e-mail 29.01.2009

Živjo vsem.

Danes se oglašam iz Dakarja, glavnega mesto Senegala. Pot do sem je bila zanimiva, pravzaprav bi rekel senegalsko obarvana.

V torek sva v Noksatu ob 11 uri dobila vize in takoj šla na pot proti Senegalu. Pot naju je vodila spet malo po Sahari, na jugu Mavretanije se je pokrajina začela počasi spreminjati v zeleno. Pot do meje je potekala brez posebnosti, seveda mimo neštetih check point-ih s strani tako Žandarmerije, kot carine in policije. Še dobro, da sva si v Noksatu ponovno skopirala potne liste in tako sva jim pomolila potne liste s kopijami in ker ne znajo angleško, te pač spustijo naprej. Na tak način sva precej skrajšala čas, da ne prepisujejo podatkov iz dokumentov.

No vseeno ne gre vedno gladko, sem in tja zahtevajo kako darilce, seveda jih midva ne razumeva, vseeno nekako shajava s temi kontrolami.

V Noksatu sva se poslovila od Francoza Rabina, Škota Mohameda ter še od šestih Slovencev, ki so pripotovali v kamp prejšnji večer. So na raidu, katerega organizira Madžarska, udeleženih je okoli 300 posadk, imenuje pa se Raid Budimpesta, Bamako. Zanimiva družba, iz Slovenije do Noksata so rabili le 7 dni, veliko res niso videli, večinoma so se samo vozili. No, tudi to je neke vrste užitek.

V zadnjim mestecu Rosso sva zavila proti mejnemu prehodu Diama, tako sva se izognila problemov na meji Rosso, katere smo imeli pred 2 letoma. Ceste do mejnega prehoda Diama pravzaprav ni, ni niti oznak niti tabel, je le prašnata pista, dolga 85 km. Pot vodi po samem robu ob reki in med polji ter peskom, tako da je spet vse prašno. Vendar del poti vodi skozi nacionalni park, kjer sva videla lepe lagune z mnogo pticami, pot so nama prečkali tudi divji prašiči. Pred mejo pa spet policija in upravniki parka, katerim sva morala plačati 20 Eur, ker sva vozila po nacionalnem parku, čeprav druge poti sploh ni. Še kdo naj reče, da je cestnina v Sloveniji draga ....

Takoj za temi upravniki parka sva prišla do meje in tu se je začela naslednja kalvarija, predvsem na finančnem področju.

Ustavila sva se pred zapornicami za izhod iz Mavretanije. Ker ni bilo nobenega zunaj (ta mejni prehod je zelo malo obiskan), sva poiskala policaja v hiški, ki je ravnokar v miru počival in ni bil preveč vesel najinega obiska. Prevzel je dokumente, plačala sva 10 Eur za ne vem kaj, nato naju je napotil na carino. Tukaj so naju spet olupili za ne vem kaj, vsakega po 10 Eur in to brez vseh potrdil. Pravijo, da so žigosali potne liste in to se plača. Dobro, nekako sva to še razumela, čeprav Branku nekako ne gre to lupljenje denarja. Jaz se samo smejim, tako je pač v Afriki, mu pravim. Največji hec se je zgodil zunaj. Neki starejši možakar mi je nekaj skušal govoriti, vendar ga nisem dosti poslušal in sem šel v avto in glej ga zlomka, rampa je bila še vedno dol, kljub temu, da sva vse plačala. Naprej naju niso spustili. Tedaj pristopi ta možakar k nama in maha z nekimi listki, da on odpira rampo in da morava tudi njemu plačati 3 Eur za neko mestno četrt. Ni kaj, spet sva plačala, čeprav je Branko hotel ven iz avta in sam odpreti rampo.

Zgodbe še ni konec. Pred nama je lep most čez reko Senegal, zapeljeva nanj saj sva edina, se peljeva v smeri Senegala, parkirava ob hišici policije in že možakar z blokcem zahteva 10 Eur mostnine ???? Seveda spet plačava. Takoj za tem naju policaj povabi v notranjost in spet 10 Eur plačila za urejanje dokumentov. Potrdilo? Ne, to ne obstaja, saj imate žige v potnem listu. Policaj naju nato napoti na carino, tukaj pa veselje. Najprej uredijo dokumente, zdaj ni potrebno več ata karnetov iz Slovenije, dajo nama neki začasni uvoz za vozila, cena 5000 SEFA (to je njihov denar), vendar dokument izročijo nekemu civilistu, ki gre z nama k avtomobilu. Z tem pride še carinik, vsi skupaj nekaj gledajo po avtomobilu, ne vem kaj iščejo, alkohola itak niso videli. Zaprem prtljažnik, carinik se odmakne in civilist hoče od mene še 50 Eur. Ko vprašam zakaj, pravi da za dovoljenje za vozilo (to sem vedel, da je potrebno plačati). Vendar na papirju je pisalo 5000 SEFA (menjava EUR/SEFA 10 Eur = 6500 SEFA) in jaz mu razlagam, da je to manj kot 10 Eur in kaj zdaj hoče. Nato mi hoče izpuliti papir iz roke, vendar se ne dam, na pomoč priskoči še Branko in zabava se prične. Ko začneva vpiti na vse, ki so bili tam zraven in jim groziti z ambasado, carinik uvidi, da nekaj ne štima in pride ven. Povem mu, kaj hoče ta tip od mene, nakar ga napodi in plačam cariniku 10 Eur. Seveda je bila vse skupaj dogovorjena igra med carinikom in tipom, malo kasneje sva ga namreč že videla v prostoru s carinikom, kjer sta že obdelovala naslednjo žrtev. Ni kaj, tudi Diama ni več kar se govorili, te lopovščine so se naučili od mejnega prehoda Rosso.

