Islandija 2008 - Breda Krajnc in Branko Kosi

ISLANDIJA

Bila sva že v Skandinaviji, na Danskem, v Belgiji - skratka sever je osvojen. Zato sem sklepala, da bo pa zdaj končno na vrsti jug. Da bom tudi jaz občutila temperature, o katerih se vsi hvalijo, ko pridejo z dopusta. Pa je Branko prišel z idejo, da greva na Islandijo. Kar nekaj pogovorov je bilo potrebnih, da sem privolila in priprave so stekle.

Na Islandijo lahko greš z letalom ali pa s trajektom. Se ve, s čim bo šel avtodomar!

Trajekt vozi enkrat tedensko in vedno je polno zaseden. Bila je še zima, ko je Branko začel brskati po internetu za informacijami in cenami ter seveda najugodnejšo (beri: najkrajšo) povezavo med celino in Islandijo. Cena je odvisna tudi od tega, ali prespiš v couchette-jih (beri: košejih) ali v kabini (notranji ali zunanji).

Na potovanje nisva odšla sama. Pridružila sta se Ivek in Brigita, na ta način pa smo tudi stroške na posameznika zmanjšali.

Po temeljitem pregledu voznega reda ladje in njenega cenika sva v začetku marca rezervirala vozovnice. Vkrcali smo se na Škotskem v Scrabsteru, vožnja je trajala dva dni. Ker smo torej prespali samo eno noč, smo rezervirali couchette-je. To je približno tako kot v planinskih kočah na skupnih ležiščih. Nahajajo se čisto spodaj, pod avtomobili in pod morsko gladino. Dobila sem asociacijo na film Titanik. Toda - spiš pa le.

Za nazaj sva rezervirala notranjo kabino, ker smo bili na ladji dve noči in tri dni, izkrcali pa smo se na Danskem.

Od doma smo krenili 16.7. in prvi dan prišli do Bodenskega jezera. Naslednji dan smo bili v Franciji, kjer smo obiskali najina prijatelja, tretji dan pa je bil zopet namenjen vožnji in temu, da pridemo čim dlje. Anglijo smo prevozili, ustavljati pa smo se začeli na Škotskem. Vreme je bilo ves čas lepo, zato je pokrajina izgledala še toliko lepša. Na Ivekovo željo smo šli na ogled destilarne viskija. Moram priznati, da je zanimivo videti, kako nastaja priljubljena škotska pijača. Po ogledu pa lahko še degustiraš.

Na predvečer vkrcanja smo prišli v luko. Ker so povsod postavljene table s cenami prenočevanja, smo se odpeljali nekaj km iz Scrabstera in tam prenočili.

Odhod ladje je bil ob pol sedmih, na čekiranju smo bili že ob pol štirih in takoj so nas vkrcali.

Na ladji smo se srečali z Mojco in Sretom Zelen iz Preserij pri Braslovčah in si z druženjem krajšali dolge ure na ladji.

24.7. ob dvanajsti uri smo se izkrcali na Islandiji, ki nas je pozdravila obsijana s soncem. Izkrcanje je potekalo brez zapletov. Na parkirišču smo z Mojco in Sretom posedeli, se nastavljali soncu in kar nismo mogli verjeti, da smo končno v deželi, o kateri smo mesece sanjali. Najin avto je že bil opremljen s CCS-ovo in slovensko zastavico in to je na parkirišču storil še Sreto. Še skupinska slika za slovo in krenili smo vsak po svoje.

Izbrali smo pot proti severu. Nekaj časa smo vozili po glavni magistralni cesti, ki je asfaltirana, potem pa smo zavili na makadam proti slapu Dettifoss. Pokrajina je kamnita, podobna puščavi, cesta kot ribežel. Splačalo se je - slap Dettifoss je eden najmogočnejših v Evropi. Ko vidiš, kako voda dobesedno bruha čez skale, se lahko samo čudiš, od kod ji takšna moč. In to je bil šele prvi večji slap, ki smo ga videli.

Pot smo nadaljevali proti mestu Husevik, prenočili pa na urejenem prakirišču v nacionalnem parku Jokulsargljufur nad klifom in med množico ptic, ki gnezdijo v skalah. In če daljnogled ne laže, potem smo v morju videli tudi njorke - plavajoče papige.

