e-pošta - 12.03.2007 - 16:09

Lep pozdrav vsem.

Končno smo na internetu, v Mavretaniji ta zadeva dela zelo slabo in počasi. Na severu, v Atarju smo našli samo dva v celem mestu. Groza!

Gremo torej po vrsti.

Iz Nouadhiboua smo odšli brez problemov, pot je vodila do Nouakchotta čez Mavretanijsko Saharo, vročina je narasla na 40 do 50 stopinj, tako da se nam je v avtu pričela vsa hrana kar topiti. Sicer avto deluje brez težav, tako da smo prišli zelo hitro v Nouakchott. To isto pot sem pred 3 leti prevozil čez piste in po Sahari v 7 dneh. Ni kaj, napredek je očiten, na tej novi cesti so tudi črpalke za gorivo in sploh ni več problem priti iz Nouadhiboua v Nouakchott.

kamele ob cesti, ki jo seveda tudi prečkajo in je treba zelo pazljivo voziti

Kljub temu je bila pot zaradi vročine naporna, malo smo tudi dehidrirali in prispeli v kamp zelo utrujeni. Žal smo ugotovili, da do ponedeljka ne moremo dobiti viz za Senegal. Padla je odločitev, da gremo ponovno v severovzhodni del Sahare, do mesta Atar. Boljše, kot da vegetiramo v kampu štiri dni. Zavedali smo se, da nas čakajo novi napori, saj je Sahara v tem času zelo topla. Pot je spet asfaltirana, brez problemov, pokrajina se spreminja od čistega belega peska do kamnite sahare.

40 km pred Atarjem smo zavili desno, v oazo Terzin. Do tu cel dan nismo nič jedli, saj je bilo prevroče, ves čas pa je pihal močan veter in nosil pesek vsepovsod, tako smo ga imeli v avtomobilih na pretek in prav tako v hrani kot začimbo za naslednje dni.

Ob prihodu v oazo prvi problemi. Pesek na pisti je povzročil, da smo se pošteno vkopali in na pomoč so nam, seveda proti plačilu, takoj priskočili domačini.Vendar te pomoči nismo potrebovali, saj je prišel na pomoč nek Francoz, lastnik tega Avberza (to je nekakšen kamp, kjer se lahko spi v sobah, kolibah ali kar na strehi). Imel je Nissana 4x4 in nas z vrvmi potegnil iz peska. Za protiuslugo smo potem v njegovi oazi spali in jedli.

V tem Avberz kampu smo se imeli odlično, kot v raju. Na sredini je bil vodnjak, zraven so rasle palme, v oazi je namreč vode v izobilju. Visok zid nas je varoval pred vsiljivimi domačini, skratka, pravi balzam. Sprejeli smo lastnikovo ponudbo, da nam skuha večerjo in zjutraj zajtrk.

http://aubergetergit.blogspot.com/

Enkratna francoska večerja, s hladnim rdečim vinom, točenim seveda v skodelice za čaj (muslimanska država), pod milim nebom, petrolejke po mizah, vse naokrog palme, hlad in mir. Zadeva, ki jo človek doživi enkrat v življenju. Imeli smo možnost izbirati, ali spimo na strehi ali v kolibah, pokritih s slamo ali pa v sobah. Ker je bila noč zvezdnata, smo seveda izbrali spanje na strehi pod vedrim nebom in se zagledali v zvezde na nebu. Enkratno doživetje.

Zjutraj nas je že čakal angleški enostavni zajtrk, lastniku kampa sem podaril nekaj zdravil, tukaj je to veliko bogatstvo. Dogovorili smo se za kompenzacijo, da ne plačamo vseh dobrot, ki nam jih je ponudil. Rečeno, storjeno. Končni obračun, on nam brezplačno da vse dobrote, mi njemu damo brezplačno vsa darila, torej smo na koncu vsi zadovoljni.

Slovo je bilo kar težko, saj človek v takšnem kraju z lahkoto pozabi na naše vsakdanje probleme in bi najrajši ostal kar tukaj, se malo ukvarjal s turizmom ter predvsem pozabil na vsakdanje evropske probleme in strese v službah. Tu živiš od tega, kar pridelaš, to poješ, stalno so prisotni radodarni turisti, tako da sem popolnoma razumel tega Francoza, zakaj je v Franciji vse pujstil in prišel živet v to oazo. Če bi mi čas dopuščal, bi najrajši ostal tukaj še en mesec in počival sredi Sahare, v sencah palm. Še dve besedi o oazi. Ko smo odšli, smo se 1 km naprej ustavili v Oazi, kjer izvira voda. Ven priteče iz stene, teče v tolmunček in do majhnega jezerčka, kjer se lahko okopaš v prijetni hladni vodi v senci visokih zelenih palm. Mir nekoliko motijo le domačini z njihovimi kamelami, vendar se zavedamo, da je oaza njihova in ne od turistov, ki prihajamo sem in jih motimo. Zavedati se moramo, da je ta naravni habitat njihov. Upam, da sem vam vsaj nekoliko opisal ta zemeljski raj. Poskušal bom poslati nekaj slik o tem zemeljskem raju po imenu Terzin

Odhod iz Terzina je bil težak, v avtu smo vsi molčali do Atarja in sanjali vsak svoje misli in sanje.

