, saj je cele nisva mogla pojesti. Tako se nam je noč zavlekla v jutro. Povedala sta zanimive zgodbe s svojega popotovanja. Ni kaj, šele ko greš na pot, se zadeve začnejo odvijati, s prigodami in informacijami.

Naslednje jutro sva z Brankom odpotovala proti Dahli, spala sva v zalivu, kjer nas je varovala vojska, saj je bilo zraven še polno kamperjev. Tukaj je namreč skrajna destinacija kamperistov, predvsem srfarjev. Zvečer sva šla z enim avtom v mesto Dahla, oddaljeno približno 25 km, spet malo prodajala viške konfekcije, tako sva zaslužila za gorivo za pot proti Mavretaniji. Z obema voziloma do tukaj ni bilo večjih problemov, razen da so se vrata na C15 povesila in trikrat odprla med vožnjo, Zvezala sva jih od znotraj z gurtno in zadeva je bila OK.

V mestu sva si ogledala hotel, kjer nameravava spati, ko se bova vračala. Soba je poceni, po 6 eurov na osebo. Mesto Dahla je zadnje večje mesto na skrajnem jugu Maroka. Naslednje jutro sva šla proti meji, ki je oddaljena približno 300km. Na meji so se stvari od mojih zadnjih potovanj sicer nekoliko izboljšale, maroška meja je bolje urejena, tako da ni veliko izsiljevanj za izhod v Mavretanijo. Na žalost je med obema mejama še stara zgodba. To pomeni 4km piste, tako da sploh ne veš točno, kam se pelješ. Vozila sva počasi za vozilom pred nama in prišla brez problemov do Mavretanske Žandarmerije. Tukaj se ni dosti spremenilo, vendar so do turistov obzirni. Poslujejo v neurejenih hišah in barakah iz lesa, nekaj malega tudi v boljših, sezidanih. Za vhodno 14 dnevno vizo plačaš 20€, za vhod avtomobila pa 10€. Zadeva je tekla kar tekoče, vendar sva vseeno na meji izgubila poltretjo uro. Avtomobilov niso kaj dosti pregledovali, tako da so najini alkoholni medicinski pripomočki v steklenicah ostali nedotaknjeni in so odpotovali naprej z nama.

Pot naju je vodila do Nadibuja, to je prvo večje mesto po meji, kjer sva po krajšem iskanju našla kamp za prenočiti. V Nadibuju so se začeli spet novi problemi s C15, pričela se je greti voda in prižgala se je opozorilna lučka. Poskušala sva direktno vklopiti ventilatorje z dodatno žico, vendar brez uspeha. Očitno so odpovedali ventilatorji za hlajenje motorja. No, na poti do kampa je Branko vklopil gretje v avtomobilu in notranji ventilator, da se je nekoliko ohladila temperatura. Dogovorila sva se, da naslednji dan poiščeva mehanika.

Zvečer ob večerji sem omenil lastniku kampa, da prodajava C15, ker ga ne rabiva (seveda sva mu nedelujoče ventilatorje pozabila omeniti) in prodaja je stekla. Takoj so prišli kupci, sledilo je malo nategovanja o ceni in v roku pol ure je bil avto prodan. Naslednji dan smo uredili dokumente, prešteli denar v evrih (upava, da so pravi) in ob 12 uri je bil C 15 dokončno prodan. Predala sva ključe novemu lastniku, kar sva seveda potrdila s posnetkom. Seveda je zdaj nastal problem, kako in kam v Dyanco zložiti vse, kar sva imela v C15. No, slike bodo že same povedale tudi ta del zgodbe. Dyana je seveda pravi avto in vse sva uspela zložiti vanjo kljub vprašljivim pogledom Branka. Ob 12 uri sva tako natovorjena odpotovala v smeri Nokcata, oddaljenega 500km. Uboga Dyana je tako natovorjena porabila krepko čez 8 litrov, del poti sva vozila tudi proti vetru in ni šlo drugače kot voziti v tretji prestavi. No, kot pravi pregovor, počasi se daleč pride in tako sva zvečer prišla do Nokcata, glavnega mesta Mavretanije.

Prihod v Nokcat je bil kot vedno kaotičen, vse polno prometa in hupanja. Ti njihovi avtomobili imajo samo hupe, smerokazov ali nimajo ali ne delujejo. Do kampa Auberz Menata nama je pomagal nek domačin, ki naju je vodil vse do vhoda. Treba je povedati, da je bila to prva oseba, ki ni terjala od naju nobeno plačilo za uslugo in zato sva se se mu takoj oddolžila s kemičnimi svinčniki, ki sva jih imela v avtomobilu. Kamp Menata je znano zbirališče popotnikov v tem delu Afrike in tudi sam sem že tretjič v njem. Prvo presenečenje, v kampu je še vedno Škot, katerega sem srečal na mojem lanskoletnem potovanju po Afriki. Seveda sva bila oba prijetno presenečena, ko sva se videla in takoj je stekel pogovor o tem, kako to, da je še vedno tukaj. Pravi, da mu je tukaj pač všeč, našel si je delo v neki šoli, kjer poučuje angleški jezik in se tako preživlja. Lastnika kampa sta še vedno ista, Olivija in Malu, vendar niti enega ni bilo videti, kar mi je bilo malo čudno. Bil pa je tam nek domačin, ki trenutno upravlja s kampom.

