e-pošta - 21.07.2007

Samo živ. Upam, da boš dons še utegnu tole zrihtat, pol pa uživaj na dopustu. Sicer pa midva tu resnično uživava in rečem ti, da je to kraj za Gorenjce, vse je pocen pa še skoz ti nekaj dajejo, sam mal prevroče je za nas.

Po javljanju z internet caffeja sva se malo na slepo peljala po mestu in na najino veliko presenečenje zagledala prvo do sedaj videno turistično agencijo. V njej je ena dama tudi “dokaj dobro“ govorila angleško, mi dala nekaj prospektov o mestu in osnovne napotke, kje je kaj in kaj se splača pogledat.

Na hitro nekaj podrobnosti o Yazdu. Obisk mesta Yazd velja za enega od vrhuncev potovanja po Iranu. Velja splošno znano pravilo, kdor si ne ogleda Yazda ni videl Irana. Leži med severno puščavo Dasht–e Kavir in južno puščavo Dasht-e Lut. Yazd spada med najboljša in najlepša stara mesta v državi. Mesto je pozimi zelo mirno in mrzlo, poleti pa je tu zelo vroče. V 13. stoletju je Marko Polo na poti iz Indije Yazd spremenil v veliko trgovsko središče s tekstilom, svilo in preprogami. Danes velja kot mesto z mnogimi kulturami in bogato zgodovinsko, arheološko in kulturno dediščino. Tu bi ljubitelj teh ved lahko preživel kar nekaj dni ali celo tednov.

Midva sva najprej začela iskat veliko znamenitost, Amir Chaghmagh complex, v katerem se nahaja javna kopalnica, orientalsko prenočišče za karavanarje, vodni muzej (ki je žal zapuščen in zaprt) in star mestni bazar.

Pot nama je pomagal poiskati prijazen domačin, ki je vozil pred nama s svojim avtom in nama pokazal še ograjeno parkirišče. Med poslavljanjem sva njegovemu otroku podarila dve liziki in fantič je kar skakal od veselja in takoj tekel pokazati mami kaj je dobil. Tu izgleda majhne pozornosti še nekaj veljajo, medtem, ko so pri nas žal že izumrle. Nato sva se sprehodila po starem mestnem jedru po zanimivih ozkih uličicah med zidovi, ki so narejeni iz blata. Na vsakem koraku sva naletela na neko znamenitost. Najprej veliki mestni bazar, ki pa je žal že zapiral svoja vrata (tudi tu imajo opoldanski počitek). Tu naju je presenetil zelo prijeten in osvežujoče hladen zrak in človek bi tu notri lahko ostal dlje časa.

Nadaljevala sva z raziskovanjem in prišla najprej do ogromne mošeje, nato pa še do druge mošeje iz 13. stoletja, namenjene popotnikom. Dalje naju je pot vodila naprej po ozkih uličicah, proti muzejem in tradicionalnem hotelu. Med hojo sva srečevala sproščene igrajoče se otroke, ki zelo radi pozirajo pred fotoaparatom in se na vsak način hočejo slikati. Veseli so že, da jim pokažeš sliko na displeju aparata.

Kmalu sva prišla do Kohan Kashaneh hotela in zavila noter na osvežilno pijačo, saj nama je v glavi od vročine že svetila rdeča lučka. Presenečena sva bila nad izredno lepim ambientom hotelskega vrta skupaj z barom in vse skupaj je bilo lepo ohlajeno, kljub odprtosti prostora. Lepo sva se namestila na njihovo “kao“mizo (pogrnjen tepih in ob robu vzglavniki). Ob srebanju čaja in Fante sva se zapletla v prijeten pogovor z receptorko, nato pa še s turistom z Dunaja, ki je tu preživel že kar nekaj časa.

Tu sva ostala kakšno urico ali mogoče celo več, tako da sva se kar pošteno ohladila, vendar je bil šok zelo hud, ko sva spet stopila na ulico. Odločila sva se, da muzejev ne bova obiskala, ker nama je Dunajčan rekel, da jih je preveč in da bi se samo po muzejih lahko sprehajal par dni. Ampak meni ni za take užitke in začela sva se vračati proti avtu.

