Irska 2009 - Breda Krajnc

Leto 2009 je zaznamovala recesija in to ne samo pri nas. Začelo se je z bankrotom Islandije, nadaljevalo pa s padcem denarne valute v Veliki Britaniji in še kje. Vrednost angleškega funta se je v primerjavi s prejšnjimi leti zelo približala evru, zato se je Branku posvetil greva na Irsko! Manj bova dala za gorivo in trajekt.

Pa sva šla.

Že tretjič v štirih letih sva se znašla v pristanišču Calais. Ko sem šla kupovati vozovnico, sem s sabo nesla prepisane cene z interneta. Ne razumem, v čem je finta – vsaka vožnja ima svojo ceno, ki pa se zelo razlikuje od druge. Na internetu je najcenejša vozovnica za čas 21.25 – 40,63 evra. Uslužbenka pa je izračunala 113 evra. Seveda sem se čudila, pa mi je razložila, da cene na internetu veljajo samo za rezervacije. Nato sem jo vprašala, kateri čas pa je cenovno najugodnejši. Odgovor: 1.55. Cena: 44.13 evra. »I´ll take it« sem rekla in zadeva z vozovnico je bila zaključena.

Dover. Pozdravljena Anglija. Meni osebno zelo ljuba: ozke stranske ceste, ljubke vasice, veliko pašne živine, polja.

Prespala sva pred trgovino v Folkestonu, naslednje jutro pa nadaljevala proti zahodu. Ogledala sva si Winchester, seveda sva šla v mesto z avtobusom. Uporabila sva nama še zelo znan P-R (park & ride). V ceni parkiranja (2,70 funta) je zajeta tudi povratna vozovnica za BUS za vse potnike. Odlična pogruntavščina! Nekaj podobnega so menda narediti tudi v Ljubljani. Vse pohvale vredno, saj s tem rešiš promet v centru, turistom pa prihraniš živce pri iskanju parkinga v mestu.

Prespala sva pri Stonehange. Še vedno se valijo množice turistov na ogled znamenitih kamnov.

pred Stonehage je velika farma prašičev na prostem

Ponoči je deževalo, pa saj ni prvič. Nasploh se je dež izmenjaval s soncem tako hitro, da se domačini sploh niso zmenili zanj. Kaj je že to – dežnik?

Četrti dan potovanja, s postankom v mestu Bath, sva prišla v pristanišče Fishguard. Ista zgodba z vozovnicami. Plačala sva dražjo varianto – 200 funtov, trajekt pa odpelje ob 2.45. In res je odpeljal – brez naju. Zbudila sva se pet minut pred odhodom, takrat pa so že zaprli chenk-in.

Kako se je to lahko zgodilo?

Branko je nastavil uro za ob pol enih. Ta je zvonila, midva sva se zbudila in se strinjala, da lahko še eno uro spiva. Ponovno je nastavil alarm, ker pa oba slabše vidiva v temi na osvetljeni zaslon mobitela, je nastavil narobe. Poleg tega pa je še deževalo in to naju je dodatno uspavalo.

Kaj zdaj? Greva nazaj spat.

Takoj zjutraj, ko so odprli biro, sem že bila tam in vljudno razložila, kaj se je zgodilo. Ni problema, doplačilo za naslednji trajekt je 20 funtov. Tako enostavno je to. Še sreča za tistih 20, Branko je namreč mislil, da bova morala ponovno plačati celotno vozovnico.

Zdaj čakava trajekt za ob 14.30.

Dogodivščin pa še ni konec. Ko sva se hotela postaviti v vrsto za čekiranje, ni bilo ključev. Kot da nama Irska ni usojena. Po desetih minutah iskanja sem jih našla – padli so z mize na tla v čevelj- in od tu naprej je vse teklo brez zapletov.

Irska naju je pričakala v soncu.

Najprej sva rezervirala vozovnico za nazaj, nato pa začela prve kilometre po Irski. Prvi vtis: zelo dober. Široka cesta, urejena dvorišča, lične hiše, nikjer nobene smeti, obzirni šoferji.

Obrnila sva proti vzhodni Irski. Nekako vedno potujeva v obratni smeri urinega kazalca in tudi tokrat je bilo tako.

Ura naju je opozarjala (dan pa ne, saj je bilo sončno), da bo potrebno poiskati prenočišče. To pa ni bilo enostavno. Ob cesti ni bilo postajališč, nobenih campov in tako sva v prvem mestu parkirala pred trgovino Tesco. Noč je minila brez nevšečnosti in zjutraj sva nadaljevala proti Dublinu.

