Kandovan - 30.07.2007

Zjutraj sva se odpeljala proti Tabrizu in ga samo prevozila, čeprav bi si zaradi svojih lepot in znamenitosti (predvsem je poznan njihov bazar, ki je največji v Iranu in je dolg kar 30 km) zaslužil več najine pozornosti, ampak čas je postal najin vladar in morala sva naprej.

Za desert najinega potovanja sva se odpeljala proti Osku in tam stopila na “časovni stroj“, ki naju je odpeljal 3000 let nazaj v vasico Kandovan, ki je na prvi pogled zelo podobna Goremeju v Kapadokiji, vendar ko si jo pobližje ogledaš je to čisto nekaj drugega. Tu dejansko ljudje živijo svoje preprosto in revno življenje v vulkanskih stožcih, kot so živeli njihovi predniki že pred 3000 leti. No ja, s to razliko, da imajo nekatere “hiše“ zdaj že vodo in elektriko. Njihov edini delovni stroj je osel, ki je edini sposoben po ozkih in strmih kamnitih stopnicah do hiš prinesti razne stvari od krme, vode vse do gradbenega materiala.

Do turistov domačini niso nič kaj odprti, saj jim je prišlo najbrž že prek glave stikanje po njihovih dvoriščih in opazovanje njihovega revnega in že tisočletje utečenega ritma življenja. Po nekajurnem potikanju po vasici sva si v čajnici ob reki privoščila čaj in spoznala zelo prijetno družino iz Quazina. Naš pogovor se je lepo razvil, saj je bila Shahala učiteljica angleščine, torej komunikacija ni bila problematična. Po kakšni uri debate so hoteli, da z njimi odidemo v 300 km oddaljene toplice in nato k njim v Quazin, kjer je veliko znamenitosti (midva sva si ogledala samo znano grobnico), da bi naju tam zadržali kar cel teden. Z obljubo, da jih naslednjič, ko bova spet v Iranu obiščeva, smo se nekako razšli.

Ko sva se vračala proti avtu sva srečala prijazno družino iz obale Kaspijskega morja. Tudi z njimi smo se kar dolgo pogovarjali, se slikali na vse mogoče načine in tudi oni so naju vabili, ko naslednjič prideva, naj jih obiščeva, saj imajo hišo na sami obali zelo turističnega mesta. Še koordinate parkirišča v vasi: E46.24835 / N37.79457.

Tu se je najina iranska pravljica končala in sledil bo še samo 4000 km dolg  povratek do doma. Odpeljala sva se nazaj mimo Tabriza proti Maradu in Makuju. Tu sva še zadnjič točila “zastonj“ iransko nafto, čeprav sem tu moral uporabiti kar malo trgovske žilice, saj na obmejnem območju rabiš bon za nafto, jaz pa sem raje ponudil domačemu prevozniku enega “Homeinija“ (1,6 €) za 30 litrov in oba sva bila zadovoljna. Kmalu sva prispela na mejni prehod Dogubayzit in prehod iz Irana v Turčijo je potekel izredno hitro in brez problemov. Če bo kdo hodil preko te meje, mora paziti, da mu cariniki ne bodo pozabili žigosati Tir carnet, saj je to izredno pomemben žig, ki dokazuje, da si avto dejansko pripeljal iz Irana in ga nisi tam prodal.

Tudi nazaj v Turčijo sva prišla zelo hitro s pomočjo lokalnega “mešetarja“, ki pa s 5 € nagrade, ki sem mu jo dal, ni bil preveč zadovoljen. Malo od naporov, malo od živcev, kako bo s prehodom meje, sva bila zelo utrujena in sva po prehodu meje zavila na prvi izvoz s ceste in prespala na požetem pšeničnem polju.