e-pošta - 16.07.2007

Samo živ.

Pošiljam ti še nekaj slik. To so slike od Nemruta, jezera Van in otočka s cerkvijo.

in potem pot od Vana proti Iranski meji

Po javljanju z internet cafeja (mimogrede, ura interneta je tu stala 0,6 EU) sva se odpeljala proti Gurpinarju in nato proti Guzelsu, kjer se nahaja najbolj ohranjen kurdski grad v Turčiji in se kot fatamorgana dviga iz ravnine. Leta 1643, ko je bil osmanski imperij že v zatonu, ga je postavil krajevni kurdski despot. Grad sva si ogledala in poslikala samo od zunaj, ker je bil že zaprt, pa tudi nadležni kurdski trgovci so letali za nama kot sitne muhe.

Naprej postaja pokrajina zelo zanimiva s prekrasnim gorskim masivom Cilo dagi z najvišjim vrhom 3907 m. Tudi cesta se začenja dvigat in najprej prečkava prelaz visok 2200 m, nato pa še prelaz Guzedere Gecidi z 2730 m. Tu sva hotela prespati, ampak je zelo močno pihalo, pa še vojašnica je bila čisto blizu.

Celo pot sva imela kljub čudoviti pokrajini kar malo slab občutek, saj so bile neprestano postavljene vojaške kontrole, mitralješka gnezda in tudi samohodke v bojni pripravljenosti niso bile redke.

Začelo se je temniti in vedno bolj sva se približevala iranski meji, a kar nisva našla primernega prostora za spanje. Ustavila sva se pri nekem bifeju in črpalki. Takoj sta pritekla dva moška in ko sem ju vprašal, če lahko spiva, smo se nekako zmenili da lahko, samo zraven bifeja pod lučjo. Premaknil sem avto in iz vljudnosti sproti naročil še dva čaja. Ko sva stopila ven, sva bila kar malo presenečena, saj so bili vsi oboroženi z avtomatskimi puškami. Med pitjem čaja je stekel spontan pogovor in kmalu sva ugotovila, da sva parkirana pri Kurdih, ki vršijo vaško stražo.Bili so zelo prijazna in številna družina (živijo namreč v treh vaseh) in zelo pobožni, saj so eden za drugim hodili na molitveni prostor in opravili večerno molitev, ki je trajala kar dolgo. Kurdi so za slikanje šnelfajerce pospravili pod mizo.

Zanimalo jih je vse mogoče, najbolj jim je bilo všeč, da so Turki lani premagali naše v nogometu in košarki. Spretno sem se izogibal pogovora o politiki in veri, saj se striktno držim opozorila, ki mi ga je dal prijatelj Duško in ki se glasi: “Nikoli ne govori z ljudmi v tem koncu sveta o veri in politiki, ker ne veš, kdaj boš rekel kaj narobe”. Vmes se je tudi večkrat slišal rafal iz brzostrelke, vendar je bil zmeraj odgovor: “No problem my frend”. Oni bi še kar radi govorili, a midva sva bila preveč utrujena in sva odšla spat. Rekli so nama, naj kar mirno spiva, ker nas bodo oni čuvali.

Zjutraj sva se na hitro poslovila od najinih novih kurdskih prijateljev in odhitela proti Yuksekova. Vmes naju je za zajtrk ustavila vojaška kontrola in naju temeljito popisala. Tudi UKV postaja mu ni bila najbolj všeč, ampak je šlo naprej brez problema. V mestu sva morala natočiti nafto, saj sva imela informacije, da se tu dobi pretihotapljena iranska nafta, vendar je bila na črpalkah ista cena, kot povsod drugje (1,4 EU). Po dolgotrajnem pregovarjanju, da je to predrago (mimogrede, on ni znal niti besedice angleško), k pogajanju pa je pripomogla tudi Mateja, ki mu je podarila kemični svinčnik, naju je odpeljal v neko hišo, kjer so nama iz kanistrov natočili 40 litrov po ceni 0,6 EU. Potem je sledil prehod iranske meje.

To je bila tudi svojevrstna avantura, vendar so bili tu cariniki z nama zelo prijazni in tudi avto nama niso kontrolirali. Samo vprašali so, če imava kaj alkohola, jaz pa sem seveda rekel, da nimava niti kapljice. Sledila je še zadnja kontrola dokumentov. Tu sem se spomnil, da moram zamenjati še denar. Policist me je kar naložil na motor in me odpeljal do menjalnice in tam sem preko reda, kot posebni gost zamenjal denar. Nato sva se odpeljala do mesta Orumiyeh. Tu sem nameraval dopolnit zaloge nafte. Vprašal sem prvega prodajalca sadja, ki sem ga srečal. Rekel je, da je nafta problem ampak bodo uredili. Kmalu je nekdo pripeljal kanto nafte in mi jo natočil. Ko sem mu hotel plačati ni hotel nobenega denarja. Potem se je prisedel še k meni v avto in po mučnem iskanju in urejanju papirjev pri birokratih sva le dobila gorivo, ampak v rezervne posode pa nisem smel točit. Nad to gesto prijaznih Iračanov sem bil zelo presenečen, saj ne vem, kdo od nas bi si vzel dve uri časa, da bi pomagal turistu.