Dublin je glavno mesto Irske. Nizek in lep – brez visokih blokov, ki bi zakrivali zgodovinske stavbe. Midva sva ga prevozila ob obali in parkirala na železniški postaji Rusk (približno 30 km iz Dublina). Tam sva šla na mestno železnico DART, ki naju je popeljala do mestnega središča. Nato pa pot pod noge. Center mesta je izredno živahen. Več kot ena ulica je namenjena pešcem, na njih pa srečaš razne umetnike: glasbenike, cirkusante, izdelovalce figur iz mivke. Kar nekaj kilometrov sva prehodila do Guinness Hop Store (pivovarna), nato pa se obrnila, saj nama je bila vstopnina predraga (15 evrov na osebo). Raje sva malo pozneje zavila v pub in si tam privoščila pivo Guinness. Bilo je bistveno ceneje. Cel popoldan sva preživela v Dublinu, zvečer pa se z vlakom vrnila v Rusk in tam tudi prenočila. Parkirnina za cel dan znaša 2 evra, vozovnica za vlak pa 8.30 evra na osebo v eno smer.

Ponoči je spet deževalo, zjutraj se je nekaj svetlikalo, toda prvih pet dni Irske je bilo tak dež, sonce, dež, sonce…temperature pa od 13 do 19 stopinj. Le kaj mi je, da vedno rinem na sever, doma pa je toplo, da ne rečem vroče!

Treba je naprej. Na poti na sever sva obiskala zgodovinska kraja Bru na Boinne in Monasterboice.

Bru na Boinne, 15-kilometrski pas kmetijske pokrajine v dolini reke Boyne, je kraj z največjo koncentracijo starih spomenikov v Evropi. Znana sta Newgrange in Knowth. Newgrange je 15m visoka gomila s premerom 85 m . Vstopnina je 6 evrov, za Knowth pa 5 in ker pri slednjem več vidiš (to sem prebrala v vodiču), sva se odločila za slednjega. Od informacijskega centra (visitor center) vas pelje avtobus v eno ali v drugo smer.

Knowth je obkrožen z najmanj 17 manjšimi grobovi s hodnikom, vse skupaj je videti kot grozd velikih zelenih mravljišč. Grob ima dva hodnika, ki vodita v notranjost, za obiskovalce pa sta zaradi izkopavanj zaprta.

Nekaj kilometrov naprej po cesti N1 je stara strnjena samostanska naselbina Monasterboice. Na majhnem mestu je strpanih veliko različnih zgodovinskih krščanskih spomenikov: poševni, 33 m visoki okrogli stolp iz 10. stol., stare nagrobne plošče, razvaline dveh cerkva in trije čudovito izklesani visoki križi. Priporočam ogled vsem, ki boste v bližini.

Ves čas sva vozila po obalni cesti. Sva že v severni Irski. Prehod je neopazen, nobena tabla te ne opozori na dejstvo, da si v bistvu menjal državo. Samo pogled na registrske tablice ti pove, da si v delu Združenega kraljevstva. Vožnja ob obali je bila polna naravnih užitkov, za razliko od Irske pa je na severu kar nekaj parkirnih prostorov, kjer lahko prespiš. Še več pa je v celotni Irski parkirišč, ki imajo višinsko oviro – vstop je dovoljen samo vozilom do 2 m višine. Imela sva srečo in našla zelo lep prostor ob peščeni obali, kjer sva nemoteno zaspala.

Tudi na ogled Belfasta, glavnega mesta Severne Irske, sva se odločila iti z vlakom. Avtodom sva pustila v Bangorju, kjer imajo P-R.

Posebnega vtisa nama Belfast ni pustil.

mestna opera

Mesto na veliko obnavljajo, gradijo nove stavbe, peš cone sploh nimajo, povsod je polno prometa. Na velikem plakatu sem prebrala, da so vložili 300 milijonov evrov v prenovo mesta. Kljub temu pa se splača pogledati mestno hišo iz leta 1906 in operno hišo iz leta 1894. poleg operne hiše stoji Europa Hotel, priljubljeno shajališče novinarjev, ki so pisali o nemirih. Po dveh urah hoje po mestu sva se vrnila z vlakom v Bangor in nadaljevala z obalno vožnjo.