Na poti sva videla zanimivo trgovino, kjer so ročno tkali (samo za prezentacijo turistom) in prodajali svilene preproge. Tu sva spoznala iranski par, ki si je privoščil potovanje v Yazd ob njuni prvi obletnici poroke. Ker smo imeli isto pot, smo se skupaj sprehodili proti avtu.

Vmes smo prijetno kramljali, sproti sta nama pokazala še nekaj znamenitosti, med drugim naravno vodno klimo, ki je značilna za te kraje. Zgrajena je tako, da so okoli kupole, napolnjene z vodo, zračni kanali, zraven pa so ponavadi štirje  (kot pri nas visoki dimniki) zajemalci zraka, ki le tega potiskajo s pomočjo nadtlaka po kanalih mimo vode in ohlajajo zrak, zanimiv stolp z uro, ki je podoben nekemu stolpu v Angliji, ura pa je naravnana na angleški čas (tu je od našega časa premaknjena naprej za 1,45 ure) ter znamenita ornamentirana in okovana vrata. Med sprehodom smo pili vodo iz javnih pip (kot napajalniki), ki je zelo hladna in jo je povsod dovolj kljub legi mesta na robu puščave (baje jo črpajo iz velikih globin). V tem mestu in na splošno po celem Iranu definitivno ne velja dejstvo, da je voda dražja in da je večje bogastvo kot nafta, saj jo je povsod dovolj. Najina iranska prijatelja sta naju potem odpeljala še v tradicionalno telovadnico, kjer možje v tradicionalnih oblačilih ob ritmu bobna in petju telovadijo. Nato sledi še predstava z velikimi utežem podobnimi lesenimi kiji, vendar tega žal nismo dočakali, saj samo ogrevanje telovadcev traja več kot uro.

Po slovesu sva se povzpela na razgledno točko, kjer se je videlo vse mesto kot na dlani. Tu sva srečala prijaznega vodiča iz organizacije za pomoč turistom, ki nama je še s ptičje perspektive lepo razkazal mesto in nama pokazal še nekaj znamenitosti. Nato nama je pokazal še najlepši tradicionalni hotel v Yazdu, nama povedal, da služijo ogromni leseni  koluti z lesenimi koli spodaj za nošnjo. Okrasijo jih z zastavami in slikami in jih potem med boredom podobno kot na naših procesijah bandere, nosi po mestu tudi do 50 krepkih mož.

Nato sva se poslovila in odšla do avta, s katerim sva se nato med adrenalinsko nočno vožnjo po mestu nekako prebila do izhoda iz mesta in ceste, ki vodi proti najinemu naslednjemu cilju, Shirazu. Malo sva sicer spremenila prvotni okvirni plan in po posvetovanju z iranskimi prijatelji in že prejšnjemu opozorilu Duška, da je v Bander-e-Abbasu (v perzijskem zalivu nasproti Dubaja) nesramno vroče, poleg tega pa je prisotna še velika vlaga, prek 90%, sva ta cilj spustila, saj se nama je zdelo nesmiselno voziti 800 km v eno smer, da bi se tam samo podpisala, spila čaj in nato vrnila nazaj. Najbrž bova namesto tega šla pogledat Kaspijsko morje, ki velja za Iračane kot turistična destinacija številka ena. Hitro sva našla primeren prostor za spanje, si pripravila večerjo (v  tej vročini mi najbolj teknejo dinje s pršutom in zraven kozarček rujnega). Potem sva se na hitro stuširala in polna lepih vtisov o čudovitem mestu, ki ima svojo dušo odpravila spat. E54.05729 / N31.73288

Zjutraj sem se že pred odhodom lotil pisanja, da ne bi kaj pozabil. Med pisanjem me je presenetila velika čreda ovac, ki se je zapodila direktno proti nama. Kar malo sem moral pridržat svoj prenosnik, da ga niso prevrnile. Potem sva jih nahranila s starim kruhom, ki se nama je že posušil. Takoj so vse pojedle, star pastir se je nama lepo zahvalil in se pustil slikati, nakar je odgnal svojo čredo naprej.

