Pariz 05.2007 - Rajko (oz. namesto njega njegova hčerka)

Prvomajski prazniki 2007

Pariz

Naša pot se začne že konec avgusta lani, ko sta oči in mami na plaži nekje v Grčiji, srečala prijeten par iz predmestja Pariza. To sta bila Marie-France in Andre. Beseda je dala besedo. Čez leto so obdržali kontakt, okoli božiča pa sta dobila povabilo v Pariz. Seveda je bilo takrat še vse v oblakih, a je bila prisotna močna želja. To zagotovo razumete vsi tisti, ki ste zasvojeni s cestnim prahom. Tudi jaz sem ena izmed njih, vendar zaenkrat potujem na drugačen način: šotorček, nahrbtnik in spalna vreča. Tokrat pa sem dobila priložnost izkusiti delček vašega sveta...

Na našem potovanju sem imela vlogo turističnega vodiča in po malem prevajalca.

Oris naše poti.

1. maj, torek

Ob osmih zjutraj še zadnje stvari znosimo v avtodom in ob pol devetih veselo zapeljemo na pot. A ti šment, že na začetku mora iti nekaj narobe. Že pri Nami ugotovimo, da smo v skrinji pozabili meso. Ker nismo hoteli vegetarijanskega dopusta, smo se obrnili.

Zdaj pa zares. Ponovni čas odhoda: 8.45. Ob desetih smo prečkali predor Karavanke in nadaljevali pot do Salzburga, kamor smo prispeli ob 12.30. Najprej smo parkirali kar ob cesti in nekaj malega pojedli. Po malici pa smo parkirali na parkirnem prostoru Mirabell (1h = 1eur)  in se odpravili na sprehod po mestu. Mesto nas ni ravno najbolj navdušilo, čeprav v njem vlada red, kakršnega smo navajeni v severnih deželah. Za obisk Mozartove rojstne hiše se nismo odločili, poizkusili pa smo tamkajšnje Mozartove kroglice, ki so zavite v modro-srebrn papir. Med sprehodom po centru pa v kavarnici srečamo Ivana in Marino. Prav v Salzburg smo morali prilesti, da se vidimo...

Mozartova rojstna hiša v Salzburgu.

Še malo smo lutali po mestu, odšli na grad, našli razgledno točko in se malce posončkali. Ob šestih popoldne pa smo se že odpeljali naprej v Königssee, parkirni prostor za prespat pa smo našli pred zapuščenim fitnes studiom v Bertesgadnu. Pred osmo zvečer smo že tuhtali kaj bi pojedli. Spat pa smo šli z malce ponočnjaškimi kokošmi.

2. maj, sreda

Noč je bila hladna, pa še okno smo pustili odprto. Najhuje od vsega tega pa niso bila vneta grla, ampak to da je bilo naše zdravilo proti gripi pokvarjeno - medica je bila skisana! Katastrofa! Nekako smo se spravili k sebi in se ob pol desetih odpravili naprej.

V turist biroju se pozanimamo, kje je rudnik soli in kaj se splača še početi tukaj. Želeli smo si ogledati tudi Hitlerjevo rezidenco Eagle Nest, a se odpre šele petega maja. Do nje vodi tudi peš pot, vendar je potrebna primerna obutev.

Postanek na panoramski cesti.

Na parkirnem prostoru, od koder vozijo turiste v Hitlerjevo rezidenco, zopet srečamo Ivana in Marino. Odločimo se, da bomo skupaj prevozili panoramsko cesto, ki je zares lepa. Z nje se vidi vse kot na dlani. Tukaj, ob lepem razgledu, tudi nekaj malega pojemo in odidemo proti rudniku soli (Salzbergwerk).

Vstopnina je kar "zasoljena", a je rudnik vreden ogleda. V njega smo se odpeljali z vlakcem, pred tem pa smo dobili topla oblačila, saj je v rudniku stalna temperatura 12 stopinj. Tukaj pa nas je čakalo presenečenje. Prijetno - da ne bo pomote. Deležni smo bili slovenske razlage, čeprav le posnetka po zvočniku. Vsa čast! Zelo zanimiv je bil tudi transport nadstropje niže - kar lepo po zadnji plati. V rudniku smo se celo peljali z majhno ladjo, ob spremljavi nežne glasbe in svetlobnih efektov. Vse skupaj prav pričara romantično vzdušje. Voda je tukaj globoka dva metra in tako mirna, da se v njej vidi odsev stropa jame in na njej se celo nabira prah. 

