e-pošta - 05.03.2007 - 18:15

PONEDELJEK 

Smo v La´younu. Spet sem na internetu in prvi šok doživim, ko mi je tip iz interneta zbrisal skoraj vse slike iz fotoaparata, na sreču mu jih je pravkar uspelo vrniti nazaj na fotoaparat. Bom kasneje pregledal in poslal kaj za objavo.

Najprej naj omenim, da se nam je v teh treh dneh marsikaj zgodilo. Sprememba podnebja, zdaj smo že v zahodni Sahari, ni veliko manjkalo do prometne nesreče in celo samomora v omenjeni nesreči. Skratka, bilo je zelo pestro.

Po Marrakechu smo se najprej odpravili čez gorovje Atlas v smeri Agadirja in ne po enostavnejši poti, bližji morju. Visoki Atlas, to je pravzaprav naravna pregrada med nižinami na severu Maroka in Saharo na jugu dežele. Najvišji vrh gorovja v narodnem parku z imenom Toubkal je visok 4165 metrov in nosi isto ime, kot samo gorovje. Pot oz. cesta pelje skozi razgibano gorovje z najvišjim cestnim prelazom, ki je 2200 metrov visoko. Za tiste, ki niste verjeli v našo pot naj povem, da je naš kombi (poimenovali smo ga DUŠKO) pripeljal z lahkoto na vrh in še bolj z lahkoto nazaj dol z gorovja proti Agadirju. Cesta se je vila nad prepadi, skozi zelo revne vasi, čez mostove, skratka enkratno doživetje. Izhodiščna točka iz mesta Marrakech je mesto ANSI v osrčju teh gora.

cesta v narodni park Toubkal

vasi v narodnem parku Toubkal, v gorovju Atlasa

Spust je bil seveda enostaven in lahek, tako da smo se kmalu utaborili spodaj v divjini, pripravili ogenj in si na roštilju spekli meso. Pohvala Marku, je enkraten kuhar. Dan je bil zelo naporen, z vsemi naravnimi lepotami, dvigi in spusti cest, tako smo kar popadali v spanje. Pred spanjem smo si lahko še ogledali lunin mrk, tudi to nam je bilo dano videti v tej divjini.

roštilj, prvi piknik v naravi, v divjini pod obronki Atlasa

pranje nog v mrzli reki v narodnem parku

počitek v senci

Naslednjo jutro smer Agadir in nato proti Tan-Tanu. Cesta lepa, pot do Agadirja brez problemov. Na cesti sicer veliko vpreg z vozovi in kar precej »ček pointov«, to so mesta, kjer policaji pregledajo vsa vozila, nam večinoma samo dokumente, sem in tja te tudi popišejo, vendar nič posebnega.

Ura se je bližala 11 zjutraj, sonce je bilo že visoko in zelo toplo, pokrajina se tukaj že zelo spremeni, ni več dreves, so samo grmički, zemlja postaja bolj peskovnata.

V daljavi zagledamo avtobus, kako vozi proti nam. Vse skupaj se je dogajalo v delčku sekunde. Pred avtobus je z njegove desne strani skočil možakar ter krilil z rokami. Da bi se mu voznik izognil, je seveda zapeljal na naš vozni pas. Mi smo zablokirali, saj bi sicer doživeli čelno trčenje. Takrat je možakar skočil še bolj pred avtobus. V tem trenutku je poskušal voznik preprečiti čelno trčenje z nami in je zato zapeljal na našo desno stran ter pri tem s sredino avtobusa zadel možakarja, ki ga je potegnilo pod vozilo. Slišal se je močan udarec, človeka je avtobus popolnoma zmečkal in ga potegnil v jarek mimo nas. Od nasrečnika ni ostalo popolnoma nič, bil je totalno zdrobljen pod avtobusom. Vse se je dogajalo tik pred našimi očmi. Darko, ki je vozil kombi, je zapeljal na levo stran ceste in med kosi tega nesrečnika odpeljal naprej, saj so vsi potniki skočili iz avtobusa in razen žrtve pod avtobusom ni bilo dobenemu nič. Ko smo videli, da se je avtobus ustavil mimo naše desne strani, smo se tudi mi odpeljali naprej, saj se ni imelo nobenega smisla ustavljati, pomagati ne bi mogli prav nič. Z eno besedo, groza, prvič sem v živo videl, kako je vozilo zbilo človeško bitje, ga vleklo po cesti, drobilo pod kolesi, res groza.

Pot naprej je v našem kombiju minila brez besed kakšno uro, šele takrat smo se začeli spet pogovarjati, vsi smo bili šokirani. Žal so tudi taki dogodki del potovanj v te dežele.

Zvečer smo prispeli v Tan-Tan, odpeljali malo naprej in se ustavili v prekrasnem zalivu, med mnogimi kamperji. Kljub uživaškemu pogledu na Atlantik je vsak po svoje poskušal pozabiti na prometno nesrečo.

znameniti kip v Tan-Tanu, tukaj se cesta razcepi na jug smer La´youn, Mavretanija. Tukaj se zbirajo pribežniki, saj tega kipa ne more nihče zgrešiti, ne glede, s katere smeri prihaja. Sam kip je v slavo ribam, kajti v Tan-Tanu imajo največjo proizvodnjo, ulov in predelavo v Afriki

smer La´youn v Zahodni Sahari

atlanska obala v Tan-Tanu

začetek peska po Tan-Tanu

ribiič in njihove koče ob obalah Atlantika

Zjutraj smo vzeli pot pod noge v smeri La´youna. Vse je bilo v redu, cesta lepa, vreme za tukajšnje kraje nekoliko mrzlo, vendar se je pozneje ogrelo. Ko smo prispeli v La´youn, smo poiskali kamp, kjer sem spal že pred tremi leti. Takratni upravnik Ali še vedno dela, tako da smo se takoj brez težav dogovorili za večerjo, ki nam jo bo pripravil. Za plačilo smo mu podarili pol litra šnopsa in večerja nas bo čakala, ko se okoli 19 ure vrnemo iz mesta.

bife v Zahodni Sahari ob cesti v smeri La´youna

sončenje v kampu Nil v La´younu

Zdaj gremo torej še malo po mestu in jutri naprej okoli 400 km proti Dakhli. Tam bomo poskušali prodati še preostali šnops, da ne bomo na meji imeli problemov. Nekaj malega smo poskrili v avtomobile, inventuro bomo naredili po prehodu meje z Mavretanijo. Takrat se ponovno oglasimo, predvidevam čez dobre tri dni. Takrat  bomo končali pot po zahodni Maroški Sahari, naprej sledi vožnja po Mavretanskem delu Sahare.

to so slike za prijatelja SICKA iz SAMOBORA , pošiljam ti jih jaz z dokazilom, da se vsi ljudje lahko spremenijo. Tu je dokaz, Darko več razmišlja o kupovini novog Mercedesa

Lep pozdrav v Slovenijo