Iz Terzina smo zavili desno proti Atarju, ki je po pripovedovanju domačinov edino pravo pristno mesto v Mavretaniji. Na kratko nekaj zgodovine, ki sem jo tukaj zvedel. Glavno mesto Mavretanije je Nouakchott, vendar je to mlado mesto z več kot 1 miljon prebivalstva, čuti se da je tukaj glavni utrip dežele, čeprav domačini pravijo, da bi moralo biti glavno mesto Atar, saj je najstarejše, v osrčju sahare in nasploh mesto, kot si ga evropejci predstavljamo po slikah, ki jih agencije ponujajo za izlete v saharo.

mesto Atar z svojimi ulicami in trgovinami

Atar je mesto, kjer so hiše grajene iz gline, ulice polne peska, glavni trg ima krožišče štirih cest, ena vodi v Nouakchott, druga v propadajoče versko mesto Chinguetti, ki ga je že skoraj 40 procentov prekril pesek. Tretja cesta vodi v Choim, ki je mesto rudarsta, v njem je rudnik železa in fosforja, četrta pa v lokalno vas. Ob tem središču je mestna tržnica, enkratna zadeva, mesnice na soncu, vse polno muh, domačini vsiljivi z njihovo robo. No, tudi mi nismo od muh in z Markom sva takoj začela barantati in menjavati naše stvari za njihove.

Še ena zanimivost, sicer verjetno bolj lokalnega značaja, tiče se mesta Koper in njegovih prebivalcev. V Kopru imamo namreč znanega občana, ki je v teh krajih zelo čislan in to je naš župan Boris Popovič z njegovo stranko »Koper je naš«. In veste, da je njihov slogan ZA (ko smo imeli volitve ZA novo šolo) in rdeče majčke s tem napisom najbolj iskana roba v temu mestu, v osrčju Mavretanijske sahare. Tako so iskane (podaril mi jih je moj sodelavec Roman, da jih odnesem v Afriko), da so me hoteli ljudje sleči, da jo dobijo, strašno jim je všeč rdeča majčka in na njej obkrožen napis ZA. V nadaljevanju, ko so me stalno oblegali zaradi te majčke in mi ponujali, kar želim, samo da jim jo podarim, sem seveda začutil mojih pet minut. Hitro sem v avtu našel dve še zapakirani majici, se slekel, oblekel drugo belo majico in se z eno umazano in dvema novima podal nazaj na tržnico. Izkupiček za tri majice enkraten, menjava super.

Torej za vse tiste nevedneže iz Slovenije, ki ne verjamejo v to koprsko stranko, naš župan je zelo razgledan, prav tako njegova stranka in ko se vrnem v Koper, se mu bom osebno zahvalil in se takoj vpisal v stranko. Inspiracija za postavitev koprskih palm je morda prišla tudi iz teh krajev.

Noč smo prespali v nekem kampu pri letališču (samo kot zanimivost, povratna letalska karta iz Marseilla do Atarja je 500 €), tukaj smo tudi prodali eno naše vozilo, Peugeot.  Cena OK (podrobnosti so seveda skrivnost), zelo zanimivo je bilo, ko je novi kupec že kar takoj na začetku prevažal 12 oseb v avtu, čeprav je bilo v njem samo 6 sedežev. Črni voznik v metalno zelenem Peugeotu 806 s klimo in kranjsko registracijo, skratka da umreš od smeha.

Za vse tiste, ki boste prišli v Atar, da ne boste ob tem avtu čakali kakega kranjca, njegov voznik je namrec dvakrat prepečen, skratka črn.

Pot nazaj je potekala brez problemov, najprej skalnati del sahare, nato spet beli pesek in spet Nouakchott z vso svojo norostjo, ki jo ima tako hitro rastoče mesto.

Prihod v kamp Menata, kjer smo že bili pred dnevi, je bil prijeten, bilo je še nekaj znanih obrazov od zadnjič, tako smo takoj nazdravili z grapo ali kot rečejo nekateri, šnaps. Tukaj smo srečali tudi starejši par iz Nizozemske s kamperjem in velikim psom, delujočim kot alarmna naprava. Pravita, da na poti nikjer nista zaklepala vrat, niti plačevala podkupnin, samo psa sta poklicala, da je z ozadja avtodoma prišel naprej, se pokazal in že so jima na kontrolnih točkah vrnili dokumente in jima zaželeli srečno pot .

kamp Menata najbolj znan kamp v Nouakchott za popotnike iz evrope

Par ima v Gambiji svojo hišo in povabljeni smo k njima, pravita, da imajo morje, palme, obala je bela, po pripovedovanju po Terzinu še en raj na zemlji. Odločitev je bila lahka, gremo do tja. Ker poznata lokalce, sta nam obljubila pomoč pri prodaji Mercedesa. Ona je dobra kuharica in se je že ponudila, da nam bo kuhala, na vrtu si bomo lahko postavili šotor, skratka, veliko lepih novic.