Kar se prometa tiče: vozniki vozijo dokaj hitro, vendar varno in obzirno do drugih udeležencev. Niso nestrpni, trobijo sploh ne. Smešne (vsaj za naju) so omejitve hitrosti. Na regionalnih cestah je to 100 km/h, na lokalnih pa 80 km/h. pred vsakim krajem pa je napis, da vozi počasneje skozi njihovo vas, na koncu kraja pa tabla z zahvalo za počasnejšo vožnjo. V resnici nisva videla nikogar, ki bi drvel po cestah, kaj šele skozi vasi.

Nekaj kilometrov severno od Belfasta se začne Antrim Coast (Antrimska obala). Je najbolj znana panoramska zanimivost na Severnem Irskem. Po cesti A2 sva peljala do Canlougha, kjer se začnejo prve pečine. Pri Waterfootu sva zavila v Glenariff, najbolj slikovito med celo vrsto globokih dolin, ki so jih v bazalt izdolble reke. Nazaj na obalno cesto sva se vrnila po zelo ozki cesti, ki pelje po rezervatu šote.

Naslednji postanek je bil pri otočku Carrick-a-Rede. Na otoček se pride po viseči brvi 25m nad morjem.

Ker sva bila prehitra (dostop do brvi je šele od desete ure naprej), nisva mogla čez. To naju ni preveč razžalostilo, saj do brvi pa lahko prideš in si pogledaš brv in strme pečine. Na odprtje nisva čakala, ker je začelo močno deževati. Ko začne na Irskem močno deževati, pada dež pod kotom, zato si popolnoma premočen.

To sva izkusila med enim od naslednjih postankom. Ker sva zagledala zelo razčlenjeno obalo s pečinami, na vrhu ene pa razvaline nekdanjega gradiča, sva ustavila kljub dežju. Na parkingu so v avtu sedeli vrtnarji in na kratko sem z njimi poklepetala o vremenu. Branko je hotel vedeti, kdaj bo nehalo deževati oz. kakšna je napoved. Eden od možakarjev je povedal, da je pač večkrat takšno in da moraš zato imeti nepremočljivo obleko. Na koncu pa se je še pošalil, da bo ob dveh prenehalo liti. Ha, ha.

Dežju navkljub sva odšla na sprehod in se vrnila čisto gnila. Tudi čevlji so bili premočili. Pa kaj, preoblečeš se v suho obleko, daš na noge suhe nogavice in greš naprej. Do najstarejše destilarne viskija, Old Bushmills Distillery, uradno deluje že od leta 1608 (lani so praznovali 400 let). Vstopnina je 6 funtov, vodeni ogled pa naju je popeljal mimo velikih bakrenih kadi, destilacijskih posod in skladišča, kjer so v nadstropja zloženi polni sodčki. Ogled smo končali v polnilnici in zavijalnici palet in čisto na koncu – kozarček viskija po izbiri. Oba sva bila z obiskom zelo zadovoljna, saj pokažejo čisto vse faze dela.

V Londonderry-ju sva si hotela pogledati mestno obzidje, pa je med parkiranjem začelo tako močno deževati, da sva odnehala in odpeljala iz mesta.

Severno Irsko sva zapustila v mestu Liford. Še vedno voziva po levi, menjale so se samo registrske tablice in denarna valuta. Spet veljajo evri.

Zopet je trajalo nekaj kilometrov, da sva lahko ustavila za prenočevanje. Tokrat pred trgovino Lidl. Za dovoljenje sem vprašala šefa trgovine, pa ni imel nič proti.

Naslednji dan sva spoznavala zahodni Mayo, eden najbolj slikovitih kotičkov Irske. Obdan je z dovolj mogočnimi gorami in barji, osrednja zanimivost pa je široki zaliv Clew Bay. V njem naj bi bilo 365 otočkov, koliko jih je v resnici, pa ne vem. Vsekakor je pokrajina lepa, proti jugu pa se nadaljuje v Connemaro. Leži v grofiji Galway, pravijo ji tudi romantično srce zahoda. Ko se pod kolesi nabirajo kilometri, hitijo mimo tebe šotasta polja, grčasti hribi in divje morske obale. Pokrajina deluje res divje in lepo, verjetno pa domačini nimajo lahkega življenja.

Čudovita pokrajina, toda 80 km nobenega prostora za prenočitev. Zato sva zopet koristila parking pred trgovino, tokrat je to bil Tesco. Čeprav je šlo mimo kar nekaj glasne mladine (ni še bilo temno), niso avta niti pogledali kaj šele, da bi koga nadlegovali. Noč je minila mirno.