Že pri zadnjih posnetkih mi je začel nagajati fotoaparat, potem pa se je totalno pokvaril in na displeju kazal neko napako 18, objektiv pa je bil na pol odprt in ni hotel ne noter ne ven. Vedel sem, da je napaka v objektivu. Po dolgotrajnem tresenju in čiščenju objektiva (ker nisem imel drugega, sem uporabil kar pampers robčke za umivanje dojenčkov, čisti in podmazuje hkrati) je aparat spet začel normalno delovati. Izgleda, da je puščavski prah naredil svoje. Medtem naju je prišel povabit na čaj domačin iz kak kilometer oddaljene vasi. Nisva se mogla upreti radovednosti, kaj se skriva za tistim obzidjem (vsaj izgledalo je tako) in neštetimi okni, v katerih je celo noč svetila luč. Ko sva prišla tja, sta naju takoj povabila v svojo skromno bivališče, naju postregla s čajem in lubenico, midva pa sva jim prinesla konzerve rio mare, saj sta izgledala bolj revna. Sporazumevanje z njima je bilo bolj težavno, saj sta znala govoriti samo iransko. Vseeno smo nekaj pokramljali in sklepala sva, da sta delavca na farmi za vzrejo piščančkov, katero sta nama potem tudi z veseljem razkazala.

Na hitro smo se poslovili in midva sva odhitela naprej proti Shirazu. Potovanje je bilo na začetku zelo zanimivo, saj sva se vozila po gorski dolini, ki so jo na eni strani obdajali štiritisočaki, na drugi pa malo nižje hribovje. Ugotovil sem, da ima naš Triglav dvojnika tu v Iranu, saj sta bili silhueti popolnoma isti (veliki in mali Triglav ter spodaj Kredarica).

Po gorskem prelazu sva se spustila spet v dolgočasno stepo, ki pa se je kmalu prelevila v pravo puščavo, katero sva v živo videla prvič. Tu je bilo tudi peklensko vroče, blizu 50°C. Zaradi odseva sonca so se nama kot fatamorgana po puščavi prikazovala številna jezera.

Po kakšnih 40 km vožnje sva prišla v prvo mesto. Tu sva odkrila spet zanimivo napravo za hlajenje zraka. To so v bistvu ogromni stožci z luknjo na vrhu. Ni mi sicer jasno, kako sistem deluje, ampak v stožce je kljub vročini zunaj prek 40°C prijetno hladno (cca. 25°C).

Na obzorju se nama je kazal spet lep gorat masiv.

Ampak ko sva se približala, je bil tu grozen zastoj prometa, ki ga je povzročil prevrnjen tovornjak na prelazu. Odločila sva se, da se peljeva za domačini po nekem obvozu, ki pa je bil res nemogoč, prašen, ozek, za nameček pa so tudi z druge strani prihajali ogromni tovornjaki, tako da je bilo srečevanje z njimi prava veselica. Tu sva po 2000 prevoženih km po Iranu srečala prvo evropsko vozilo in v njem nek starejši nemški par, ki je potoval s pick-upom z nadgradnjo. Eden drugega sva se razveselila, kot otrok nove igrače, saj tudi on do sedaj še ni srečal nikogar. Prav jezilo naju je, da sva se srečala ravno na takem mestu, kjer ni bilo možnosti, da bi zapeljala na kakšen prostor in si izmenjala izkušnje, saj sva potovala v nasprotni smeri.

Močno zaprašena sva se le vrnila na glavno cesto in nadaljevala pot. Ustavila sva se še v antičnem mestu Pasargad, ki je pod zaščito Unesca. To je velik kompleks, v katerem je veliko ostankov palač in obzidja. Po ogledu sva spet močno utrujena, najbrž zaradi puščavske vročine, našla primeren kraj za spanje zraven nasada breskev, na hitro pojedla solato in komaj čakala tuš in posteljo.

