e-mail 31.01.2009
Še vedno sva v Dakarju, zdravstveno stanje Brankota se namreč še ni nič izboljšalo, čeprav je danes zjutraj rekel, da je boljše. Tako nameravava danes nadaljevati pot.
Včeraj sva bila na ogledu mesta Dakar. Ogledala sva si tržnico z vso kramarijo, katero prodajajo in predel, kjer opravljajo domačo obrt (artizana). Tu v glavnem ročno izdelujejo izdelke iz lesa. Videla sva še železniško postajo, na koncu pa sva se popeljala na otok Gore, kjer je bilo izhodišče (trdnjava), od koder so vozili sužnje v Ameriko.
Na tržnici sva bila skupaj z novima prijateljema, Aleksom in njegovo ženo, ki sva ju spoznala že v Mavretaniji in sva skupaj z njima opravila nakupe spominkov. To početje pa je bilo zelo adrenalinsko, saj ti najprej ponujajo izdelek, ko pa vse izmeriš in preizkusiš, se šele začnejo pogajanja. Kupil sem nekaj tunik v Senegalskem stilu, začetna cena za posamezni kos je bila 55 €. Poganjanja so bila težka, z odhodi ven iz trgovine in nazaj vanjo, na koncu je bila cena zadovoljiva, 12 €. Seveda dosežena z veliko porabljenega časa in prepričevanj čigava ponudba je boljša in verodostojnejša. No, Branku so že po malem popuščali živci in je hotel kar oditi. Tako se ni več udeleževal pogajanj in smo to delo prevzeli jaz in francoski par, na koncu sta še onadva obupala, vendar smo vseeno končno le dosegli ugoden nakup (????).
Kupljene zadeve smo odnesli v auberz in se odpravili na železniško postajo. To je impozantna zgradba, zgrajena še v francoskem času, zunanji del zgradbe spominja na te čase, notranjost pa je žalostna, vse razpada in vidi se, da Senegalci niso dobri gospodarji s tem, kar so jim Francozi zgradili. Ob 14 uri sva se vkrcala na ladjo, ki naju je popeljala na otok Gore, kjer še vedno stoji trdnjava z muzejem in si lahko ogledate zgodovino teh krajev ter zgodovino iz časov, ko so iz teh krajev vozili sužnje na novi kontinent, Ameriko. Vas na otoku je popolnoma preurejena za turizem, tu lahko kupite vse mogoče, tu so lepe restavracije ob morju, prav tako so na otoku naseljeni samo bolj premožni prebivalci Dakarja. Na otoku ni drugih prevoznih sredstev razen oslov, tako da je vse zelo lepo, opaziti je dokaj ohranjene zgradbe, seveda spet vse še iz časov Francozov.
Na poti nazaj sva se ustavila še v šoping centru Casino in nakupila nekaj hrane. Ti šoping centri so narejeni večinoma za premožne ljudi, Evropejce, saj je na policah vse uvoženo iz Evrope. Tu ni problem dobiti vina iz Provanse ali evropskih piv, seveda vse z evropskimi cenami.
---------------------------------------------------------------------------------------------------------
Vprašanje urednika: Ti, Alfijo, a fotoaparat ti je tudi zbolel, da ni nobenih slik?
Odgovor Alfija: Ne moreš verjeti, fotoaparat je res crknil, ampak bom vseeno poskusil kaj poslati.
Tu se kuhamo od vročine, zdaj sem na računalniku, ki piše arabsko. Za znoret, bom poskušal iz tega kaj poslati.
Alfijo
--------------------------------------------------------------------------------------------------------
.jpg)