V severozahodnem kotu grofije Clare je 1300 km2 veliko gričevnato območje. V vodiču piše, da je skoraj brez vode, neposeljeno, večinoma iz golega apnenca, v skalnih razpokah pa polno cvetlic. Na obrobju pa obala s pečinami.

Ker Burren lahko spoznavaš le peš in še za to rabiš več kot dan, tega nisva naredila. Sva si pa ogledala mogočne Moherske pečine (Cliffs of Moher), ki se nahajajo na skrajnem jugozahodnem koncu Burrena. Na najvišji točki se navpične skale spuščajo v morje tudi 200 m globoko. Sem se zgrinjajo množice turistov, zato se splača biti bolj zgoden.

Ogled je brezplačen, za parking pa računajo 8 evrov.

Kilometri so bežali, kraji pa tudi (Miltown Malbay, Kilkee, Killmer, Tarbert) in zanimivo, toda za avtodomarje razočaranje, nikjer nobenega prostora za prespati. Zato sva vozila dalje in prišla na polotok Dingle. Tik pred mestom Dingle sva v vasi našla primeren prostor. Čez nekaj časa je pripeljal kmet z velikim traktorjem in cisterno in seveda sem ga vprašala za dovoljenje. Njegov odgovor je bil: »Oh, yes.« Nasploh se je taktika ´vprašaj za dovoljenje´ obnesla za pozitivno. Trgovka v trgovini s spominki je bila tako navdušena nad vprašanjem, da se je dvakrat zahvalila, ker sva vprašala. Povedala je, da večina kar prespi na njihovem dvorišču ne da bi vprašali.

Kot rečeno, prespala sva nekaj kilometrov pred mestom Dingle, zato sva zjutraj bila zgodaj v njem. Zgodaj pomeni pred deseto, ker po tej uri težko najdeš kakšen prazen parkirni prostor. Parkirala sva tik ob obali, naredila kratek sprehod po mestecu in se zaradi lepega vremena odločila za kolesarjenje.

Polotok Dingle, ki sega 50 km zahodno od Traleeja, ponuja veliko možnosti za raziskovanje. Na njem najdete hribe in razklano obalo, peščene plaže, zanimiva mesteca ter veliko prazgodovinskih in zgodnjekrščanskih spomenikov. Vse to sva si ogledala med 42 km dolgo kolesarsko turo. Odkrila sva zaliv s peščeno plažo, kjer so leta 1992 snemali ameriško romantično pustolovščino Far and Away, v glavni vlogi pa sta igrala Tom Cruise in Nicole Kidman.

Če boste kdaj na Irskem, priporočam to turo (cesta 559 – začne in konča se v Dinglu). Cesta je na nekaterih mestih ozka, na enem delu jo celo seka voda, ki teče s hriba. Ker sva bila nad vso to romantiko zelo navdušena, sva popoldan še enkrat zapeljala na to cesto, tokrat z avtom in v enem od zalivov tudi prespala. Družbo nama je delalo še šest avtodomov iz različnih držav, poleg njih pa še ovce in krave na sosednjih pašnikih.

Ko sva zjutraj nadaljevala, sva naredila kratek ovinek do vasice na koncu polotoka in srečala skupino treh deklet in enega fanta. Bili so popotniki, otovorjeni kot mule in v pričakovanju vožnje so dvignili prst. Stopali so naju. Midva sva se spogledala, češ kam pa naj jih dava, nato pa se v trenutku odločila in ustavila. Želeli so v Dingle. Pa gremo. Najprej smo spravili nahrbtnike v avto, nato pa so se še sami razporedili, kolikor se je pač dalo. Deset km smo se peljali skupaj. So zelo prijetni Izraelci, stari od 20 do 22 let. Zadovoljstvo je bilo obojestransko oni so bili veseli, ker jim ni bilo potrebno pešačiti, midva pa njihove družbe in prijetnega kramljanja z njimi.

Panoramska cesta Ring of Kerry po polotoku Iveragh je najbolj priljubljena za izletnike na Irskem: divja barja, čudoviti razgledi na obalo in hribovito pokrajino kar vabijo. Žal so za naju ti čudoviti razgledi postajali zaradi oblačnega vremena manj čudoviti, poleg tega pa se je ponovila zgodba o postanku. 100 km je že za nama, pa ne moreš nikjer ustaviti. To je res črna pika za Irsko. Ne moreva razumeti, da postavljajo višinske ovire in s tem odganjajo turiste z avtodomi.

