e-pošta - 07.03.2007 - 23:54

SREDA 07.03.2007

Živjo vsem v Slovenijo.

Prispeli smo v Nouadhibou v Mavretaniji, pričenjam pa tam, kjer sem zadnjič končal.

V La´younu smo si nekoliko ogledali mesto. Zelo je lepo in moderno, seveda povsod s privdihom arabskega sveta in vsem, kar to prinaša, od vere, smeti, starega dela mest do medin. Predvsem novi del mesta je zelo modern, veliko je zelenja, parkov in novih zgradb. Popotniku takoj pade v oči, da je že v zahodni Sahari, v kateri prebivalci niso enaki prebivalcem na severu. Tu so nevsiljivi, vsak pove kaj lepega, ti zaželi lep pozdrav ali srečno pot. Niti najmanj niso vsiljivi in te nikjer ne prosijo za denar.

Našli smo moj stari kamp NIL na jugu mesta in seveda Alija, ki je še vedno upravnik tega kampa. Takoj se je spomnil name in da sem bil že enkrat tukaj pri njem pred tremi leti z Diano. Ponovno snidenje je bilo res pravo presenečenje zanj. Takoj sem mu podaril steklenico šnopsa in nekaj majic in se dogovoril, da nam pripravi ribjo večerjo. Na kratko, pripravil je enkratno večerjo, zvrhan kup ocvrtih rib in eksotično solato z ananasom, pomarančami, kumaricami, paradižnikom in papriko. Za moj okus je bilo v redu, zelo osvežilno ob ocvrti ribi, za nekatere nekoliko manj, vendar zelo okusna večerja. Na koncu smo ga seveda nagradili s kozarčkom šnopsa in večer se je končal v prijetnem okolju med klepetom. Klepet je bil zelo zanimiv, saj je Ali doma iz Agadira, po materi je Saharjanski človek, po očetu pa iz severnega dela Maroka. Povprašal sem ga, kakšno je trenutno politično stanje v Zahodni Sahari, vendar ni povedal nič kaj  vzpodbudnega. Pravi, da se je v teh treh letih, kar sem bil tam, veliko spremenilo v Zahodni Sahari. Res smo povsod okoli mesta in v mestu srečevali ogromno vojske.

Razmere se v zadnjih dveh mesecih zelo zaostrujejo, ameriško ladjevje je že v luki Tan-Tan, čakajo jih tudi v La´younu. Alžirci želijo dobiti nazaj zahodni del Sahare, isto hočejo tudi Mavretanci. Ali predvideva, da iz tega ne bo nič dobrega in bo verjetno prišlo do spopadov, saj so v tem delu Sahare odkrili velike količine nafte in fosforja. Maročani so  ta del zavzeli že pred časom, ogromno ljudi je po taboriščih ob meji med Alžirijo in Marokom.

Vse to je verjetno res, saj smo naslednji dan, ko smo odpotovali proti jugu oz. proti Dakhli, videli ogromno vojske na vozilih, tudi precej novih vojašnic je bilo zgrajenih na tem področju, odkar me ni bilo tu. Škoda bi bila velika in neprecenljiva, predvsem za turizem, saj se je tukaj zelo razvil kamperizem, toliko kamperjev še nisem videl v kakšni deželi, kot prav tukaj.

Naslednji dan smo torej šli proti Dakhli, pusta pot, ob cesti vse polno peska, pa zopet kamnita puščava. Vozili smo ob obali Atlantika, kjer je povsod polno zapuščenih ladij, nasedlih na plažah. Cesta je sicer lepa in ravna, vendar je na njej vse polno vojske, v zraku se čuti duh možnih spopadov, valikokrat pregledujejo tudi nas, turiste. Najslabši so Američani in Španci, slednji predvsem zaradi tega, ker so plačali velike vsote denarja Maroški vladi, da bi zajezila prehode pribežnikov v Španijo, za Američane pa itak vemo, kaj počenjajo na tem svetu in zakaj so tukaj prisotni.

odmor

puščavski vihar pri Dakhli

Naslednji dan, v torek, smo prispeli v Dakhlo, si na črpalki napolnili rezervoarje in odšli na spanje v kamp. To niti ni bil kamp, čeprav je bilo tam več kot 30 parkiranih kamperjev. Zelo zanimiva druščina, zvečer smo dobili nekaj podatkov, kako naprej in zjutraj smo že krenili proti Mavretaniji.

drobna prodaja v kampu pri Dakhli

Vsi so nas strašili s preverjanjem alkohola v vozilih, vendar ni bilo tako hudo. Vino smo sicer že vse popili, šnops skrili in nekaj tudi prodali, na meji plačali 10 € podkupnine in šlo je kot po maslu. Nobenih pregledov in že smo bili v Mavretaniji.

meja Maroko-Mavretanija

cesta med mejami

kamele med potjo

Takoj za mejo, ko smo čakali še drugo vozilo, smo si z Darkom privoščili še zadnjo skrito buteljko vina in  nazdravili tej novi državi in podkupljivim uradnikom in ko je prečkal mejo še ostali del odprave, odpeljali v Nouadhibou . To je zdaj drugačna zadeva, kot pred tremi leti. Nova cesta pelje do mesta, nič več ni potrebno po pistah, teh je samo še tri kilometre med eno in drugo mejo, vse ostalo je asfalt. Jutri moramo odpreti naše bunkerje in ugotoviti, koliko alko zalog smo prešvercali, da vemo koliko piti naprej. Vina nimamo več, torej bomo morali zmanjšati pijačo, šnops se žal ne da piti kot vino. Da ne pozabim. Za tiste, ki se morda odpravljate v te kraje. Samo šnops prinesite s seboj in živeli boste kot gospodje na poceni pocitnicah, saj je tukaj v Dakhli cena tudi do 10 € za liter.

pot v kamp je bila zelo slikovita

Zdravo, pošiljam ti še jaz eno fotko za našo stran, ker je Alfijo v avtu. To je naskok na avto med vožnjo. Saj ni res, pa je. Marko

kampi v Nouadhibou

Naslednjič naprej, za danes pa lep pozdrav

Alfijo

PS:  mučim se s pošiljanjem e-mailov, tukaj je to že kar problem, bomo videli,  kaj mi uspe

Op.ur.: Kot vidite, mu še vedno zelo dobro uspeva pošiljanje slik, danes je le nekam pozen, še spati me ne pusti.