Francija, Švica, Avstrija - Miha Lotrič

Europa rallye v Franciji, pokrajina Alzacija, mesto Dessenheim,

od  24. – 28. maja 2007

Razen dveh posadk, Pintar in Napotnik, ki sta se na pot odpravili skupaj v torek, 22.5., smo ostali potovali individualno. Skupaj nas je bilo na otvoritvi 5 posadk oz. 10 članov.

Z ženo sva v lepem vremenu odpotovala v sredo 23.5. dopoldan. Mejo sva prečkala na Holmecu. Ker sva imela še neke opravke v Celovcu, sva se od tam peljala po AC ter peljala mimo Villacha do Spittala, kjer sva malo naprej zapustila AC. Po navadni cesti sva šla dalje skozi Lienz in v Sillianu prečkala A-I mejo. Nadaljevala sva mimo Toblacha ter Brunecka po navadni cesti in peljala preko prelaza Brenner spet v Avstrijo. Malo pred Innsbruckom sva zopet zavila na AC. V St. Antonu (Arlberg) sva zapustila AC in prenočila na parkirišču v tem mestu. Parkirali smo trije avtodomi.

Zjutraj sva se že pred osmo uro spakirala in v prečudovitem jutru zajtrkovala na vrhu prelaza Arlberg. Na AC sva se priključila spet na prvem priključku onstran prelaza. Ta del AC je nekaj časa tudi le navadna dvopasovnica. Piše celo, da je nevarna. Peljala sva mimo Bregenza in v Lochau prestopila A-D mejo. Potovala sva po severni strani Bodenskega jezera.

Ker veliko odsekov obnavljajo, sva imela tudi obvoze in občasne krajše zastoje. V Birnau sva ob jezeru zagledala veliko cerkev in odločila sva se za postanek. Ni nama bilo žal. Izgleda, da je to romarska pot, saj je bilo tam kar veliko obiskovalcev. Cerkev je velika, na lepem razglednem mestu nad jezerom. Parkirišče je prostorno in senčno. Ogledala sva si cerkev, opravila krajši sprehod po okolici in pripravila kosilo.

Spočita, sita in zadovoljna zaradi videnega, sva potovala naprej in spet kmalu prišla na AC ter po nekaj km zopet na navadno cesto proti Freiburgu, kamor sva prispela popoldan.

Prva dva poizkusa, da bi iz objavljenih koordinat na naši spletni strani našla postajališče, nista uspela, postajališč tam ni bilo. Tretji poizkus je bil v prvi fazi le delno uspešen. Po vstavljenih koordinatah naju je navigacija po ozkih in zaparkiranih ulicah pripeljala na zadnji konec postajališča, kjer ni možen vhod niti peš. Potem sva v navigacijo vstavila ulico, t.j. naslov postajališča. Sreča, da je avtodom majhen in sva lahko obrnila ter se izvlekla iz labirinta ulic. Z velikim avtodomom to prav gotovo ne bi bilo možno. Tokrat naju je navigacija po nekih ulicah pripeljala na čisto drugi konec, pred pravi vhod na PZA.

Postajališče je kot kamp, zelo lepo, skoraj sredi mesta, le sanitarij nima. Postanek je dovoljen le za avtodome in omejen do največ 72 ur. Niti počitniškim prikolicam tu ni dovoljeno parkirati. Cena 6 €/avtodom/24 ur. Izpust zastonj, Sveža voda 1 €/100 l, elekt. 2 €/3 kW, lahko kupiš več. Nekoliko moti vlak, ki vozi nekaj 10 m stran. Če parkiraš na drugem koncu postajališča, je vlak komaj slišati, zlasti, ker ropot prestrežejo drugi avtodomi parkirani vmes.

V Freiburgu imam sošolca še iz vajeniških let. Tam živi že od  leta 1965. Poklical sem ga in z ženo sta nama razkazala mesto. Resnično je kaj videti. Drugo jutro sta naju peljala še na bližnji hrib, od koder je lep razgled na mesto ter bližnjo ter daljno okolico, vse tja do mejne reke Ren in čez na Francijo. Peljali smo se z njunim avtom, od vznožja hriba pa vozi tudi žičnica - gondola.

Bil je petek in popoldan sva se odpravila proti Franciji. Na poti sva se ustavila še v mestu Breisach na meji s Francijo. Tudi to je zanimiv kraj s podobnim PZA in enakimi cenami, kot v Freiburgu.

Pozno popoldan sva prekoračila D-F mejo in prispela v Colmar. Parkirala sva na velikem parkirišču sredi mesta, le nekaj minut od starega dela mesta. Kaki dve uri sva si ogledovala stari del in med drugim v neki pravoslavni cerkvi kratek čas prisostvovala koncertu samospevov ruskih umetnikov.