ljudje, ki so mi pomagali poiskat prvo nafto

Nato sva kakšnih 50 km nižje ob istoimenskim jezerom parkirala in prespala, saj sva imela za ta dan vsega dosti in sva bila tudi močno utrujena, predvsem zaradi vročine in živcev, pa tudi nekaj strahu ob prestopu meje. Spat sva šla tudi malo z mešanimi občutki glede možnih problemov okoli nafte, saj skoraj nobeden ne zna angleškega jezika, v vročini se nama je malo stožilo po Turčiji z mislijo, kaj nama je treba rinit naprej.

Zjutraj je bil nov dan, naspana in spočita sva bolj optimistično gledala na nadaljevanje potovanja. Peljala sva se naprej ob slanem jezeru in ugotovila, da je ob njem še mnogo lepih kotičkov.

Po kakšnih 50 km sem zagledal črpalko, na kateri je bilo ogromno tovornjakov. Odločil sem se, da sam brez pomoči prijateljev dobim gorivo. Šel sem do šefa črpalke in mu kazal naš potni list in nekako dopovedal, da sem turist iz Slovenije. Tu na podeželju ni bilo nobenega problema in mi je takoj napisal dovolilnico, da sem napolnil še vse dodatne kante in za 60 litrov plačal 0,80 EU. Nisem se zmotil, podatek je za naše razmere neverjeten ampak tukaj je to realnost. Potem sva se ob spoznanju, da z gorivom ne bo problemov, odpravila naprej proti Mahadadu.

Tu sem vprašal nekega voznika za pot proti Miyandoabu. Prijazno se je vsedel v avto in me vodil čez celo mesto. Na koncu me je še povabil na pijačo v svoje stanovanje in ob čaju se je razvil sproščen pogovor, saj je njegova žena kar dobro govorila angleško. S težavo sva jima razložila, da naju pot kliče naprej in da ne moreva ostati pri njih na večerji.

Potem sva se odpeljala naprej proti Miyandoabu, kjer sva kupila nekaj iranske ženske garderobe. Ob nakupu nama je priskočil na pomoč lokalni turistični vodič in nama pribarantal kar pošten popust. Naprej sva krenila preko Shahin, kjer sva hotela kupiti kruh. Takoj je zraven prišel domačin in ko sem mu dopovedal, kaj bi rad, je iz avta potegnil nekaj podobnega, kot so naši mlinci, vendar okoli plačila ni hotel niti slišati, češ da sem njegov gost.

Nato sva šla še do zadnjega cilja tega dne in to je Takht –e Soleyman, največja znamenitost vzhodnega Azajbardjana. To je staro mesto z več templji iz tretjega stoletja, obdano z obzidjem. Najlepše in najbolj zanimivo pa je globoko kratersko jezero na sredini mesta. Voda iz jezera je pitna. Ta znamenitost je tudi pod zaščito Unesca kot svetovno čudo od leta 2003. Prespala sva spodaj na parkirišču na čudoviti planoti (višina okoli 2000 m), obdana z gorami z vrhovi visokimi tudi prek 3000 m. Zvečer se je lepo shladilo, tako da se je bilo potrebno obleči.

Trdnjava Sujelmana, kjer sva spala.

šotor najinega soseda Kurda, ki je spal na dilah, samo tepih in povštr

Še rezime tega dne: Toliko prijaznosti in dobrote do naju kot turista nisva doživela od domačinov na vseh mojih dosedanjih potovanjih, kot sva jih danes v enem dnevu v Iranu. Sedaj sem šele doumel, zakaj vsi svetovni popotniki pravijo, da je Iran najbolj gostoljubna in najbolj varna dežela na svetu. Slabih občutkov sva se znebila, tudi Mateja se je že malo privadila na obvezno nošenje rute, tako da se že prav veseliva jutrišnjega dne.

Danes sem rešil problem z avtom, saj mi ni delal ventilator za hlajenje motorja in sem se cca 150 km vozil s preizkušeno iransko metodo, na pol odprt pokrov motorja. Deluje 100%.

Problem mi je rešil lokalni električar v slabi uri in mi računal celih 1,5 EU. O kakšni napitnini niti slišat ni hotel. Tudi nafto tankava brez problema, samo rečem: “I´m turist from Slovenija”.

Drgač se mava pa super razen malo je vroče in kar lepo napredujeva. Samo skrbi me, kako bom porabil 200 eurov, ki sem jih zamenjal, saj je vse skoraj zastonj.

Toliko za zdaj, javiva se čez kakšna 2 dni iz okolice Esfahana.

LP Cvet, Mateja  .