Jutro nas je pričakalo z rahlo meglico, ki se je hitro izgubila in uživali smo v vožnji ob morju. Prometa ni oz. je tako redek, da imaš občutek samote. Čudovito! In potem vzklik voznika in hitro ustavljanje. Tej nenadni prekinitvi vožnje so bile krive orke, ki so nedaleč od obale skakale iz vode. Zame so bili to prekrasni občutki. Videti kite v naravnem okolju. Prekrasno.

Husavik je malo mestece na severu in izhodišče za ogled kitov. Plačali smo vozovnico (4100 ISK) in se odpeljali na odprto morje. Kot se je potem izkazalo, se ni bilo potrebno odpeljati daleč, da smo ga zagledali. Kita. Dolgega malo več kot je dolga ladja, ta pa meri 12 m. Dve uri smo lahko občudovali tega največjega in najtežjega sesalca na svetu.

Polni lepih doživetij smo nadaljevali pot proti jezeru in naravnemu rezervatu Myvatn. Myvatn je veliko jezero, ki je ime dobilo po mušicah, ki so vir za bogato ribjo zalego. Je biser islandske pokrajine in raj za geologe ter ljubitelje ptic in čudovite narave. Tudi mi smo uživali ob pogledu na močvirsko rastlinstvo, razne ptice, malo vstran od jezera pa pravo vulkansko pokrajino.

Poiskali smo naravno kopališče Jarohiti in uživali v vodi, ki ima vonj po žveplu in ki ti naredi kožo zelo gladko. Okolica kopališča je vulkanska, tudi kopališče samo je na vulkanskih tleh.

Sonce ves čas sveti, zato nismo imeli občutka utrujenosti in smo si pred počitkom ogledali še slap Godafoss, ki ga imenujejo slap bogov.

Prenočili smo na prostem ob glavni cesti. Noč je minila mirno, brez prometnega hrupa.

Sobota. Sonce sije. Med vožnjo smo občudovali črede konj in ovac. Vozili smo po pokrajini, ki je primerna za živinorejo. Kmečka poslopja so velika, povsod smo videli veliko bal. Res veliko, potem pa se mi je posvetilo, da imajo dolge zime in zato rabijo več krme. Čas namenjen paši je veliko krajši kot pri nas.

Na poti proti Reykjaviku smo si pogledali muzej na prostem, kmečko posestvo iz 19. stoletja. Imenuje se Glaumbear. Prikazuje štiri hiške zgrajene iz šote med seboj povezane z vrati. Poleg je mala cerkvica s pokopališčem, na njem so samo križ ali spomenik, vse ostalo je poraslo s travo.

V Blonduosu smo zavili na bencinsko črpalko in ugotovili, da imajo v ponudbi tudi brezplačno samopostrežno pranje avtov. Seveda je Branko izkoristil priložnost in opral avtodom, na koncu pa še natankal vodo. Po tej izkušnji smo postali pozorni na črpalkah, skoraj vse imajo bokse za pranje.

Reykjavik ni pustil posebnega vtisa. Je glavno mesto Islandije in v njem živi več kot polovica vseh Islandcev. Pročelje glavne cerkve obnavljajo, zato smo jo lahko občudovali le z zadnje strani in v notranjosti. Obnavljajo tudi nekaj ulic in videli smo, da imajo pločniki talno gretje. Saj tople vode jim res ne manjka.

Prenočili smo v luki, kjer se nahaja tudi sanitarna postaja, toda noč ni bila mirna. Ponoči sta se pripeljala dva pijana mladeniča in nas z vpitjem začela buditi in spraševati, od kod smo. Njuno početje je skozi zaveso opazoval Branko, pripravljen na obrambo. Videl je, da sta se napotila proti zastavi. Potem pa sledi tisto čudno - ko sta pogledala zastavo, sta se začela opravičevati in se takoj odpeljala. Nikoli ne bomo vedeli, kaj na zastavi ju je ustavilo. Branko je razmišljal takole: ali poznata slovensko zastavo iz tekem v rokometu ali pa sta mislila, da smo kakšna evropska komisija zaradi napisa Caravaning Club Slovenije na zastavi. Ni pomembno, samo da je delovalo.

Kilometri so se nabirali in popoldan smo bili pri gejziru Strokkup. In koga smo zopet srečali? Seveda Mojco in Sreta. Snidenje je bilo prisrčno, skupaj smo si pogledali izbruh gejzira in se zabavali, ker smo hoteli v fotografski aparat ujeti pravi trenutek izbruha. Nato smo se zmenili, da vsi ostanemo čez noč, mi pa smo se še odpeljali deset kilometrov naprej pogledati slap Gulfoss – zlati slap, ki v treh stopnjah pada 32 m globoko. Veličastno, ni kaj. Ob takšni količini vode in takšni sili lahko samo strmiš z odprtimi usti in si tiho.