Vendar, kot sem že neštetokrat povedal, se v Afriki stvari lahko iz minute v minuto spreminjajo. Prvi veliki šok za našo odpravo je sledil že naslednje jutro. Ko smo odšli na Senegalsko ambasado, so seveda takoj opazili, da je Darko iz Hrvaške in ker ta ni v Evropski uniji, morajo zanj zaprositi za dovoljenje v Dakar, nato v Zagrebu preverijo njegovo zgodovino in šele nato mu izdajo vizo. Najkrajši čas za vse to je 1 teden, za nas pa eden ali največ dva dneva. Hladen leden tuš. Kaj sedaj? Darko se je sicer takoj odločil, da ne zaprosi za vizo in je vzel potni list nazaj. Na izhodu iz ambasade smo premlevali kako naprej. Darko seveda ni želel, da zaradi njega zaustavimo to potovanje in se vrnemo vsi domov. Tako smo našli neko rešitev, ki trenutno še ni potrjena in sicer da bi Darko šel v Gambijo čez Senegal z letalom, mi pa z vozilom. Na letališču ga poberemo in gremo naprej skupaj. To bi bilo v redu, vendar sem se spomnil na nov problem. Ko smo prečkali Mavretanijsko mejo, je moj avto vozil Darko in so namesto v mojega, v njegov potni list vpisali Mercedesa. Groza, iz enega problema v drugega, to namreč pomeni, da lahko samo on pelje avto ven iz Mavretanije, kjub temu da je napisan na mene.

Rešitev smo našli pri gospodarju kampa. Plačilo izbrisa Darka iz vhodnega dokumenta avta in vpis mojega nas je stalo 230 €. Seveda so to samo podkupnine. To je Afrika, pravim jaz, vse je mogoče, ampak vse se plača.

Odločili smo se torej za to verzijo, zdaj čakamo samo odločitev ali gre Darko v Gambijo ali leti v Franfurt, mi pa gremo naprej v Senegal in nato v Gambijo.

Ker smo v Afriki, vam za končno varianto povem, ko se ponovno oglasim. Zdaj bom poskusil poslati nekaj slik. Upam, da mi uspe.

Lep in predvsem topli pozdrav iz Nouakchotta vsem mojim prijateljem in sodelavcem.

Ker imam danes še čas, bi rad napisal še par besed na splošno o deželah, kjer smo bili in kjer trenutno smo, torej najprej :

AFRIKA

Afrika je tropska celina, druga največja celina tako po površini, kot po prebivalcih je takoj za Azijo. Ima 30.244.050 km², skupaj z otoki pa pokriva 20,3 % celotne kopenske površine na Zemlji in z okoli 800 miljoni prebivalcev predstavlja eno sedmino človeškega prebivalstva Zemlje. Afrika leži na severni, južni in vzhodni polobli, na severu meji na Sredozemsko morje, na zahodu na Atlantik, na jugovzhodu na Indijski ocean in na severozahodu na Mrtvo morje. Je najtoplejša celina, na njeno podnebje vplivajo različni dejavniki, morja, oceani, nadmorska višina, vetrovi, morski tokovi, oddaljenost od ekvatorja.

MAVRETANIJA

Uradno islamska republika, je obmorska država v severozahodnem delu Atlantika, meji s Senegalom, Marokom, Malijem in Alžirijo. Zanimivost je tudi ta, da je svoje ime dobila po starem berberskem kraljestvu Mavretanija. Uradni jezik je arabščina in francoščina, neodvistnost od vladavine Francije je dobila 28.11.1960, število prebivalcev ocenjujejo na 3,1 miljone, valuta UGIJA.

Geslo v Mavretaniji je HONNEUR, FRATERNITE, JUSTICIJA, kar pomeni čast, bratstvo, pravica.

Še manjša zanimivost. Ko smo pred 4 dnevi prišli prvič v kamp Menata v Nouakchott, je sledilo prijetno presenečenje. Tam je bila tudi skupina Slovencev, ki potuje v Senegal, prišli so iz Atarja, najeli kombi in potujejo v Senegal. Seveda je tako srečanje zelo prijetno in pristno, ko si toliko stran od doma. Pogovor je pozno v noč tekel v domačem jeziku z opisovanjem vsak svojih dogodivščin na tej poti .

Še sporočilo za vse prijatelje iz Samobora.

Darko vam sporoča, da mu ne dela njegov naslov in ker telefoni tukaj ne delajo, vam sporoča, da je z njim vse OK. Če želite, mu lahko pišite na moj e-mail in vam bo tukaj odgovarjal.

Alfijo