Rudnik nam je ostal v zelo lepem spominu, prišel pa je čas, ko smo se poslovili od Ivana in Marine. Onadva namreč naprej potujeta v Innsbruck.

Poslovili smo se kar na parkirišču rudnika soli, ob kozarčku rujnega. Očitno smo si imeli še veliko za povedati, saj smo šli vsak svojo pot šele ob pol petih.

Ob šestih zvečer smo se ustavili na počivališču ob avtocesti blizu Münchna, kjer smo naredili načrte. Tukaj smo tudi prespali.

3. maj, četrtek

Ta dan večinoma prevozimo. Ob enih popoldne smo se ustavili na počivališču malo naprej od Stuttgarta. Tukaj izpraznimo kaseto za stranišče in se znebimo odpadne vode. V Karlsbadu smo se ustavili in kupili kruh.

Vozili smo se po cesti rezervirani za motorna vozila, po katerih nas vodi Marjanca (ime že skoraj udomačenega Rajkovega GPS-a, op.ur.) in se bistveno ne ločijo od avtocest. Pot se nam je tako podaljšala le za 20 kilometrov.

Zvečer smo se ustavili na počivališču 350 km od Pariza (E 6.56467, N 48.58243). Parkirni prostor je prijeten in z drevesi ločen od ceste.

4. maj, petek

Noč je potekala mirno. Okoli osmih zjutraj smo se odpeljali proti Reimsu, kamor smo prispeli ob dvanajstih. Pokrajina je tukaj večinoma ravna. Vsak centimeter polj je obdelan. Na njih največkrat raste žito, oljna repica, včasih pa tudi šparglji. Veliko je tudi vetrnih elektrarn.

Notre Dame v Reimsu. Zahodna fasada še do danes ni dokončana.

V Reimsu smo si ogledali katedralo in se malce sprehodili po mestu. V tej katedrali so namreč kronali francoske kralje. Večji vtis je naredila njena zunanjost, kot notranjost, a je zagotovo vredna ogleda.

Reims smo zapustili približno ob treh, pred šesto pa že taborimo pred Leclercom v predmestju Pariza. Nekaj smo pojedli in se napotili do Marie-France in Andreja. Čez približno eno uro smo ju že našli.

Ko smo prispeli v predmestje Pariza, kjer živita (Acheres), smo se ustavili kar pred bližnjim supermarketom in ju poklicali. Kar hitro sta se pripeljala, nato sta nas vodila do njunega doma. Pričakala nas je prisrčna dobrodošlica s šampanjcem, sledila pa je odlična večerja z dobrim vinom, zelenjavno pito, francoskimi siri, jagnjetino in torto na koncu.

Naš parkirni prostor pri Marie-France in Andreju. Odstopila sta nam prostor pred garažo.

Vztrajala sta, da moramo spati pri njih in ne v avtodomu, zato smo sprejeli. Jaz imam celo svojo sobo. Ker je vino naredilo svoje, nimamo težav z jezikom. Angleščina je šla vsem kar dobro z jezika. Po večerji smo se še nekaj časa pogovarjali in okoli enajstih šli spat.

5. maj, sobota

Marie-France nas je pričakala z dobrim zajtrkom - kavo in francoskimi rogljiči, ki so odlični in dokaj masivni. Dala sta nam veliko zemljevidov mesta in načrtov podzemne železnice.

Pri zajtrku. Od leve proti desni: moja malenkost, Marie-France, Andree in mami.

Ko pa smo se odpravili od doma smo vse zemljevide pozabili doma. Marie-France nas je s podzemno železnico pospremila do Slavoloka zmage, kjer se začnejo slavne Elizejske poljane. Dan je bil zelo vetroven in zato zelo mrzel. Slavolok nas je s svojo arhitekturo prijetno presenetil, nanj pa se nismo povzpeli.

Slavolok zmage čisto od blizu.

Po ogledu slavoloka smo se malce sprehodili po Elizejskih poljanah in zemljevid enostavno kupili kar v prvi trafiki.

Na koncu Elizejskih poljan je Trg Concorde z znamenitim obeliskom, ki so ga pripeljali iz templja iz Luxorja. Zraven njega pa so kipi "zamorčkov". Za trgom pa se že razpira park pred Louvrom. Tukaj je ogromno mladih cigančkov, ki prosjačijo. Če boste tukaj kolovratili, se pazite žeparjev.

Znameniti obelisk iz Luxorja na trgu Concorde.

"Zamorčki", prav tako na trgu Concorde.