Zjutraj me je med pisanjem potopisa zmotil domačin, ki nama je prinesel nekaj breskev, vendar ni bil preveč zgovoren, tako da je bilo komuniciranje z njim kar naporno. Senca pod najino tendo pa mu je bila očitno kar všeč, saj se je kar dolgo zadržal pri nama.

Sedaj se odpravljava proti naslednji tukajšnji antični znamenitosti, Persepolisu. Upam, da bova v bližnjem mestu našla internet, da se še zadnjič pred odhodom Rose na dopust javiva v živo.

Cvet, Mateja

Pravila vožnje po Iranu

Po dobrih 2000 prevoženih km po Iranu sem že prišel do določenih izkušen in ker je nam avtodomarjem AD drugi dom in smo na cesti zelo veliko, bom najprej nekaj napisal o prometu.

1. Pravilo št. 1 je: pozabi, da si sploh kdaj delal izpit za avto in tečaj cestnoprometnih predpisov.
2. Pozabi, da ima semafor tri luči in da pri zeleni luči lahko nemoteno zapelješ v križišče.
3. Pozabi, da si v življenju že sploh kdaj videl križišče s krožnim prometom in da poznaš pravila za vožnjo po njem, posebej tisto, da ko se enkrat voziš v krožnem prometu, imaš 100 % prednost.
4. Pozabi, da pri avtomobilu sploh obstaja vzvratno ogledalo in smerniki, luči pa so na avtomobilu bolj kot lepotni dodatek in žmrkanju nasproti vozečim vozilom, (to meni do sedaj še ni uspelo).
5. Pozabi, da je pešec ravno tako udeleženec v prometu in se nanj sploh ne oziraj, tudi če stoji na sredi ceste.
6. Eno in edino pravilo, ki velja (ampak jaz se ga do sedaj še nisem naučil je, da spremljaj, kaj se dogaja na cesti pred teboj, na vzvratno ogledalo pa pozabi in se res 100% skoncentriraj na dogajanje pred tabo.

Nočna vožnja po mestu

1. Absolutno jo odsvetujem ljudem s slabim srcem in ožiljem, ker je velika verjetnost, da bodo zaradi stresa doživeli srčni infark.
2. Živčni vozniki naj avto pustijo na obrobju in nasj gredo v mesto s taksijem, saj bodo imeli pokvarjen dopust še vsaj naslednje dva dni.
3. Za motoriste je to čas za sproščanje adrenalina in spravljanje druge udeležence v prometu ob živce.
4. Skratka, zadeva je večji zalogaj adrenalina, kot bandži jumping skok s Soškega mostu.

Pravila, ki veljajo za pešce

1. Pozabi, da imaš v prometu kadarkoli prednost pred drugimi udeleženci v prometu.
2. Pozabi, da je prehod za pešce prostor, kjer lahko nemoteno prečkaš cesto.
3. Pozabi, da ti bo kdorkoli ustavil pred prehodom za pešce, zato je vsak prehod ceste poglavje zase.
4. Varen si samo na pločniku, ki je ločen od ceste, pa še tu pogojno, saj motoristi zelo radi sproščajo tam svoj adrenalin.

Po vsem napisanem bi si vsak mislil, da se tu dogajajo nesreče na vsakem koraku in da povoženi ljudje ležijo kar vse povprek v jarkih. Ampak na srečo je ravno obratno. Do sedaj še nisem videl niti ene nesreče, niti malo zvite pločevine, niti enega povoženega pešca, čeprav si tega po načinu njihove vožnje ne znam razlagati.

Morda razlogi tičijo v tem:

1. Da so Iranci zelo dobri vozniki z zelo dobrimi refleksi.
2. Da je njihovo edino pravilo bolj učinkovito, kot milijon naših.
3. Ali pa da jih vodi in varuje ALAH.