Društvo CCS

Postani član

Izpolnite obrazec na naši strani in bodite deležni številnih ugodnosti.

e-pošta - 16.03.2007 - 16:45

16. Mar. 2007

Živjo vsem

No, pa smo v Gambiji, pot do tu je bila pestra, človek bi lahko napisal knjigo o teh treh dneh. Gremo po vrsti.

Torej, v torek zvečer (dni na žalost ne vodim več, tako da sploh ne vem kateri dan je) ob 9 uri smo dobili potne liste in se takoj odpravili proti senegalski meji. Gospodar kampa v Nouakchottu je seveda mislil, da bomo ostali še eno noč in bo imel biznis z nami, vendar smo ga malo presenetili in takoj ko nam je dal dokumente, smo odšli iz kampa.

Nočna vožnja proti Senegalu je bila pestra. Videli sicer nismo nič, saj je bila tema, vendar so zanimiva srečanja z ostalimi udeleženci v prometu. Vsi ti blendajo, ko ti vozijo nasproti in vključujejo smernike, ti pa si jim dolžan poblendati nazaj in prižgati levi smernik. Tako nasproti vozeče vozilo razume, da si buden in pelje mimo brez problemov. Če tega ne narediš, takoj ustavijo in gledajo, kaj boš storil. Zelo zanimiva in pestra vožnja, kjer moraš pač spoštovati njihova pravila. Meji smo se približali okoli 22 ure, mesto za spanje pa izbrali kar na policijski kontrolni točki. Policaja smo podkupili z nekaj darili, da nas je varoval in noč je minila mirno in brez težav. Spali smo seveda v vozilu.

Jutro je prineslo veliko novosti. Seveda sem že vedel, v kaj se spuščamo, dobil sem namreč slovenski prevod elektronske pošte (hvala prevajalki Tariti) in bil ob tem še bolj potrt, ko sem prebral, kaj nas čaka. Slabe volje sem se odpravil na mejo med Mavretanijo in Senegalom, tako imenovan Rosso prehod.

Prehod ROSSO, 14.03.2007, sreda zjutraj ob 8 uri

Pripeljemo v Rosso. Vedeli smo, da je to najbolj skorumpiran mejni prehod v Afriki. Imel sem Carnet za vozilo (garancija za vozilo, da bo šlo ven iz Senegala, ki sem jo dobil na AMZS, katera je garantirala za mene in za moj avto).

Torej, najprej polno kamionov v koloni, ustavljali so nas policaji, ki sploh niso policaji, imajo pa oblečene neke stare policijske uniforme in kot nevedni popotnik z lahkoto padeš na ta trik. Bilo je kot v filmu, gas in ne glede na njihove znake naprej do vhodne rampe in meje. Tam sem ustavil in ponovno je pristopil resen policaj in zahteval vse dokumente. Te sem mu dal v roke in rekel je, da gre noter urediti dokumente, ker je tak postopek. Ker pa sem vedel za te trike, sem mu vzel iz rok vse dokumente in zahteval, naj odpre rampo, da lahko v carinski coni parkiram vozilo. Nekaj časa se je jezil, ko pa je videl moj slovenski izraz (tukaj sem namreč govoril samo slovensko, drugih jezikov nisem poznal), je nekaj zamrmral in njegovi pajadaši, pravi policaji, so mi odprli rampo. Ko jim je povedal, da je moj prijatelj, so mi dali znak naj parkiram takoj ob reki in bom tako prvi v vrsti za trajekt. Tu se je začelo veselje. Takoj sem ugotovil, kam policaj cilja. Od mene je zahteval denar, vendar sem mirno vzel Taritin prevod in pred njim v slovenščini prebral (seveda ni razumel nič) naj mi napiše, koliko bom plačal. Vse je napisal na kos papirja, zataknilo pa se je, ko je hotel veliko provizijo. Takrat je vzplamtel moj balkanski duh, v slovenščini sem mu povedal, da je voljno in mu iz rok izpulil vse moje dokumente.