Louvre je največji svetovni muzej, ki je bil najprej lovski gradič in ima svojo zasnovo v 12. stol. Skozi stoletja pa je bil velikokrat prezidan. Njegova zadnja pridobitev je steklena piramida, ki je delo ameriško-kitajskega arhitekta Minga Peia. Zgrajena je bila v petdesetih letih 20. stol. Le-ta označuje glavni vhod v muzej in simbolizira sedem stoletij in sedemnajst vladarjev. Zbirko pa so prvič pokazali javnosti v obdobju revolucije.

Ker je tako ogromen, smo si lahko ogledali samo del muzeja, predvsem slikarski z znamenito Mona Liso. V njem smo bili do šestih zvečer, torej dokler ga niso zaprli.

Louvre. V vsej svoji lepoti in mogočnosti.

Medtem je zunaj posijalo sonce in odločili smo se, da gremo še na Eifflov stolp. Do njega smo se napotili kar peš in tja prišli v slabe pol ure. Pred stolpom je bila dolga vrsta, tako da smo porabili uro in pol, da smo prišli na dvigalo, ki pa je vozilo le do druge ploščadi. Tukaj je bilo potrebno prestopiti na drugo dvigalo in zopet čakati v vrsti. To mogoče niti ne bi bilo tako tragično, če ne bi zahajalo sonce in zares močno pihalo. Vendar smo nekako preživeli brez prehladov. Na vrhu je čudovit razgled nad celotnim Parizom.

Eifflov stolp. Vsak komentar bi bil dolgovezenje...

Čisto na vrhu so za steklom razstavljene voščene lutke graditeljev stolpa, ki so zares dobro narejene. Nekaj stopnic niže, za steklom in brez vetra, opazujemo čudovit razgled. Na stenah so označeni tudi kilometri in smer do glavnih svetovnih mest. Najdemo tudi Ljubljano, od katere smo oddaljeni 971 km zračne linije. Vso to romantiko kvari samo nemogoča gneča, ki je na svoj čuden način zanimiva. Gre namreč za turiste iz celega sveta, od Turkov, Indijcev, ogromno je Američanov in Angležev, sledijo nepogrešljivi Kitajci in Japonci, srečali smo tudi avtobus makedonskih študentov...

Daleč je naš rojstni kraj...

Ko smo prišli s stolpa, smo morali kar nekaj časa pešačiti, da smo prišli do prave postaje podzemske železnice. Na našo srečo je na postajo v Acheresu po nas prišel Andre. Do njunega doma so nas ločili še trije kilometri, ki bi bili pika na i po napornem dnevu.

Marie-France nas je spet pričaka z odlično večerjo, temu primerno pozno smo zlezli med rjuhe...

6. maj, nedelja

Ta dan smo si ogledali otok na Seni Ille de la Cité.  Na njem smo si najprej ogledali Conciergerie.

Pri vhodu ima oči probleme. Ko je šel skozi kontrolo, se je oglasil detektor kovin. Ven zvleče fotoaparat pa ne pomaga, potem žepni nož pa še vedno piska. Nazadnje ga je varnostnik vprašal: "Ali imate pri sebi bombo?" Vsi smo se nasmejali, varnostnik pa je hladnokrvno zaplenil žepni nož in rekel, da ga dobimo nazaj ob izhodu.

Conciergerie je muzej posvečen francoski revoluciji. Tukaj so bili namreč zapori. Na ogled so zaporniške celice, med drugim tudi tista v kateri je bila zaprta Marija Antoinetta.

Celica Marije Antoinette.

Nato smo se napotili proti Saint Chapele, ki stoji ob Palais de Justice. Kapela nas je močno očarala s svojimi čudovitimi vitraži, ki so najstarejši v Parizu. Zanimiva je tudi zaradi svoje barvite notranjščine, čeprav je njena zunanjščina klasično gotska.

Saint Chapele od znotraj.

Sledil pa je še ogled Notre Dame, ki mogočno kraljuje nad parkcem. V le-tem smo malce počivali, nekaj malega pojedli in se malce pomartinčkali. Notredamska cerkev je čudovita od zunaj in od znotraj. Od zunaj je skoraj bela, krasijo pa jo številni kipi in reliefi. Znotraj pa to čudovito harmonijo motijo bliskavice in horde predvsem azijskih turistov, ki se valijo iz ladje v ladjo. Najbolj so me očarali vitraži, katerih barvna svetloba prodira v cerkveno notranjost. Ogledala sem si tudi kripto.

Pogled na zahodno fasado cerkve Notre Dame v Parizu.

Pogled na Notre Dame iz Sene.

