e-pošta - 29.02.2007 - 14:16

TOREK 27.02.2007

Dopoldne smo si ogledali mesto Fes, najeli smo vodiča, ki nas je obral za 12 € in še nekoga za varovanje vozila, ki je vzel še nadaljna 2 €. Videli smo kar nekaj zanimivih stvari, pa še avtomobila sta bila pod kontrolo. Zvečer smo se odpravili naprej proti Meknesu in Rabatu. Spali smo ob avtocesti na bencinski postaji, brez problemov. Pred tem smo še natankali naše zaloge nafte. Zaspali smo utrujeni, saj smo ta dan kar nekaj prehodili po Fesu in tudi vožnje je bilo veliko.

Na zdravje! Na žalost nimamo manjših kozarcev in so samo ti od 1,5 litra. Ni problemov, se znajdemo. Inventura pijače.

SREDA 28.02.2007

Pot od Meknesa naprej smo nadaljevali po stari cesti, ker je lepša in se po njej lepo vozi, srečevali smo veliko kamperjev, tukaj je namreč veliko avtodomarjev, ki preživljajo v toplih krajih svoj zimski dopust.

Zaradi stiske s časom smo se odločili, da gremo direktno v Casablanco in se ne ustavljamo v Rabatu, sicer ne bomo uspeli urediti vize za Mavretanijo. Do sedaj smo hiteli, zaradi vize za Mavretanijo nočemo čakati do ponedeljka. Od tu naprej planiramo počasnejše potovanje.

cev na armaturki, to je PENICILIN ZA STRESE oz. za morebitne nezaželene goste

Ob prihodu v Casablanco smo imeli srečo, spoznali smo nekega fotografa, ki nas je pripeljal do kampa Oazis v centu mesta. Dal nam je vizitke in nam obljubil, da bo pomagal vsem, ki pridete sem s kamperji. Očitno je zelo bogat, saj nas je peljal do kampa z nekim japonskim džipom, kakršnega v Evropi še nisem videl. Ker sem bil z njim v avtu, smo med pogovorom zvedeli, da je lastnik dveh supermarketov v Franciji in treh hitrih  prehran. Ni kaj, del arabskega naroda je očitno nadpovrečno bogat, žal pa je drugi, večji del obenem nadpovprečno reven.

v taksijih se večinoma zadaj vozi po 7 ljudi

Zvečer smo šli takoj po vecerji, ki jo je pripravil Darko, v medino. Srečali smo par iz Francije, s spačkom sta prišla iz Malija in gresta nazaj proti Franciji. To je bil pravi balzam za Darka in mene, ko sva zagledala ta starejši par, ki v svojih zrelih letih, čez 60, potuje po Afriki. Od njiju smo zvedeli najprej dobre novice, zaupala sta nam svoje dobre zveze za predelavo spačkov, in eno ZELO SLABO novico, ki nas je skoraj spravila v jok. Na meji z Mavretanijo so veliki problemi, vse take avtomobile, kot sta naša, pregledajo v detalje in če najdejo kakšen alkohol, vse zlijejo proč. V najslabšem primeru celo zavrnejo vhod v Mavretanijo. Vse tole je velik šok za nas. Takoj naredimo inventuro, koliko nam je še ostalo tekoče opreme. Imamo še 20 litrov vina in 15 litrov šnopsa in 12 pločevink piva Haineken. Kaj storiti? Ni druge, potrebno bo veliko piti v tem tednu dni v Maroku.

Na zdravje! Na žalost nimamo manjših kozarcev od 1.5 litra, vendar ni problema, se kar znajdemo

Še nekaj reklame za naše društvo

Ko so naši prijatelji videli vso to zalogo, so se zgrozili. Če vam to najdejo, ne vidite več Evrope. No, duh slovanski, ups, balkanski je v krizi začel mleti in ugotovil, da bo zaloga vina do meje že nekako pošla, pivo bo prišlo prav med vožnjo, le šnops bo težko spiti v petih dnevih. Odločili smo se za drastično zadnjo možnost, prodaja.

Inventura pijače

Na medini smo kupovali njihove pončote, na dan je prišel še moj službeni filing in sem trgovcu, kjer smo kupovali te obleke, prodal še moj dežni plašč. Skoraj ga je zadela kap, ko je videl, da sem mu najprej znižal ceno in nato še zahteval, da kupi moj dežni plašč . Rezultat kupčije je, da smo mi kupili njihove pončote in oni moj plašč. Super, počutil sem se, kot da sem v službi. Kaj hočemo, te lastnosti ne moreš izgubiti niti v Afriki.

ČETRTEK 01.03.2007

Zjutraj je Marko zrihtal fotokopije na banki, medtem ko je šel menjat denar in odnesli smo prošnje za vizo. Na žalost jih dobimo šele jutri okoli 14 ure in takrat odrinemo za Marakeš.

Včerajšnji poslovni večer me je tako delavno prevzel, da sem danes z lastnikom kampa malo prodajal zaloge konfekcije. Super užitek, ko prodajaš to Arabcem in ne oni tebi. Rezultat je plačan kamp za dva dni in še nekaj ostanka denarja za nekaj dni za hrano in življenje. Z Markom že tuhtava, drugo leto pripeljemo poln kombi oblek in še na streho naložimo polno robe. Z eno vrečo oblek živiš tukaj en teden, torej to pride ..... no, ne bomo sedaj opisovali plane za drugo leto, jasno je edino to, da rabimo večji kombi .

Pozabil sem napisati, da smo dobili tudi že kupce za naš šnops. Cena za en liter je 6 € in če nam to uspe, bomo spet dobili denar za preživetje najmanj dveh tednov. Super... niti pri nas v Sloveniji ne iztržiš tako ugodne cene, ha, ha, ha, ha ....

Še nekaj dogodkov s policaji na cesti do sedaj: imajo veliko radarjev, vendar mi nimamo  problemov, z MERCO gre itak počasi. Problem pa smo imeli, ko so opazili, da imamo na armaturki pivo, takoj so nas ustavili in povedali, da je tukaj prepovedan alkohol (tega seveda nismo vedeli??). Kazen: trije kemični svinčniki, dva vžigalnika in Darkova stopljena Milka čokolada. To je pač tukajšnja folklora.

Kar se tiče hrane, zunaj še nismo dosti jedli, začeli bomo od danes naprej, ko porabimo naše zaloge.

Toliko o teh zadnjih dneh, naprej bomo vozili bolj počasi, saj smo do tu morali pohiteti zaradi vize. Jutri torej smer Marakeš in nato po severni strani do Agadirja in naprej proti jugu .

Pripravljam tudi daljši zapis iz mest Fes, Casablanca in Marakeš, ko ga obiscemo. To in slike pošljem v naslednjih dneh. Po Fesu sem slikal z navadnim fotoaparatom, ker nisem imel baterij za digitalnega, teh slik žal ne morem poslati. Bo pa od danes naprej brez problema.

sedeži v Peugeotu so usnjeni, ni kaj, tudi tako vozilo imamo v ekspediciji