Prevozila sva že skoraj cel Ring of Kerry, ko sva zavila na panoramsko cesto, ki pa se je izkazala za zelo ozko. Takih ozkih cest je Irska polna, namesto bankine pa levo in desno visoko grmovje, ki ob lokalnih cestah niti ni obrezano. Srečanje z nasprotnim vozilom, ki ga po možnosti lahko vidiš šele zadnji trenutek, pa je prava preizkušnja voznikovih živcev. Tudi Brankovi so bili že malo načeti in ko sva se srečala z osebnim vozilom (v njem je bila nemška družina), je prišlo do bočnega potega. Nemci so imeli avto v najemu, zato so vztrajali, da je potreben policijski zapisnik in skupaj smo se odpeljali v Kenmare. Policistka si je zapisala podatke obeh voznikov in Brankove zavarovalnice, kaj naprej, pa bomo videli. Rečeno nam je bilo, da bo firma, ki je posodila avto, stopila v kontakt s policijo, nato pa še s slovensko zavarovalnico. Hecno je, da je sama policistka razlagala, da se vozniki sami med sabo zmenijo, kadar je škoda majhna, jaz pa čisto razumem Nemca. Verjetno bi na njegovem mestu naredila isto.

Sva se pa oba z Brankom iz tega nekaj naučila: ko se srečaš na ozki cesti, se ustavi in počakaj, da gre nasprotno vozilo mimo. V primeru podrsa nisi ti kriv, saj si stal na mestu in zato nisi mogel podrsati. In res sva začela razmišljati, da se vedno nasprotno vozilo ustavi, Branko pa je poskušal priti mimo. Vsaka šola nekaj stane!

Iz Kenmare sva se usmerila proti Killarney National Park in kar kmalu našla precej velik parkirni prostor na višini 204 m, za naše razmere nizko, tam pa je izgledalo, kot da sva v gorah. Ravno ustavila sva, ko je začelo (spet) močno deževati, prenehalo pa je šele zjutraj.

V narodnem parku je precej jezer, ki so obkrožena s hribi, mesto Killarney pa je polno hotelov in s tem tudi turistov. Kaj počnejo? Na izbiro imajo precej pešpoti, ki so označeno z različnimi barvami (na tablah je zapisan tudi čas hoje za posamezno pot), odločijo se lahko za vožnjo s kočijo ali pa za vožnjo s čolnom po jezeru. Midva sva se odločila za pešačenje. Poti so urejene, široke in primerne za vse starostne skupine.

Iz nacionalnega parka sva se vrnila po isti poti in zavila na panoramsko cesto, ki pelje na prelaz Healy Pass (285 m). To res ni višina primerljiva z Vršičem, pokrajina pa je povsem enaka. Same skale, vmes pa mahovi, trava, nizke cvetlice. Žal je bilo zopet vreme krivo, da nisva mogla bolj uživati v razgledu, sva pa kljub temu občutila veličastnost narave.

Kar nekaj lokalnih cest sva prevozila in že sva v mestu Cork. Prespala sva pred trgovskim centrom, zjutraj pa se zapeljala v mesto.

Cork je po velikosti drugo irsko mesto. V njem sva bila dovolj zgodaj, da bi lahko še našla parkirni prostor, toda – spet povsod same višinske ovire. Ko pa sva parkirala na mestu ob reki, sva ugotovila, da rabiš disk, to je kot parkirni listek, ki ga kupiš v trgovini. Vse to je tako zakomplicirano, da sva obupala in naredila obhod po mestu z avtom (vmes je zopet začelo deževati), nato pa se odpeljala iz Corka.

Samo nekaj minut vožnje iz Corka je mesto Midleton, kjer se nahaja Jamesova destilarna viskija z največjim bakrenim kotlom na svetu.

Midleton naju je prijetno presenetil z brezplačnimi parkirnimi prostori in brez višinske ovire, nasprotno pa naju je destilarna razočarala z visoko vstopnino. Če primerjam destilarno Bushmill s Jamesov v prvi je precej nižja vstopnina in velik obisk, v zadnji pa ravno obratno. Ker pa sva bila s prvo zelo zadovoljna, si nisva gnala k srcu, da se odrekava ogledu Jamesove destilarne. Navsezadnje vse delujejo enako, princip »kuhanja« viskija je enak. Amaterska poznavalka viskija pravi, da je razlika samo v kvaliteti vode. Mogoče res.