V kampu se je nahajal tudi nek Francoz (zvečer ob steklenici žganja pride precej teh afriških resnic na dan), ki je pripeljal v kamp dva vozila Peugeot 405 dizel. S pomočjo Maluja jih je že prodal, vendar do danes še ni dobil denarja in zato pač tam vegetira in čaka, da se Malu pojavi z denarjem. Kot vse kaže, so se tukaj zadeve s prodajo avtomobilov spremenile in je težko prodati avto. Pravzaprav je le težko priti do denarja, tako da sem bil na koncu vesel, da sva se C15 znebila že v Nadibuju.

Očitno so se razmere spremenile, saj ko sem jim povedal da sva prodala avto v Noksatu, so bili vsi presenečeni, da sva tako hitro dobila denar in dokumente. Govori se, da je ta upravnik kampa Menate Auberza dolžan denar že mnogim, ki niso mogli čakati nanj in so odšli domov. Bova videla, kako se bo zgodba končala, ko se ponovno vrneva v Noksat.

Zvečer smo spoznali še Erika. Pravi, da je Škot, dela v Londonu, mati je iz Irana, oče pa je Čeh. Tudi on gre naslednji dan do oaze Terznit in nato proti sedmemu najbolj svetemu mestu po koranu, mestu Cinquetti. Vendar se z nama ni mogel peljati, ker ni bilo prostora niti za naju, saj sva imela še mnogo daril za otroke iz oaze Terznit. Iz Noksota vodi pot do Terznita po mavretanijski Sahari, dolga je okoli 450km. Lansko potovanje v to smer je bilo zelo vroče, letos malo manj, saj je pihal močan veter in sva se komaj prebijala v tej smeri. V avtomobilu je bilo vedno več peska, prav tako na naju, zato sva se odločila, da ne jeva nič in sva hotela čim prej priti do Auberza v oazi Terznit. Namen je bil, da se utaboriva pri Sebastjanu, katerega sem spoznal na prejšnjem potovanju in ima lep kamp v oazi. Vendar, na žalost njega ni bilo v kampu ob najinem prihodu, tako sva morala iti v drugi auberz (po naše kamp), takoj pri vhodu v oazo. Tukaj sva se namestila v hišico, odnesla vse reči ven iz avtomobila, domačini pa so nama pripravili večerjo, katero sva pojedla skupaj z Erikom, ki je prišel malo za nama in francoskim parom. Tudi ta izkušnja s hrano je bila OK, večerja je bila okusna, seveda sva morala pristaviti še liter našega domačega vina in popotniška debata se je spet zavlekla pozno v noč. Zvedeli smo, da je naš novi prijatelj Erik res svetovni popotnik, saj je bil že na vseh koncih sveta, najdaljše potovanje pa je opravil okoli sveta v 3 letih. Zelo zanimive zgodbe, ni kaj. Naslednji dan sva obiskala tamkajšnjo šolo in obdarila otroke s šolskimi potrebščinami in vsemi igračami, ki sva jih imela s seboj. Dodala sva še sladkarije in otrokom polepšala šolski dan, saj sva prišla nenapovedano. Nekaj igrač in šolskih potrebščin sva shranila še za drugi razred, saj ima šola le dva razreda. Obvezno šolanje je po njihovem zakonu le šest razredov, to opravijo v tej šoli, za nadaljnje šolanje morajo v Atar, kar predstavlja velik strošek za družino. Zato veliko otrok že kar tukaj zaključi šolanje. Na žalost nama učitelj ni dovolil, da bi slikala v edini učilnici, ki jo imajo in sva otroke lahko slikala le zunaj šole, kjer so nama tudi zapeli. Po tem dogodku sva šla nazaj v kamp, naložila avto z najinimi stvarmi, vzela v avto še Erika in njegovo prtljago, ter odrinila v Cinkvetti. Uboga Dyana, kako je sopihala. Vozili smo le v tretji prestavi največ 60 km/h, saj se takoj po Atarju začne pista, ki je sicer kamnita, ampak zelo slabo vzdrževana cesta, ki se vleče po Atarju še dodatnih 85km. V Cinquetti smo prispeli že v večernih urah in se namestili v lepem auberzu v novem delu mesta.