Zvečer sva nadaljevala pot proti jugu in prispela v Dessenheim, kraj 46. Europa rallya. Parkirala sva pred vhodom na prireditveni prostor in poiskala naše uradne predstavnike, ki so na soncu taborili že dva dni. Še slabše bi bilo, če bi bilo vreme deževno. Čudimo se, da ima takšno malo mesto, pravzaprav vas (nekaj več kot 2.000 prebivalcev), tako veliko dvorano, Kljub velikosti, pa ni mogla sprejeti vseh udeležencev. Avtodom sva potem malo prestavila, seveda izven prostorov namenjenih za uradne udeležence, ter tam prespala. V soboto dopoldan sva se s kolesi  popeljala po vasi in  si ogledala kraj. Razen cerkve, ni videti kaj posebnega. Toda vas je izredno čista, nobenega smradu in podobnih zadev, čeprav so v vasi tudi kmetije. Po vrnitvi k avtodomu naju je obiskal predstavnik prireditelja in zahteval plačilo 90 € ali pa naj se odpeljeva. Ker nisva imela namena tam ostati dalj časa, cene pa ni hotel znižati, sva se premaknila v vas do cerkve, ki sva si jo že prej ogledala. Parkirala sva v njeni senci in pripravila kosilo. Popoldan sva se peš odpravila h kolegom (cca 10 min. hoje) in se priključila slavnostni povorki, ki je šla od prireditvenega prostora skozi vas in nazaj. Po oceni je bilo v povorki več kot tisoč obiskovalcev.

V hali, kjer naj bi se odvijala ceremonija otvoritve, je bilo vroče in premalo prostora, zato sva odšla nazaj k cerkvi, kjer sva imela parkiran avtodom. Sklenila sva, da se kar takoj odpraviva naprej na jug in spotoma prevozila in malo postala v Mulhouse. Tu je največji muzej starih avtomobilov v Evropi. Za muzej sva bila prepozna in nadaljevala sva proti Švici.

Že v poznem popoldnevu sva prispela v Basel, ki je na tromeji CH-F-D. Iskala sva parking za prenočitev, žal pa nič našla. Načrtovala sva pot po navadni cesti naprej po Švici. Ker smerokazov za Zürich, Winterthur in St. Gallen za navadne ceste nisva našla, navigacija ni delovala (o tem kasneje), sva nameravala po nemški strani priti čim bliže St. Gallenu. Tudi tam sva imela v načrtu obiskati kolego.

Nekako sva se prebila do nemške meje, pri tem tudi malo zašla (ni navigacije) in tja prišla že v mraku. Prvič se mi je zgodilo, da so nemški cariniki hoteli videti notranjost avtodoma. Z malo negodovanja sem jim povedal, da smo tudi mi v EU in da se zaradi tega počutim manjvrednega. Seveda ni nič našel in nato bil zelo prijazen in zaželel prijeten dopust.

Nadaljevala sva ob meji po nemški strani do Rheinfeldna in tam že kar pozno parkirala na parkirišču pri železniški postaji. Prespala sva brez problemov. Zjutraj sva se odločila, da ne bova več iskala navadnih cest, ki so po mojem samo zato tako slabo označene, da te spravijo na AC. Odločila sva se plačati 30 € za švicarske AC in kar na najbližjem prehodu zapeljala nazaj v Švico. Po poti sva še pogledala v Zürich, se malo prevozila sem in tja po mestu ter nadaljevala pot. Kakih 15 km naprej od Züricha je veliko in lepo počivališče s PZA in vso opremo, ki spada zraven. Zastonj! Oznaka za PZA je že na AC. Počivališče ima tudi nekakšno učno pot, namenjeno predvsem otrokom, kjer lahko spoznajo kmečke pridelke in opravila.

V St. Gallenu sva poklicala kolego, da nama je povedal, kako priti do njega. Seveda sva zašla, kajti v področje, ki nama ga je povedal, vodita vsaj dve cesti in po Murphyevem zakonu našla napačno. Po ugotovljeni napaki sva se zopet vrnila na izhodišče in ponovno poklicala kolego, ki naju je po telefonu vodil v pravo ulico. Ko sem bil tam pred kakimi osmimi leti, je stvar izgledala čisto drugače.

Po končanem obisku, bila je nedelja popoldan, sva se odpeljala proti Avstriji. Vmes sva postala na počivališču nad Bodenskim jezerom in tokrat z južne strani občudovala jezero in lepo pokrajino onkraj jezera.