Zašla sva v labirint malo slabših cest, začelo je tudi deževati, in odločila sva se za prvi obisk kampa. Najbližji je bil The Apple Farm Camping & Caravaning Park in nisva bila razočarana. Urejena kmetija, ki se ukvarja s pridelovanjem in predelavo sadja, ima precej velik prostor za kampiranje, igrišče za otroke in seveda vse potrebne usluge za avtodomarje. Cena: 6,5 evra na osebo. Za dobrodošlico pa sva dobila še steklenico njihovega jabolčnega soka.

Preden sva zjutraj odšla, je Branko z njihovim dovoljenjem nalepil nalepko CCS na okno. Da se ve!

Zadnji dan Irske zopet voziva ob obali, ki je zaradi Atlantskega oceana razčlenjena in razgibana. Ljudi na obalah je precej. Sicer večina res sedi v oblekah (za razliko od naših obal), pogumneži pa v neoprenskih oblekah deskajo na valovih. Veliko je družin in to z vsaj tremi otroci. Bila sva presenečena nad številčnostjo družin. V vsej Irski sva srečevala družine z več otroci, nobena redkost ni bila, da sva videla po štiri otroke v avtu ali pa v trgovini. Očitno jim tudi vzgoja ne dela problemov, saj niti enkrat nisem slišala, da bi kjer koli kakšen otrok tečnaril oz. sitnaril.

Slučajno sva na zemljevidu opazila napis Kennedy homestead, zato sva zavila v tisto smer. Kažipoti so dobri, tabla je na vsakem odcepu, toda cesta je vedno bolj ozka in težko se je srečati z nasprotnim vozilom. Branko je že skoraj obupal in me obtožil, da ga narobe vodim, nazadnje pa sva le prišla na cilj.

Cilj je bila domačija starega očeta od Johna Kennedya. Razen hiše, ki so jo povečali, je še vse tako, kot je bilo leta 1963, ko je prišel na obisk ameriški predsednik. Kako je bilo takrat, sva videla na filmu, ki so ga posneli ob obisku.

Po filmu sva bila deležna vodenega ogleda po razstavi, ki predstavlja zgodovino Kennedyev, razlagal pa nama je vnuk predsednikove sestrične, ki sedaj živi tam. Moram po pravici povedati, da se mi je ogled domačije globoko vtisnil v spomin, predvsem zato, ker sem čutila, da stojim na istem dvorišču, kjer je leta 1963 stal predsednik Kennedy. Na tem dvorišču so ženske pripravile čajanko z obveznim pecivom in predsednik si je med klepetom sam odrezal kos in ga z rokami ponesel v usta. Za nas navadne ljudi nič posebnega, toda on je le bil ameriški predsednik! Na obisk je prišel sam in sestrični je obljubil, da se naslednje leto vrne z ženo in otroci. Žal pa je še isto leto izgubil življenje.

Zahvalila sva se gospodu za ogled in razlago in se poslovila.

Zvečer sva prispela v pristanišče Rosslare, naslednji dan ob devetih pa se vkrcala na trajekt za Anglijo.

tipične hiše v Angliji

parna lokomotiva in peron kot iz starih časov

v letalskem muzeju

žitna polja v Franciji

V Angliji je istočasno potekalo 75. evropsko srečanje Camping in Caravaning. V mestu Ipswitch, ki leži severno od Dovra. Odpeljala sva se tja z željo, da vidiva, kako izgleda takšno množično srečanje in po vsej verjetnosti še srečava koga iz Slovenije. Pa se je vse začelo in končalo na vhodu. Angleži so nefleksibilni. Na vhodu je stalo pet starejših ljudi z napisom security. Najprej so vprašali, če sva najavljena, potem naju je eden določil za državljana druge države. Komaj sva jim dopovedala, da sva Slovenca in da želiva vedeti, ali je kakšen Slovenec pri njih. Imeli niso nobenega seznama udeležencev, niti niso pustili, da bi peš odšla pogledati. Na koncu sva obupala in se odpeljala. Pa Branku le ni dalo mir in zjutraj sva se vrnila. Na vhodu so bili drugi ljudje, pa kljub temu nisva prišla nikamor. Na vprašanje, koliko stane, če ostaneva samo dva dni, je možakar odgovoril 86 funtov. To se pravi – polna cena, ki je veljala za vseh deset dni. Po tem odgovoru pa je tudi Branko obupal in dokončno sva se odpeljala.

Domov sva se vračala preko Francije, Švice, Italije in Avstrije ter si med potjo ogledala še nekaj njihovih naravnih lepot.

Potovala sva mesec dni, prevozila pa 7700 km.

Breda Krajnc