Ko je ta lažni policaj, ki dela pod okriljem pravih policajev, ki dobijo provizijo od njega ugotovil, da z menoj ne bo lahko, je začel vpiti name, da sem ga prinesel okoli, ko mi je odprl zapornico in sem dobil najboljše mesto, sedaj pa nočem za to ogromno uslugo nič plačati. Vse besede, ki jih je izgovoril v angleščini o celi moji družini nebi opisoval. Seveda sem mu pokazal tudi moj anti stres na armaturi, kar ga je še bolj podžgalo. Tu ni bilo več milosti, vojna se je začela, vprašanje je bilo samo, kdo bo močnejši. Seveda sem imel v avtu še adut z imenom Marko. Njegova figura je odprla že marsikatera vrata v Afriki in tudi tokrat razen kletvic ni bilo ničesar več. Tip se je umaknil nazaj na prvotni položaj, pred vhod. Njega smo se torej znebili, bili pa smo čez mejo, kar je bilo najbolj važno.

Žal je to samo začetek zgodbe. Imel sem torej papirje v svojih rokah, Marko je varoval kombi, jaz pa sam, brez spremstva teh lopovov, direktno na policijsko postajo. Policaj me je moral sprejeti, sicer sem moral plačati neko malenkost, za kar mi je dal celo potrdilo. Ker nisem imel njihove valute, sem moral plačati v evrih. Menjava 80 % višja, tega žal prej nisem vedel, sicer bi obdržal Mavretanijski denar.

Nato je sledila še carina, kjer se je ponovila spet ista zgodba s to razliko, da sem prej pri lokalnem policaju zamenjal nekaj gotovine, torej me carinik ni mogel prinesti okoli z menjavo. Sledilo je zavarovanje vozila in ponovno na sceni neki lokalni mešetar. MAJ FREND, kot te poimenujejo, ti priskrbi super ugodno zavarovanje za vozilo za 50 €. Ker pa je bil preveč neučakan do mojega denarja, sem spet posumil, zakaj na zavarovanju ne piše vrednosti plačila. Ko mu nisem hotel plačati, je pripeljal policaja, da bi mi ta zagrozil, da moram plačati. Jaz mu spet v slovenščini mirno povem, da hočem, da na zavarovanju točno piše, koliko moram plačati. Spet šok, tip je začel vpiti name in jaz sem takoj dvignil glas, da bom plačal, ko bom sam hotel in naj počaka, ker urejam carinske dokumente. Če lahko čakam jaz, naj čaka tudi on. Policaj se je takoj ritensko odmaknil, se opravičil, da je vse v redu in naj plačam kasneje. Ko sem končal s carino, sem šel direktno na policijo in vprašal drugega policaja, zakaj ni potrdila. Odgovoril mi je, da je vse v redu. Očitno je tukaj vse skorumpirano in povezano med seboj. To mi ni vzelo poguma, razložil sem mu, da pri nas v Sloveniji za vse, kar plačaš, dobiš tudi račun in odšel ven. Tam sem zahteval od tega vsiljenega prijatelja, da grem na zavarovalno agencijo in se sam prepričam, kako in kaj. Tja je tekel pred menoj in v njihovem jeziku hitel nekaj pripovedovati uradniku. Bil sem neomajen, denar dam šele, ko dobim plačilni listek. Da ne pišem na dolgo, spet sem imel prav, na koncu sem plačal 30 € namesto zahtevanih 50. Spet sem zmagal in čeprav je ta dežela skorumpirana do konca, se bojijo belcev in če pokažes nekaj znanja o njihovih postopkih, se takoj umaknejo. Odšel sem v avto, plačali smo še podkupnino za kapitana ladje, da nas je spustil na trajekt. Tukaj nebi opisoval vseh podrobnost, vkrcali smo se torej na trajekt, ki nas je popeljal na drugo stran, v Senegal.

SENEGAL

Trajekt je pristal, vse naokoli živ-žav, polno ljudi, spet smo za vse "maj frend" in vsi bi ti pomagali. Tukaj smo si najeli pomočnika, ne bom utrujal s podrobnostmi, ista zgodba, spet podkupnine in prepiranje. Če povzamem, prehod reke z uradnimi plačili in podkupninami nas je stal 100 €. To lahko štejemo kot dobro in težko opravljeno delo, ker se mi ni ljubilo več prepirati z njimi. Znano je, da neverni turist lahko plača tudi do 200 € podkupnin.

