e-pošta - 09.07.2007

Samo živjo

Trenutno sva v Kapadokiji in se imava super. Vreme je enkratno, ponoči skoraj malo mraz 10°C. Pošiljam ti mal vtisov iz prvega bolj dirkaškega dela poti. Naslednji meil ti pošljem še slike. Upam da bo šlo, ker ni preveč hiter internet.

LP Cvet

------------------------------------------------------------------------------------------------

Samo za vas iz osrednje Anatolije posadka Cvet.

IRANSKA  PUSTOLOVŠČINA

Končno je napočil petek 6.7.2007. To je bil predviden datum za najin odhod. Zmeraj pa se pokaže v firmi zadnji dan še ogromno dela, tako da sva od doma krenila šele pozno popoldan. Za prve dva dni sem imel predviden daljši premik . Pot naju je vodila preko Ljubljane, Zagreba, Slavonskega broda in naprej proti srbskemu mejnemu prehodu. Tu ni bilo posebnih problemov s prehodom meje, pa tudi policija in carina je bila zelo prijazna. Sledila je nočna panoramska vožnja preko Beograda in končno pričakovan cilj prvega dne, postajališče in motel Stari hrast (N 44.23727, E 21.11739). To je lepo urejeno parkirišče med Beogradom in Nišem z video nadzorom in varnostniki, tako da ima človek kar občutek varnosti in je primerno postajališče tudi za potovanje v Grčijo preko Juge. Zjutraj naju je pot vodila naprej po avtocesti proti Nišu in tam plačilo cestnine, ki znaša za celo srbsko traso kar zajetnih 60 €. Iz Niša sledi vožnja po slikovitem kanjonu reke Nišave, kjer je prostora samo za cesto in železnico proti bolgarskemu mejnemu prehodu. Tudi ta prehod je bil hiter in brez problemov, le z obveznim plačilom razkuževanja vozila 5 € in vinjeto 5 €.

Po Bolgariji je bil kar gost promet, še posebej zaradi turških Nemcev, Nizozemcev, Francozov…… kar nikakor ni bil dober znak za nemoten prestop turške meje. Na bolgarski prostocarinski coni sva napolnila zaloge nafte. Poln tank in še tri dodatne 25 litrske kante po 0,72 € za liter. Tu je treba paziti, da res vstopiš v free cono (prečkat je treba prvo rampo) saj prej tam okoli kar mrgoli črpalk in kaj lahko se zgodi, da točiš tam po normalni ceni 1 €. Potem je sledila pričakovana kalvarija pri prestopu turške meje. Ko sem zagledal nepopisno kolono v desetih vrstah me je skoraj kap, saj sem pred dvema letoma pri neprimerno manjšemu prometu čakal na prehod 6 ur. Toda na srečo je tudi turška birokracija popustila in so carinski postopki bistveno krajši in enostavnejši, kot so bili prej. Vizo lahko kupiš na meji kot znamko na pošti, stane 15 € na osebo in pri tem ti ni treba pokazati niti potnega lista. Po prerivanju med kolonami in poslušanju glasbe, ki so jo izvajali živčni turški voznike s pomočjo avtomobilskih hup, sva v hitrih treh urah prečkala mejo.

Sledila je menjava nekaj evrov  v njihovo nacionalno valuto, turško liro, za 100 € sva dobila 174 turških lir. Avtocesta proti Istanbulu je bila čisto prazna, tako da sva lahko vozila zelo hitro. Toda veselje me je minilo 40 km pred mestom, kjer sva naletela na pravi prometni infarkt, saj se je promet odvijal po polžje v štirih kolonah. Prepričan sem bil, da je nekje huda prometna nesreča, vendar se je izkazalo, da sva 40 km dolgo pot vozila debele tri ure zaradi čakanja na plačilo cestnine. Pred plačilom cestnine je bila gneča in prerivanje je bilo za naše razmere nepopisno. Bilo je tudi nekaj zvite pločevine in hude krvi .

Vse skupaj, prehod prek meje in ta zamašek, je bil zame kar dober preizkus psihofizičnih sposobnosti in izgleda, da sem ga uspešno opravil. Preko Istanbula je bil promet še vedno gost a tekoč. Kar s težkim srcem sem se vozil mimo njega, saj Istanbul velja za biser orientalske kulture, kjer se Evropa prek Bosporja prelevi v Azijo, a tolažila me je misel, da si bom ob povratku vzel kakšen dan za ogled tega bisera. Totalno izmučena sva prespala na parkirišču kakšnih 50 km iz Istanbula proti Ankari.

Naslednji dan je sledila bolj mirna vožnja po lepi avtocesti mimo Ankare, Kirikkale , Nevsehirja vse do Goremeja, bomba od Kapadokije. Ker sva po 2500 prevoženih km  rabila malo počitka, sva se zapeljala v lep kamp Motel z bazenom v smeri Goreme –Avanos (E 34.83445 , N38.65151). Po trdem pogajanju je tudi cena za kamp poštena, 12 € za dve nočitve.

Še par besed o Kapadokiji.

Ta nenavadna pokrajina (jaz jo imenujem kar mesečeva pokrajina) v osrednji Anatoliji je slavna zaradi svojih nenavadnih vulkanskih pokrajin in poslikanih cerkva, enkratnih na svetu. Na zahodu je bila skoraj neznana, dokler se ni francoski duhovnik Guillaume de Jerphanion odločil, da bo vse svoje življenje posvetil proučevanju teh cerkva.

Naravni dejavnik, ki je izoblikoval znamenito kapadokijsko pokrajino, je bil (sedaj ugasli) vulkan Eciyes Dagi, ki se je dvigal za mestom Kayseri. Pred tridesetimi milijoni let se je vulkanski pepel, ki ga je vulkan izbruhnil, strdil v plast mehke porozne kamenine, katere so vetrovi, sneg in dež v dolgih tisočletjih razjedali. Tam, kjer je bil ta zavarovan s plastjo trše kamenine, so nastali nenavadno oblikovani današnji kamniti stožci, ki so pogosto pokriti še z varovalno kapo trše plast. Zanimiva je tudi različna barva posameznih dolin, od bledih barv, zelene, rumene, slezenaste, rožnate tja do temno rjave.

Zjutraj naju je že ob petih zbudil nenavaden hrup. Ko sva šla pogledat ven kaj se dogaja, se nama je ponudil res enkraten pogled na ogromno pisanih balonov, ki so jih napihovali za tukajšno turistično atrakcijo, panoramski let z balonom nad Kapadokijo, katera pa nikakor ni poceni in je cca. 150 € na osebo.

Popoldne sva najela vespo in na hitro pregledala lepote te pokrajine, saj sva tu že bila pred dvema letoma in sva si takrat vzela za ogled več časa. Po povratku je sledilo še izležavanje in kopanje v bazenu, ter priprave na jutrišnji premik do gore Nemrut Dagi s svojimi znamenitimi orjaškimi kipi, posvečenimi kralju Antiohu, ki veljajo za eno navečjih znamenitosti Vzhodne Turčije.

Toliko za danes. Javil se bom spet predvideno čez 2-3 dni iz čudovitega jezera Vana.

Cvet