Nato spet sledi prepiranje na agenciji za zavarovanje, vendar se tukaj nisem hotel več živcirati in sem plačal zavarovanje za en mesec 30 Eur.

Z lahkoto so nama torej pokvarili lep sončni zahod in vhod v Senegal, ne razumem kako so ti uradniki lahko tako pokvarjeni.

Pot naju je nato vodila do San Luiza, kamor sva prispela že v temi. Poiskala sva kamp Zebra Bar in po večerji utrujena zaspala v KAZBI, kot tukaj rečejo velikemu šotoru, kjer spi do 10 ljudi skupaj. Še prej sva seveda naredila juhico za pomiritev, spila hladno dobro pivo (tukaj ga lahko dobiš) in zaspala .

Zjutraj sva šla najprej v San Luiz, saj ga prejšnji dan sploh nisva videla. Pred vhodom policijska kontrola, pregledali so nama vse papirje, gasilni aparat, trikotnik itd. Vse lepo in prav, če se po cesti mimo nas ne bi vozila vozila brez vrat, luči … (boste videli slike)

San Luiz je bilo v zgodovini lepo mestece, naseljeno na otočku, katerega je povezoval most iz leta 1865. Ta most je res nekaj lepega, dolg je 550 metrov, vendar tako slabo vzdrževan, da se bo vsak čas podrl v morje, kajti rja ga tako načenja, da mi niso pisani dolgi dnevi. Samo mestece je tudi moralo biti zelo lepo, saj se vidi, da so ga gradili Francozi čisto v njihovem stilu gradenj obmorskih mest, kakršne vidiš zdaj ob Azurni obali (govorim o starih delih mest). Ko so odšli iz Senegala, ni nihče več nič obnavljal, tako da je zdaj ena velika žalost, vse propada. Je že res, kar so v Afriki dobili s kolonijami, so tudi že vse zgubili, saj da bi kaj obnavljali sploh ne pride v poštev. Mesto živi od ulova rib na tradicionalen način, s posebnimi dolgimi in mogočnimi ladjami iz lesa. Na obali strašna gneča, ženske čistijo ribe, vse povsod smrad in smeti.

Tukaj sva menjala evre v sefe, ukvarjala sva se torej s pocestnimi menjavami, natankala sva gorivo in odpeljala proti Dakarju. Pot zanimiva, že zelena z drevesi, mnogo živali tako koz, krav, kamel …, vse se pase ob cesti. Njihovi taksi avtobusi kombiji švigajo po tej cesti v smeri Dakarja, tako da tukaj res ni dolgočasne vožnje. Izogibati se je treba tudi vsem luknjam na cesti, v glavnem, pestro da je kaj. Prespala sva v nekem kampu 70km pred Dakarjem v lasti Belgijca, kamp premore bazen, sobe si sicer bolj žalostne, vendar dobre za prespati. Spet sva dobila hladno pivo, super. Cena 12 € po osebi za spanje in za vsakega dva piva.

Drugo jutro sva zgodaj odpeljala proti Dakarju, vendar se dan ni začel najbolje. Najprej je Branka celo noč bolelo grlo, ima hudo vnetje, tako da sedaj pije tablete. Za nameček je nato pred samim vhodom v Dakar začela še Dyana tako kihati, da sva se morala ustaviti in pogledati kaj ji je. Najprej sva očistila dizo minimuma, ker ko sva vozila hitro je delala dobro, ko sva vozila v koloni pa je kihala da je bilo veselje. Nato sva na neki črpalki oprala zračni filter, saj smo imeli na poti veliko peska, nato sam odprl in očistil še vplinjač. Vendar ni bilo pravega veselja, še vedno je kašljala ko sva vozila počasi. Na koncu polotoka Dakarja sva se ustavila ob cesti s pogledom na morje in tam sem razstavil še platine ter kondenzator, vendar spet brez uspeha. Mimo sta pripeljala dva Francoza, ki sva ju spoznala v Terznitu v Mavretaniji in nama ponudila pomoč. Najprej sva se odločila, da bova zaradi slabega zdravstvenega stanja Branka spala v Dakarju in sva šla skupaj s Francozoma do nekega lepega Auberza na plazi, kjer smo najeli sobo. Toliko, da se Branko malo pozdravi, sam sem nadaljeval s popravilom avtomobila in ugotovil, da me zeza elektronika vžiga, ki sem jo doma montiral z idejo, da ne bi imel problemov. Tako sem spet menjal na stari način vžiga in vse kaže, da sem Dyano pozdravil. Zdaj upam, da bo Branko jutri kaj boljšega zdravja in da odrineva naprej. Če pa ne, pač ostaneva tukaj še en dan več.

Toliko za danes, jutri pošljem še slike, če pa ostaneva tukaj še kak dan pa še kaj napiševa.

Alfijo