Šele okoli štirih se poslovimo od Notre Dame in otoka Ille da la Cité. Tokrat krenemo vsak svojo pot. Jaz odidem v Musee d´Orsay, mami in oči pa na vožnjo z ladjo po Seni. Orsay me prijetno preseneti z zanimivo fotografsko razstavo s številnimi znanimi imeni. V tem muzeju so v glavnem na ogled impresionisti.

Približno ob sedmih se zopet snidemo in odpravimo proti "domu". Zopet nas na postaji pobere Andre, Marie-France pa nas zopet prijetno preseneti z odlično večerjo. Tokrat se nam pridruži Andrejev sin Manuel. Ker smo najprej pili šampanjec, potem rdeče vino in nazadnje 36 let staro žganje (kalvados), smo se ga vsi malce nalezli. Jezikovnih preprek s tem ni bilo več, sporazumevanje pa veliko enostavnejše.

7. maj, ponedeljek

Po poznem zajtrku naredimo načrt: Les Invalides, ker je odprt tudi ob ponedeljkih. Hotel National des Invalides so zgradili kot dom za ranjene vojake Ludvika XIV. Zdaj je v njem vojaški muzej z zbirko orožja in uniform.

Napoleonov sarkofag v kapeli kompleksa Les Invalides.

V cerkvi v tem kompleksu je tudi Napoleonova grobnica, del kompleksa pa je še vedno namenjen bolnišnici, specializirani za invalide. Muzej je zagotovo vreden ogleda, saj sta v njem zelo natančno predstavljeni obe vojni, holokavst, občudovanja vredna je tudi zbirka viteških oklepov.

Primer viteške oprave.

Po "kosilu" v parku pred kompleksom "Les Invalides" se odločimo še za Picassov muzej. Zaradi visoke vstopnine, sem v muzej odšla sama. Tukaj mi je bilo všeč, ker ni bilo pretirane gužve pa tudi muzej je bolj majhen.

Po ogledu smo se odpravili proti "domu". Ko smo prišli na železniško postajo v Acheres, smo se do Marie-France in Andreja odpravili kar peš in se med potjo še malo razgledovali. Zvečer smo se že po stari navadi preveč najedli...

8. maj, torek

Zjutraj smo se poslovili od naših prijaznih gostiteljev in se odpravili proti Versaillesu, ki leži 13 kilometrov od pariške vpadnice Porte d´Auteuil. Grad Versailles je največja stvaritev Ludvika XIV. Leta 1661 se je kralj odločil, da bo svoj dvor in vlado preselil na podeželje. S tem ju je na zvit način osamil, hkrati pa je sprožil razcvet francoskega baroka na območju z neomejenim prostorom za širjenje. Pročelje proti vrtovom najbolje ponazarja ambicije sončnega kralja.

Pogled na dvorec Versailles iz vrtne strani.

Osrednji del, prekrit s kamni, obdan z jonskimi stebri in kronan z okrasnimi balustradami in izklesanimi trofejami, je del "ovoja", ki ga je Le Vau postavil okoli prvotne lovske koče.

Kraljevi apartmaji so razdeljeni na Grands (velike) in Petits (male). Veliki, ki jih je v 70-tih letih 17. stol. zasnoval glavni kraljevi slikar Le Brun, so bili razkošni prostori za javnost. Biser tega dela je Galerie des Glaces (Zrcalna galerija), največji, najveličastnejši in zadnji prostor za javnost, ki ga je bilo treba dokončati. Le Brunov poslikani strop je zamisel samega kralja; v 17 velikih zrcalih so nekoč odsevali svečniki, damast in dragoceno pohištvo. Na drugi strani so kraljičin apartma in vrsta slikarskih galerij, ki jih je pozneje dogradil Ludvik Filip. Zanimiva je tudi kraljeva kapela . To so prostori, kjer je v resnici živela kraljeva družina.

Vrtovi. Stroga simetrija največjih dvornih vrtov v Evropi, še ena Le Notrova mojstrovina, je omehčana s stotinami kipov, "follies" in vodnjakov, da kanalov sploh ne omenjamo.

Rajski vrt. Slika pove vse.

Vlakec nas skozi park popelje k Trianonoma, dvema skromnejšima kraljevima bivališčema. Grand Trianon (Veliki Trianon), so zgradili za Ludvika XIV., da se je lahko tja umaknil pred vsakdanom v palači.

Veliki Trianon.

Neoklasicistični Petit Trianon (Mali Trtianon) pa je postavil Gabriel za Ludvika XV. Zemljišče so pozneje popolnoma preuredili za Marijo Antoinetto, da bi se lahko igrala mlekarico v gledališki vasi, imenovani hameau.

