e-pošta - 27.03.2007 - 13:48

No, pa je prišel tudi moj zadnji dan bivanja v Gambiji.

Zjutraj, ko sem vstal, sem najprej pospravil vse moje zadeve, vse skupaj zložil v dva nahrbtnika in se odpravil na internet, da vam še zadnjič kaj napišem in prečekiram prispelo pošto.
Vreme bo izgleda danes tudi tako kot vsak dan, toplo in sončno, temperatura pa se bo verjetno spet približala 40°C. Na plažo bom šel še malo pozdravit prijatelje, si privoščit za kosilo eno atlansko ribo, se naužiti sonca, morja in miru vse tja do večera. Sledila bo priprava za odhod na letališče ob 20 uri. Dogovorjen sem z Jako, da me pelje na letališče. Letalo naj bi vzletelo ob 23 uri in upam, da ne bo veliko zamude in mi ne bo treba prespati na letališču. Če bo vse po načrtih, bi moral biti jutri zjutraj v Frankfurtu, kjer bom poiskal zvezo naprej za Slovenijo.

Torej, moje potovanje po Afriki se danes končuje, zato sem imel namen še kaj napisati. Ko tako razmišljam, ugotavljam, da sem se v tem času temeljito spočil, popolnoma sem opustil vsakodnevno načrtovanje, kaj bom storil danes, kaj bom storil jutri, kaj naslednji teden in kaj naslednji mesec. Vse to načrtovanje sem izpustil ven iz moje glave.
Dneve, ki sem jih preživljal tukaj na začetku, s svojimi prijatelji in zdaj sam, sem si globoko vtisnil v spomin. Ko se zdaj obrnem nazaj in ramišljam o vseh naših doživljajih med potjo, ugotavljam,da so mi v spominu ostali samo lepi trenutki. Probleme na mejah, probleme s policijo, nesreče …..sem že pozabil.

Življenje v teh krajih je res lagodno, človek se hitro nauči živeti danes za jutri, dnevi so mirni, skrbiš samo za to, da imaš kaj na krožniku, nato se odpraviš na plažo, zvečer na klepet s prijatelji in dneva je konec.
Težav s tem, kaj bi oblekel zjutraj, kaj bi oblekel zvečer, tukaj res nimaš. Zvečer si opereš majico in hlače, katere si nosil ta dan, zjutraj je vse suho in čisto in spet se lahko oblečeš in ponoviš korake prejšnjega dne. In tako dan za dnem.
Srečal sem veliko ljudi, ki so se odločili, da bodo tukaj na prej opisan način preživljali svoje dni, ko bodo šli v penzijo. Srečal sem tudi mlajše ljudi in poslušal njihove življenske zgodbe. Zakaj so se odločili in prišli sem živeti? Največkrat je bil edini razlog stres, katerega so doživljali na svojih delovnih mestih in problemi, ki so jih imeli z evropskim načinom zivljenja. Tukaj ti pojavi postanejo nični in se enostavno razblinijo v nič.
Verjetno bi moral vsakdo,  ki vsak dan hiti v službo in lovi čas, ki ga je vedno premalo oz. išče način, kako čim več zaslužiti, priti za mesec dni sem dol v Afriko na terapijo počitka, da ponovno spozna  v sebi vse tiste izgubljene ali pozabljene vrline življenja. Družinske vrednote in pripadnost nekomu, vse to je v našem načinu življenja marsikomu ušlo iz glave.

Ko danes pomislim, da bom čez teden dni spet sedel v službi, za računalnikom, na sestankih, ob telefonih, na službenih potovanjih, z obveznostmi v službi in seveda tudi doma, me je res strah, da tega ne bom več zmogel. Ko se skušam prisiliti v te misli, jih nikakor ne morem zbrati skupaj, jih spet sestaviti v nek nam evropejcem normalen tok življenja in to je razlog in smisel, zakaj me vedno znova vleče v to, za mnoge daljno Afriko!

Mislim in prepričan sem, da se bom v to prelepo pokrajino Afrike in deželo prijetnih  ljudi, ki te z neprikritim veseljem sprejmejo medse, zagotovo še vrnil!

LEP POZDRAV VSEM V SLOVENIJO

Alfijo