e-pošta - 19.07.2007

Samo živ

Pošiljam ti še nekaj slik s poti. Upam, da se ti javim še enkrat iz Shiraza preden jo pobrišeš na dopust. Zahvaljujem se ti za trud, saj potopis res dobro skombiniraš skupaj in vem, da ti to pobere kar nekaj časa, ampak zgleda, da ljudje to kar radi berejo.

Lep dan še naprej

Cvet in Mateja

Zjutraj pred odhodom sem naredil kamper servis na javnem WC-ju, ki je bil na parkirišču. Nato sva se odpeljala 3 km stran pod vznožje vulkanske gore Zendan-e Soleiman. Povzpela sva se na vrh, kjer pa se človek kar malo ustraši, saj je vrh gore v bistvu prepadni vulkanski krater premera 65 m in globok cca.107 m. Še vedno je aktivna ena plinska luknja, tako da se kar močno voha žveplo. Z vrha se razprostre čudovit razgled na okoliško pokrajino, gore in staro vasico, ki leži le streljaj stran in seveda še enkraten pogled na Takht –e Soleyman. Po spustu do avta sva se še malo okrepčala na parkirišču (E47.20147 / N36.61211) in se nato zapeljala po lepi dolini do mesteca Takab. Tu sem rešil že omenjeni problem z avtom, saj mi ni delal ventilator za hlajenje motorja in sem se cca.150 km vozil s preizkušeno iransko metodo, z na pol odprtim pokrovom motorja. Deluje 100%. Problem mi je rešil lokalni električar v slabi uri in mi računal celih 1.5 EU, o kakšni napitnini pa niti slišat ni hotel. Tudi nafto sva točila brez problema. Samo rečem: “I´m turist from Slovenija” in ni nobenega problema več. Potem sva šla naprej proti Bijarju,  kjer sva našla Internet caffe in sva se lahko prvič javila iz Irana.

Naprej je sledila dokaj monotona vožnja ob neskončnih žitnih poljih, potem pa se je kar naenkrat odprla čudovita dolina s podobnimi skalnatimi gmotami kot v Kapadokiji. Tu je bilo peklensko vroče (46°C), tako da sva samo malo poslikala in se odpeljala naprej proti Zanjanu.

Tu se je začela odpirati prelepa zelena dolina z velikimi topoli, ogromnimi vinogradi (tu se poje veliko grozdja) in tudi travniki. Priznati moram, da sem po tednu dni gledanja monotone rumene puščavske barve že kar pogrešal lepo zeleno dolino in so se mi oči ob tem pogledu kar spočile.

Potem sva zavila na avtocesto proti Teheranu, saj sva hotela malo hitrejši premik (cestnina nesramno draga, za 320 km 1 EU oziroma en tank nafte – šala). Po avtocesti sem kar močno pritisnil na plin mojega Vana, saj poraba tu ni važna. Toda že po kakšnih 100 km sem naletel na radar. Prvi policaj ni znal jezika in me je poslal k drugemu, ki je sedel v avtu. Po obveznem vprašanju od kod si in kako si, sem mu odgovoril, da sem iz Slovenije, da sem drugače odlično, da so Iranci zelo prijazni ljudje, da pa sedaj nisem najboljše, ker so me ustavili in da bo najbrž nastal problem. Izgleda, da je moj smisel za humor vžgal, tako da se je policaj le prešerno nasmejal in mi priporočil, naj vozim bolj počasi in mi zaželel veliko sreče še naprej.

Na odcepu za Qazvin sva zapustila avtocesto, saj sva se hotela izogniti Teheranu, kjer vlada pravi prometni kaos, pa tudi drugače je mesto dokaj umazano in nasmeteno in ni vredno truda, da bi se prebijal skozi mestni vrvež. Qvazin je tudi dokaj veliko in lepo mesto s kar gostim prometom. Zavil sem na prvo bencinsko črpalko,da bi tankal, a tu res ni bilo nafte, saj so ročke za točenje ležale na tleh. V moj avto se je potem vsedel šef črpalke in me vodil po vseh bencinskih v mestu in nama hkrati še razkazoval mestne znamenitosti, a žal neuspešno. Na četrti postaji je bil tovornjakar, ki je razvažal gorivo in mi je potem po posredovanju mojega prijatelja takoj iz svojega rezervoarja napolnil gorivo v moj avto. Spet niso hoteli nobenega plačila in spet sem točil brezplačno. Začel sem se že spraševat ali sem jaz res tak srečko, da vse dobim ali pa so ti ljudje za evropske razmere pravi dobrotniki.

Po slovesu od prijateljev sva si po njihovem priporočilu in kljub pozni večerni uri in močni utrujenosti ogledala še mošejo Emamzadeh Hoseyn. Imela sva kaj videti , saj jaz do sedaj kaj tako lepega, bogatega in razkošnega še nisem videl. Po ogledu mošeje sem bil totalno prevzet z občutki , saj je notranjost cela prekrita s kristali, pa tudi bio-energija je tu močno prisotna.