Med vožnjo se nam je nek fant obesil zadaj na vozilo in se po vrtoglavi vožnji čez mesto ves čas držal na zadnjih vratih. Spet drugič je v avto skočil nek tip medtem, ko sem speljeval. Očitno ni bil zadovoljen z denarjem, ki sem mu ga prej plačal. Seveda sem mrtvo hladno odpeljal, on pa je tekel za nami, odprl vrata in skočil noter. Nič hudega, sem mu rekel, ti kar sedi noter, mi se ne ustavljamo več, boš pač šel z nami naprej. Ko je videl, da nisem čisto normalen, je na naslednji kontrolni točki policije lepo šel ven. Če ne bi šel ven, bi ga gladko peljali naprej do Dakarja, kar za njega ne bi bilo preveč ugodno. Seveda je sledil pozdrav celi moji družini z grožnjo, da me bodo čakali, ko se vrnem. To me seveda ne skrbi, saj se vračam z letalom.

Od tu naprej je bilo konec z mejnimi nevšečnostmi in nadaljevali smo do St-Louisa. Destinacija Zebra bar, najbolj znan kamp za popotnike v tem kraju. V Zebra kamp in tamkajšnji bar smo prišli popoldan in tu sem srečal moj drugi RAJ. Palme, plaža, upravniki kampa so Švicarji, ki znajo dobro italijansko, hladno pivo 6,3 ml, enkratno vzdušje.

za vse popotnike iz Evrope je obvezna destinacija v Senegalu ZEBRA BAR - Camp

Seveda smo si v kampu privoščili kosilo, spili vsak dva piva, vzeli nalepke tega najbolj znanega kampa (njihove reklame je videti po celem Maroku), poslikali vse in si obljubili, da se v ta raj še vrnemo. Moramo pohiteti, kajti Darko nas že čaka v Gambiji. Za konec groza. Ob odhodu iz kampa so prinesli lepo olupljenega prasca in ga dali peči na ogenj. Verjetno si predstavljate mojo in Markovo muko, kot zanalašč nas provocirajo, da ostanemo v kampu. Obveznost do prijatelja je bila seveda večja od prijetnega pogleda na prašička na žaru. To je Senegal, nič več zadrti muslimani v Mavretaniji, kjer se ne sme piti niti jesti prasca. Vžgali smo vozilo in gas naprej.

znamenito drevo po imenu Bao bab, domačini jih imajo za sveta drevesa, pravijo da so v davnini v votla stebla teh dreves pokopavali vrače

Pot naprej je vodila skozi zeleni Senegal. Senegal je zelo lep in zelen, o tem bom pisal pozneje, jasno pa moram povedati, da so Senegalke verjetno najlepše ženske, kar sem jih do sedaj videl na naši poti. Vse so bile kolikor toliko lepe, vendar kot Senegalke pa ni bilo dobene (verz našega Prešerna). Vse so nasmejane, vedno pripravljene za pogovor, lahko jih slikaš in nikakor kot do sedaj po ostalih državah. Nekaj slik bom kasneje dal na splet, pa sami ocenjujte.

lepe senegalke ob cesti ti stalno kaj ponujajo in sploh niso zadrte do turistov, pravzaprav se pustijo slikati in želijo kontaktirati z njimi

Pot naprej nas je vodila proti Dakarju, pred njim smo obrnili proti vzhodu v Diourbel. Izbrali smo pot, ki vodi mimo Dakarja, nismo namreč želeli iti v kaotičen Dakar, želeli smo voziti po stranskih poteh in to nam je tudi uspelo. Pokrajna enkratna, zelena, ustavili smo se v narodnem parku, si ogledali žirafe, nosoroge in ostale divje živali, po parku so nas popeljali z njihovim džipom. Pravi safari, ki nam bo ostal v prijetnem spominu.

zelo zanimivi so lokalni prevozi v Senegalu ter avtobusi in kamioni, ki jih srečujemo na poti

bolj kot gremo proti jugu Afrike, bolj so ceste luknjaste in bolj pametno je voziti ob njih po pistah

Okoli 3 ure popoldan spet na meji, tokrat Senegal-Gambija. Senegal smo seveda prevozili na hitro, si nekoliko ogledali pokrajno, narodni park in folkloro na mejah. Hiteli smo, ker nas je v Gambiji čakal Darko. Vseeno je bilo lepo in sedaj ko bodo ostali odšli domov in bom ostal sam, se mogoče vrnem, ker imam odobren še en vhod v Senegal. O tem se bom odločil kasneje.