Takoj po namestitvi smo šli na ogled tega znamenitega mesta, ki je v področju skupaj z Timbuktujem v Maliju najbolj znamenito mesto, tako po šolah korana kot po tem, da oba mesta vedno bolj prekriva Sahara. Mesto Cinquetti je namreč danes razdeljeno na tri dele, najstarejši del je Sahara že skoraj v celoti prekrila (tega smo si naslednji dan ogledali) in tukaj ne živi nihče več: V drugem delu ljudje še živijo, tukaj se nahajajo vse znamenite knjižnice, v katerih smo si ogledali primerke iz 11. pa vse do 15. stoletja, vsi opisujejo koran in njihovo kulturo. V teh knjigah lahko najdete prvo algebro, prve zapis o luni itd. Danes so vse te zbirke v rokah 5 družin, ki imajo knjižnice odprte za javnost. Seveda je treba plačati vstopnino, vendar je le-ta za naše razmere poceni, le 3 € po osebi. Vse to se splača ogledati, saj je zanimiv že sam vstop v te prostore, ki so že od davnine zaklenjeni s posebnimi tremi ključavnicami. Zanimivo je že samo odklepanje, potrebno je namreč iti po pravilnem zaporedju in le tako se odprejo ti stari vhodi v knjižnice. V notranjosti imajo v omarah in fasciklih lepo shranjene originale, slikanje je prepovedano, za ta namen imajo dokumente skenirane. Lahko pa se slika platnice, ki so seveda varno v rokah čuvaja knjižnice. Prav ta čuvaj nam je obširno razložil o teh svetih krajih, o šolah korana, katerih je bilo v mestu v preteklosti okoli 140.

Danes tudi ta drugi del mesta že precej prekriva puščava, tako da je prehodnost po ulicah že otežkočena, saj je ogromno peščenih zametov. Na mnogih krajih so hiše že pod peskom, prebivalci se borijo s Saharo, vendar vidno izgubljajo bitko. Zato so na tretjem mestu že začeli graditi tretji del mesta in se ljudje že selijo v ta del. V tem delu sva spala tudi midva. Zvečer se je Erik zmenil z nekim lokalnim prebivalcem, da so nas povabili k njim domov, tam pripravili tipično njihovo jed, katero smo jedli vsi z rokami iz istega krožnika. Na koncu so nam še peli in igrali na bobne njihove stare pesmi. Večer smo zaključili z obveznim čajem in odšli spat v naš kamp. Nepozabni večer, ki smo ga tudi poslikali in bomo objavili posnetke.

Naslednje jutro smo se kot pravi saharski ljudje peš odpravili v Saharo. Hodili smo 4km, šli smo v prvo osnovno mesto Ciquetti, ki je v celoti zasut z peskom, le mošeja je še vidna in nekaj hišic okoli. Zelo impozantno za videti. Na tej treking poti smo v neki oazi videli, kako se ljudje borijo z osnovno nalogo, kako preživeti. Kopljejo vodnjake, do vode pridejo v globini okoli 12metrov, nato tak vodnjak obzidajo in črpajo vodo, ki jo uporabljajo tako za zalivanje palm v oazah kot za pitje in preživetje.

Po ogledu tega prvega dela mesta Ciquetti smo pokosili v auberzu in se nato odpravili v Atar, kamor smo prišli že ob pozni uri in se namestili v kampu Bab Sahara. Seveda je lastnik ljubitelj Citroenovih vozil in nas je zato takoj sprejel. Vzeli smo eno hišico, v katero smo znosili vse iz avtomobila, večerjo je tokrat pripravil Branko. Ker naju je naslednji dan zapustil Erik, odpotoval je sam naprej proti Nadibuju s saharskim vlakom, saj se je moral vrniti proti domu (prihajal je iz Timbuktuja), smo si zvečer obvezno privoščili šampanjec ter marelice v žganju. Seveda so bili ostali gosti kampa zelo presenečeni nad našo zalogo v tako »velikem« avtu in še posebej, ko so videli, da so se z Dyano pripeljale tri osebe.

Naslednji dan sem odpeljal Erika na postajo, nato sem sam opravil servis na motorju avtomobila, zamenjal olje, očistil filter, nastavil vrata na desni strani, da so se lepše zapirala, privil vijake izpuha, ki mi je na pisti skoraj odpadel in sem ga moral zavezati z žico. Največje presenečenje je bilo popravilo troblje. Ker ni delovala že par dni, sem jo želel nastaviti, da bi delovala, vendar je na mestu, kjer naj bi bila, zijala praznina. Očitno se mi je na pisti odvila in sem jo med vožnjo izgubil. Lastnik kampa (njegova žena vozi spačka, ki je parkiran v centru kampa) mi je takoj priskrbel drugo, saj pravi, da po Afriki nikakor brez troblje. Žmigavci, luči, vrata itd. niso važni, troblja pa mora biti obvezno. Zahvalil sem se mu, da mi je odstopil delavnico z vsem orodjem in sem tako lahko v miru opravil servis in ponovno montažo troblje.

Kosilo so nam pripravili kar v kampu, tako da danes lahko malo popišem naše potovanje. Jutrišnji program je, da greva proti Noksatu in naslednji dan poiščeva vizo za Senegal. Upam, da se bo vse izteklo, kot si želiva.