Pri prehodu CH-A meje se me je tokrat pri izhodu lotil švicarski carinik. Kaj imava s seboj? Kaj naj bi imela pri izhodu iz Švice, sem se začudil. Vzel je osebne in se vrnil s še enim kolegom, kot prejšnji večer nemški carinik. Pogledal je v omare, celo tiste pod kuhinjskim pultom. Seveda ni nič našel. Zaželel nama je srečno pot.  Začuda se ni spomnil pogledati v prtljažnik pod posteljo. Tudi tam ne bi našel nič posebnega.

Šla sva na AC in jo pred tunelom Arlberg zopet zapustila in peljala preko prelaza. Ustavila sva se in prenočila na postajališču Tofana trophy, t.j. drugo počivališče od St. Antona proti Innsbrucku. Zelo zanimivo, predvsem gostinski lokal, ki je mešanica starinskega in novodobnega. Imajo celo majhen živalski vrt z domačimi živalmi.

V ponedeljek sva nadaljevala po AC mimo Innsbrucka in pri Häringu zapustila AC. Peljala sva do St. Johanna na Tirolskem, se malo sprehodila in ogledala mesto ter nato nadaljevala po razgledni cesti v Saalfelden in naprej do Bischofshofna. Prevozila sva mesto in si ogledala smučarske skakalnice, kjer se vsako leto zaključi novoletna smučarska skakalna turneja.

Po stari cesti sva nadaljevala do St. Johanna v dolini Pongau in nato do Altenmarkta. Tu sva, zaradi slabih izkušenj z navigacijo v Švici, hotela biti pametna in sva vozila malo po svoje. Ko sva ugotovila, da bi bilo le treba nazaj in ubrati drugo pot (torej ubogati navigacijo), sva bila že na pol poti do Zauchenseeja, ki je kakih 10 km oddaljen od Altenmarkta. Zato sva nadaljevala vožnjo in si ogledala tudi to smučarsko središče. Po ogledu sva se vrnila v Altenmarkt in naprej ter v Ratstadtu zavila proti mestu Tamsweg in parkirala pred trgovino Billa in tam tudi prespala.

V torek 29. maja zjutraj sva se po razgledni cesti, ki pa je zaradi slabega vremena bilo boj malo videti, podala preko dveh prelazov, Fallnitz in Glödnitz, kjer naju je pozdravil ponoči zapadli sneg, v Feldkirchen na Avstrijskem Koroškem. Pogledala sva si mesto in po najbližji poti prispela zgodaj popoldne domov.

Na poti sva bila 7 dni, prespala 6x, prevozila sva 1.815 km, porabila 150,6 l goriva za okrog 150 €. (povprečje 8,3 l/100 km), 1x plačala PZA 6 €, voda 1 €, AC v Švici (dobiš le letno vinjeto) 30 €,  za AC v Avstriji imam letno vinjeto. Skupaj torej 187 €. Hrano in pijačo ne štejem, ker to potrebujemo tudi doma. Videla sva več, kot si lahko zapomniva. Vedno pa se zgodi, da na taki turi v glavnem le potujeva, kar seveda ni najbolje. Vedno si obljubiva, drugič bo drugače. Malo se nama zdi škoda narediti dolgo pot, potem pa na koncu obsedeti za več dni na enem kraju, kot je navadno na večdnevnih srečanjih (tako je bilo tudi v Dessenheimu). Če je vsaj okolica primerna dopustovanju, bi zdržala kak dan več.

Posebnosti z navigacijo.

Mio-map deluje v: Sloveniji, Avstriji in Nemčiji. V Franciji Mio-map ne deluje, zato sva preklopila na I-Go, ki pa deluje z zakasnitvijo. Križišče pokaže šele, ko si že v križišču, ali pa celo že iz križišča ven.

V Švici ne deluje niti Mio-map niti I-Go, popoln mrk! Čim sva prišla nazaj v Nemčijo, pa je Mio-map delal v redu. Včasih sicer kaže kot, da bi vozil po polju ali po bregu izven ceste, kljub temu, da je cesta že stara.

Tudi drugače Mio-map v mestih večkrat naredi popolen nesmisel. Običajno 1x zapelje po mestu in prideš nazaj na izhodišče, naredi zanko, Drugič spet kaže pot, kjer bi še s kolesom komaj peljal, in tretjič, enosmernih ulic ne loči od ostalih, četrtič, včasih se utiri šele po kakem kilometru vožnje.

Ocenjujem, da samo navigacija ni popolnoma zanesljiva stvar in vedno moraš primerjati prikazano s cestnimi označbami in zemljevidom.

Zapisal: Miha Lotrič