Nato sva se odpeljala ven iz mesta, našla primeren prostor za spanje, si pripravila večerjo (dinje z kraškim pršutom) in kot popipsana zaspala, saj se je tudi zunaj kar lepo shladilo. (E50.01559 / N36.18558)

Zjutraj sva se odpravila proti Buinu, kjer sva prvič videla kamele na prostem in se z njimi seveda tudi slikala.

Naprej sva se peljala proti Saveh. Tu je bila pokrajina zelo dolgočasna in če se prav spomnim iz osnovne šole, bi jo lahko poimenoval stepa. Pihal je tudi močan in zelo vroč puščavski veter. Naprej pred Quomu je postajala pokrajina še bolj in bolj monotona in vedela sva, da je Dasht-e-Kavirjeva puščava zelo blizu. Tu je bilo vroče kot v kotlu, največ sva izmerila 49°C v senci in to ob močnem puščavskem vetru. Veter je bil pa tako vroč, da je kar peklo po obrazu.

Qom bi si glede na lepoto mesta zaslužil več pozornosti ampak glede na nepopisno vročino sva si ogledala samo ogromen Islamski center s prelepo mošejo. Ampak tu niso bili preveč prijazni do nemuslimanov in sem si  kar malo na silo mora izboriti vodiča, da nama je razkazal center.

Nato sva se odpeljala v 100 km oddaljen Kashan. Cesta je vodila po robu puščave in vsa sreča, da je klima v avtu delovala brezhibno. Kashan je zelo lepo mesto z ogromnimi zelo lepo urejenimi parki, ki jih lepo negujejo in zalivajo, vode imajo očitno dovolj.

V mestu se nahaja tudi veliko zgodovinskih hiš in lepih mošej. Midva pa sva si ogledala zelo znamenit Bazar, ki je drugi največji v državi, takoj za bazarjem v Esfahanu. Tu sva se po dolgi hoji, saj bazarja kar ni in ni konca, usedla v pristno domačo čajnico, ambient je bil tudi zelo lep, saj se je nahaja v 300 let staremu mestnemu kopališču z jakuziji in masažnimi bazeni.

Ko sva prišla z bazarja, se je že močno stemnilo, vendar vročina ni še prav čisto nič popustila. Prava avantura je tudi nočna vožnja po centru mesta, avtomobili in motoristi švigajo kar vse povprek, neredki vozijo tudi z neprižganimi lučmi, da bi pa kdo ustavil pešcu na prehodu za pešce jim pa tudi na pamet ne pride. Z veliko težavami sva se odpeljala ven iz mesta na kakšnih 20 km oddaljen hrib in tam našla zelo lep prostor za spanje, pa tudi vsaj malo je pihljalo (E50.40693 / N35.19142).

Kar nisva in nisva se mogla odpravit naprej. Vidni so bili znaki utrujenosti od 12 dnevnega hitrega potovanja in tudi včerajšnja vročina je pustila posledice, saj sem se jaz kljub ogromni količini popite vode (4 litre dnevno) zelo slabo počutil in dobil rahlo vročino. Vseeno sva se odpravila proti Yazdu, to je lepo mestece, ki leži na skrajnem robu puščave in je znano med drugim tudi po peklenski  vročini. Pot naju je spet vodila po dolgočasni planoti, na pol puščava na pol stepa. V kraju Ardestan sva si ogledala znamenite mausule iz 10 stoletja. Zanimiv je bil tudi rov z naravno podzemno klimo, tu bi se pa že dalo živeti. Spodaj je bila tudi pitna voda.

Domačini v tem mestu niso bili preveč naklonjeni turistom, zato sva ga hitro zapustila. Moja utrujenost se je kar stopnjevala, zato sva sklenila, da si vzameva danes čas za počitek. Našla sva lep nasad oliv (oaza sredi puščave), ki nama je nudil kar lepo senco kljub neskromnim 38°C. Upam, da se bova spočila in jutri preživela še en peklensko vroč dan v Yazdu.

Spočita in kot nova kreneva novim dogodivščinam nasproti. Cesta proti Yazdu je zelo dobra, v vsako smer tripasovnica, cestišči pa sta ločeni 200 m. Ne vem zakaj, mogoče zato, da ne bi kdo zapeljal na nasprotni vozni pas, saj sva po poti videla kar nekaj prevrnjenih tovornjakov ter vozil s predrtimi in tudi gorečimi pnevmatikami. Izgleda, da vročina in vroč asfalt naredita svoje. Pokrajina je še vedno monotona in enolična. Končno sva prispela v Yazd in že na vhodu v mesto sva zagledala prekrasno mošejo, ki sva si jo tudi ogledala. Tu sva si dolila vodo saj so jo vsi pili in sem tako vedel, da je dobra.

Nato je sledil lov za interne caffe. To je edina beseda, ki jo tukaj skoraj vsak Iranec razume, drugače pa je tukaj angleško govorečih ljudi bore malo ali skoraj nič.

Internet caffe sva hitro našla, tako da se lahko spet javiva. Javila se bova spet čez dva dni. Upam, da mi Rosa ne bo prej ušel na dopust.