e-pošta - 13.07.2007

Samo, živ.
Spet sem po dolgem času prišel v civilizacijo in ti pošiljam prvo tekst nato
pa še slikce. Upam, da bo šlo, ker mam občutek, da je tale stvar res
počasna. Član CCS še nisem, lahko me pa včlaniš in plačam, ko se vrnem. Drugače se imava pa bombastično. Tale vulkan je res zakon in bi najraje cel teden gor
ostal.

Zjutraj so naju ob sončnem vzhodu spet prebudili balonarji s svojimi pripravami na polet.

Na hitro sva naredila kamping servis, spraznila WC in natočila vodo ter s težkim srcem zapustila Goreme. Na vrhu hriba sva se ustavila še za zadnji prečudovit panoramski pogled v soju sončnega vzhoda obsijano dolino stožcev.

Toda nisva izgubljala preveč časa, saj naju je čakala 600 km dolga pot. Najprej sva krenila skozi Urgup proti Kayseriju. To je na prvi pogled bolj industrijsko mesto ampak zelo urejeno s krasnimi parki in zelenicami, katere čez vse mesto pridno namakajo. Kayseri leži na nadmorski višini 1054 m. Naprej sva nadaljevala po planoti proti Malatya, ki je tudi dokaj visoka, od 1000 do 1600 m.

Na začetku se po planoti razprostirajo nepregledna žitna polja, nato pa se prelevi v zelo pusto, a z raznolikimi skalnimi klifi prav slikovito pokrajino.

Tu ni nobenega naselja razen tu in tam kakšno nomadsko naselje z nekaj šotori. Nato sva se spustila v pravi pekel proti Adiyamanu. Na planoti je bilo prijetnih 28°C, v dolini pa je termometer narastel kar na nesramno visokih 46°C. Tu se je izkazala moja klima, ki mi je ponujala kar zmerno temperaturo v avtu. Potem sva se preko Kahte začela dvigat na goro Nemrut dagi, ki je na višini 2150 m. Cesta je zelo strma in bi jo lahko primerjal z našo na Mangart, tako da je bilo kar nekajkrat treba voziti v prvi prestavi. Parkirala sva se 100 m pod kočo, kjer sva ob cesti našla prav prijeten raven prostor za spanje.

Od tu se nama je ponudil čudovit razgled na številna jezera, ki so v podnožju gore in na zanimivo pokrajino.

Za večerni joging sva šla še na sam vrh, kjer sva si ogledala znamenite orjaške kamnite glave, ki pa nimajo nobenega zgodovinskega pomena, saj ni nič drugega, kot velik nagrobni spomenik kralju Antiohu.

Za posladek sva uživala še v čudovitem sončnem zahodu, v katerem so okoliške
gore dobesedno zažarele.

 Po zahodu se je tu prijetno shladilo, tako da se je bilo treba kar pošteno obleči.

Zjutraj sem se za jutranjo telovadbo še enkrat povzpel na goro in užival ob čudovitem razgledu na številna jezera v dolini. Žal pa se mi slike niso posrečile, ker je nad temi jezeri meglica, verjetno od vročine, ki je tam spodaj. Na vrhu sem še enkrat poslikal kipce in odkril še eno grobnico na vzhodni strani, ki je še lepša kot ona z zahodne strani.

Nato sem se spustil do avtomobila in po zajtrku sva zapustila goro in se namenila proti trajektu, ki pelje čez jezero Keban Baraji. Imela sva srečo, saj sva se kot zadnja komaj stlačila na trajekt, šlo je za las. Potem je sledila vožnja po dokaj slabi cesti do Sivereka, nato se je cesta izboljšala in sva lahko hitro potovala proti Diyarbakirju.

Tu sva si vzela čas za ogled mesta. Mesto je obdano s 5 km obzidjem in je razdeljeno na ločene četrti –armensko, krščansko, kurdsko in arabsko. Vsaka četrt ima svoje cerkve ali mošeje ter javne zgradbe. To se je poznalo tudi v oblačenju domačink, od strogo pokritih do že kar malo izzivalno evropsko oblečenih. Dyabakir ima več zgodovinskih mošej, cerkva in drugih pomembnih stavb, kot katerokoli drugo mesto v Turčiji, razen seveda Istambula.

Vsega si nisva mogla ogledati, saj bi za to potrebovala več dni. Potem sva se ob nepreglednih žitnih poljih (človek dobi občutek, kot da se vozi po puščavi) peljala preko Silvana proti Tatvanu.