Ko smo se vrnili k gejziru, sta nas Mojca in Sreto pričakala z večerjo. Večer se je zavlekel v noč in ob enih (še vedno je bilo svetlo) smo se le spravili v postelje.

Zjutraj smo Sretu in njegovemu Abrahamu voščili še na mnoga leta ter seveda še mnogo lepih potovanj, in čas je bil, da se razidemo.

Naslednji dan je bil prvi z slabim vremenom. Z neba je pršelo, pokrajina je bila v megli. Čakala sta nas še slap Skogarfoss in ledenik Vatnajokull.

Skogarfoss je še eden od slapov, ki ti vzamejo dih. V neposredni bližini slapa je tehniški muzej, ki si ga velja ogledati. Vstopnina: 900 ISK.

Čez 100 km je prenehalo deževati in zopet so se nam pokazali sončni žarki. Še sreča, saj smo bili vse bližje ledeniku Vatnajokull. To noč smo prespali tik ob njegovem »jeziku«, naslednje jutro pa nas je pozdravilo sonce, ki je obsijalo ledenik. Od njega se lomijo ledene plošče, ki jih voda nosi proti morju. Med ploščami smo se peljali z amfibijo. Hvala za sonce, saj smo le tako lahko občudovali ledene skulpture.

Ostal nam je še en dan. Preživeli smo ga lahkotno, saj nam do luke ni ostalo več veliko kilometrov. Ustavili smo se v malem mestecu v malem kampu v prekrasni naravi. Medtem, ko sem skuhala kosilo in ki smo ga seveda vsi tudi pojedli, se je posušilo perilo. Pa nisem kuhala dve uri. Kar težko nam je bilo oditi naprej, tako je bilo lepo. Naj omenim, da so sanitarije opremljene s papirjem, korita za pomivanje posode z detergentom (ali pa ga je kdo pozabil) in s sanitarno postajo. In vse je brezplačno. Si lahko želite še več?

To je bilo v sredo, v četrtek pa nas je čakal odhod z Islandije. Kar težko se je bilo posloviti, kar je zasluga narave, ki je mi nismo navajeni in seveda zelo lepega vremena. Toda, vsega je enkrat konec.

Odpluli smo proti Danski (tri dni na ladji - živi dolgčas). Pot domov je tekla preko Nemčije (ustavili smo se v Dresdenu, kjer nam na uradnem postajališču in ob dovolj praznega prostora nadzorni čuvaj ni spustil noter) in Češke (ogled skakalnice Harrachov).

Domov smo prišli po 22 dneh potovanja in 7140 prevoženih kilometrov.

Verjamem, da si marsikdo misli, kako drago je bilo vse to. Naj zato zapišem še malo statistike:

• Trajekt Škotska-Islandija-Danska 1920 evrov
• Trajekt Calais-Dover 152 evra
• Gorivo 1260 evrov
• Ogled kitov 143 evra
• Amfibija (ogled ledenika) 78 evra
• Trgovina 426 evra
• Ostalo 150 evrov

To so cene za avtodom + 4 osebe. Malo matematike in rezultat je takšen: na osebo je prišlo 1032 evra. Za primerjavo - ena od zelo znanih turističnih agencij ponuja desetdnevne počitnice (samo nočitev + zajtrk) za 2300 evrov po osebi.

Kaj pa kampi?

Napisala sem že, da smo koristili brezplačne usluge v kampu zadnji dan. Tudi v Husaviku smo v kampu (precej velik in poln gostov) koristili sanitarno postajo, pa nikjer nismo videli nobene recepcije. Kako je s tem, sem ugotovila doma, ko sem pregledovala prospekte. Na Islandiji je 33 kampov. Kdor jih želi koristiti, kupi camping card, njena cena pa ni odvisna od števila oseb ali od česa drugega. Na internetu sem prebrala, da je njena cena za leto 2008 100 evrov. In s to kartico lahko neomejeno koristiš vse usluge v vseh kampih po celi Islandiji.

Islandija je dežela, ki jo bova midva sigurno še obiskala. Vedno pa rečeva, ko prideva domov, da je najlepše doma v Sloveniji.