Meja Senegal-Gambija

Ponovno ista folklora, vsi hočejo neke podkupnine, Alfijo se ponovno prepira v slovenščini in ko mi je vsega dovolj, grem po veleposlanika, ki je imel pisarno na meji, ga peljem na policijo in ga vprašam zakaj sem plačal 20 € (moram povedati, da so najprej hoteli 250 €, nato smo pristali na 20 €), ves čas govorim v slovenščini. Veleposlanik jih je sicer v angleščini opozoril, naj bodo pozorni, ker sem sumljiv. Vsi sprašujejo, če sem novinar, policaji hočejo denar, češ da so žejni, jaz primem policajko in jo odpeljem v kombi na dva deci tople vode. Šok, to je Afrika. No ko mi je bilo že vsega dovolj, me obtožijo da nisem dober človek, saj sem senegalcem po njihovem plačal 200 €, njim pa nočem dati niti 20 €. Takrat sem vzkipel in začel govoriti v angleščini. To jih je presenetilo in ko me je policaj na policijski postaji še upal vprašati, kaj mi je, sem mu v domačem pristnem žargonu povedal vse o njegovem potomstvu in preklinjal, da so me slišali tudi vsi izven postaje. Moj namen namreč ni bil, da jim ne bi dal teh 20 €, vendar vedel sem da me zunaj čakajo še vsi ostali skorumpirani policaji in vsak od teh hoče za nekaj brezveznega še 10 €. Ko so videli, da je boljše, da me pustijo, sem preklinjajoč odšel ven, da so me vsi turisti in policaji gledali, se vsedel v kombi, ga vžgal, pripeljal pred rampo, potrobil, odprl šipo in jih v angleščini vprašal ali jim je dovolj. Rampa se je tisti hip odprla, zaželeli so mi srečno pot, nobeden pa se ni upal vprašati še za kak denar. Marko in ostali člani so me samo mirili in debelo gledali, kaj se dogaja z menoj, vendar vedel sem, kaj nas čaka za prvim ovinkom. Ponovno policijska patrulja 50 metrov naprej od meje. Noro, policaj me je hotel ustaviti, v tistem trenutku je od nekod priletel možakar v civilu, ki sem ga videl prej na policijski postaji in mi kar sam mahal, naj grem naprej in hkrati verjetno dopovedoval temu policaju, da je boljše, da se me ne dotikajo. Tako je bila tudi ta meja osvojena. Tako je pač normalno v skorumpirani Afriki, ubogi so tisti, ki se jim pustijo.

Pot naprej je bila sicer lepa, prav tako narava okoli nas, cesta grozna, vsa luknjasta. Prišli smo do reke, ki je bila še zadnja prepreka do Banjula. Spet vse skorumpirano, na kratko posedemo policaja v avto, mu stisnemo v roke 10 €, uredi nam vse formalnosti, karto za trajekt in tehtanje vozila. Vrsta za trajekt grozovita, nekateri čakajo tudi do 2 dni. Z € darilom dobimo trajekt naslednje jutro, čuvali so nas policaji, kaj takega še nisem videl. Z Markom nama je bilo že vsega dovolj, podkupila sva vsakega policaja, ki je šel mimo, bili smo najbolj zaželen kombi v luki. Domači preprodajalci in otroci so se nam približali samo, če smo jim mi dovolili, ostale so vse nagnali. Ni kaj, denar ima svojo moč in naslednje jutro smo se vkrcali skupaj z Nizozemci, ki so sem pripeljali več kot 30 vozil z namenom, da ta vozila tukaj prodajo in s tem denarjem postavijo šolo. Njihovo nizozemsko vodičko smo malo šarmirali in uredila je, da smo lahko šli v luko in naslednje jutro ob 7 uri prešli reko in končno prišli na cilj, v Banjul.