Malo pred mestom se nama je odprl čudovit pogled na jezero Van. Približno 1 km pred mestom sva zavila levo po makadamski cesti preko smučišča do ogromnega vulkanskega kraterja Nemrut golu. Po približno 10 km vožnje se na prelazu razprostre res lep pogled na ogromen krater in jezera. Imela sva kar nekaj problemov, da sva prišla do pravega, saj je bilo križišče s tremi cestami brez smerokaza in po Murphiju je šlo šele v tretje.

Prišla sva do lepega prostora ob jezeru, kjer je imel svoj kao vikend domačin iz Tatvana. Takoj ob prihodu naju je povabil k sebi, saj je imel pravkar kuhano pristno turško večerjo. Med jedjo smo prijetno kramljali, saj je znal dobro angleško, tako da se je pogovor zavlekel pozno v noč. Med tem se je tudi prijetno ohladilo na samo 12°C, ravno prav za krasen počitek.

Današnji dan sva namenila raziskovanju in uživanju v lepotah vulkanskega kraterja.

Najprej nekaj podrobnosti o vulkanu Nemrut. Ime je dobil po Babilonskem kralju. Sam krater leži na 2250 m, najvišja gora okoli kraterja pa je visoka 3050 m. Samo področje kraterja se razprostira na 48 km2. Tu se nahaja pet jezer. Dva sta večja. Prvi je tako imenovano Mrzlo jezero. Veliko je 13 km2 in 100 m globoko, najgloblja točka 155 m. Drugo je Vroče jezero, okoli katerega so vrelci z vodo tudi preko 60°C, hkrati je tudi termalno, saj na površje stalno bruhajo mehurčki zraka.

Med planinarjenjem po okolici sva odkrila jamo iz katere piha zelo vroč zrak prek 60°C, samo kilometer stran pa se nahaja ledena jama, iz katere prihaja zelo mrzel zrak (ne več kot 5°C). Ta čuda narave so mi dala misliti, da tu narava še ne miruje in bo morda čez mnoga stoletja spet pokazala svoje zobe.

Zjutraj sva se s težkim srcem in z upanjem, da se na ta neokrnjen in turistično neobljuden biser Turčije še kdaj vrneva. Na prelazu še zadnji pogled v krater in nato spust po dokaj slabi makadamski cesti v dolino. Dostop do Nemruta z večjimi avtodomi ne bi ravno priporočal, predvsem zaradi kar hudih klancev in makadamske ceste, ki je narejena iz vulkanskega prahu.V mestu Tatvan sva nato dopolnila zaloge hrane in pijače v zelo lepi in z evropskimi izdelki založeni blagovnici. Nato sva v prvi avtopralnici oprala avto, ki je bil totalno prašen, natočila vodo in se ob jezeru odpeljala naprej proti Vanu. Jezero Van jezero leži na višini 1664 m. Vmes sva se ustavila v prijetnem zalivu za malico, lahko pa bi tukaj tudi prespal E42,47422 / N38,46964.

Naprej sva šla do Ahtemarja E43,03967 /  N38,30888, kjer sva se vkrcala na ladjico, ki naju je peljala na bližnji otok z znamenito armensko cerkvijo iz drugega stoletja z ohranjenimi starimi zidnimi poslikavami. Otok nudi tudi razkošen pogled na samo jezero Van in okoliške gore, ki so še v tem poletnem času po kotanjah prekrite s snegom. Nato sva se odpeljala še do mesta Van, ki pa v bistvu ne ponuja nič posebnega, razen bližino vanskega jezera in vanski grad. Pokrajina okoli jezera je zelo lepa, tudi nekaj kampov se nahaja ob obali (ki pa jih nisem preverjal), okoli čistosti obale pa raje ne bi zgubljal besed. Res škoda, da ne znajo poskrbeti za čistočo, saj nisem v okolici videl niti enega koša za smeti, pa tudi zavest ljudi ni ravno na visoki ravni.

Toliko zaenkrat iz Turčije. Danes se bova premaknila še proti iranski meji, prestopila pa jo danes ne bova, ker sem rahlo vraževeren in na petek trinajsti res nisem za kakšne hude podvige.

Javila se bova spet čez 2-3 dni, odvisno, kje bom v Iranu naletel na kakšen internet.

LP posadka Cvet