Mali Trianon.

S pomočjo Marjance smo grad kar hitro našli. Razočarala nas je prevelika gneča, kar zagotovo pokvari njegovo veličino. Grad je veličasten, prav tako njegove sobane. Obupno nas je motilo prinašanje naokoli kar se  tiče vstopnin. Posebej se plača vstopnina v grad, vrt, vožnja z vlakcem po vrtu, vstopnina v Veliki Trianon.

V gradu smo bili do šestih zvečer, potem pa smo se odpravili proti domu. Sledimo smeri proti Chamonixu, prespali smo na parkirnem prostoru v Chambenoistu (E 3.30121; N 48.56439). Tega parkirišča brez Marjance zagotovo ne bi našli.

Za konec pa še malce paše za oči. Na sliki je ena izmed kraljevih spalnic  v dvorcu.

9. maj, sreda

Zjutraj smo med potjo našli trgovino z živili in nakupili sire in vina, ki jih bomo jedli in pili doma ter podarjali namesto suvenirjev. Presenečeni smo nad dokaj nizkimi cenami hrane.

Ta dan smo v glavnem prevozili, celo jaz sem dobila svojo triurno slavo in s tem pridelala nervozo obeh. Ob cesti se je paslo ogromno živine, v glavnem krave, sledijo ovce, videli pa smo tudi čredo oslov.

Prespali smo pred neko športno dvorano (E 5.24591; N 46.8877) približno 180 kilometrov ven iz Milana.

10. maj, četrtek

Zjutraj startamo ob pol devetih. Okoli enih smo prevozili predor pod Mont Blancom. Če se prav spomnim je dolg 11662 m. Vožnja po njem se vleče kot ponedeljek po napornem prazniku.

Ob šestih zvečer smo se ustavili pred nekim supermarketom in nakupili zalogo kruha do Ljubljane. Bili smo obsojeni na suho hrano, ker nam je zmanjkalo plina, za en sam dan pa nismo imeli volje iskati plinarne...

V glavnem smo se vozili po regionalnih cestah, saj so avtoceste povsod enake.

Ustavili smo se ob devetih zvečer, prespali pa smo poleg trgovine Euro Spin. Na parkirišče pred trgovino si nismo upali, ker ima na vhodu velika železna drsna vrata. Še dobro, da nismo parkirali tam, ker so vrata zaprli. Bili smo 20 ali 30 kilometrov ven iz Milana...

11. maj, petek

Zjutraj smo se podali v smeri proti Trstu, vmes pa smo se seveda po stari navadi ustavili v Palmanovi in malce zapravljali. Saj ne da bi imeli tam kaj posebnega, ampak v časih, ko smo še redno zahajali sem, še nismo imeli velecentrov za hišo, tako kot jih imamo danes. Malce nostalgije pač.

Pozno popoldne se odpravimo proti domu. Zadnjih sto kilometrov je bilo najbolj pestrih...

Ker smo ugasnili in pospravili Marjanco, smo se izgubili. Saj ne boste verjeli kje. V Trstu. Zadnjih sto kilometrov. Še nekaj se nam je zgodilo...

Okoli pol osmih zvečer smo prestopili mejo in se pripeljali v rodno deželico. Že po nekaj kilometrih na domači avtocesti zazvoni očijev mobi. Klicala sta Erika in Capi in vprašala, če je z nami vse v redu. V času, ko smo bili v Parizu, so bile predsedniške volitve. Sarkosijeva zmaga je povzročila nekaj nemirov, a mi nismo vedeli o tem čisto nič.

Eriki in Capiju smo povedali kje smo. Ker sta se onadva ravno odpravljala proti morju, smo se zmenili, da se čez pol ure dobimo v pivnici v Kozini. Ko je oči odložil telefon, je mami izrekla čarobne besede: "Danes pa mi ne bomo prišli v Ljubljano." In res nismo. Snidenje je bilo prijetno in prisrčno. Po nekaj pivih pa smo bili vsi ravno prav okajeni in smo si imeli zares ogromno za povedat. Ko pa so nas pometli ven iz pivnice pa smo se preselili v Erikin in Capijev novi avtodom. Tako prijetne družbe in odlične hrane iz Erikinega hladilnika ne ponudi niti Hilton hotel. Vendar je vsega luštnega enkrat konec. Nam trem so se poznali kilometri in so nam začele nagajati roletke. Prespali smo kar na parkirišču pred pivnico...

12. maj, sobota

Zjutraj nas je Erika pričakala s kavico. Mi smo bili brez plina in nam je močno pridišala skozi okno. Star kruh, ki smo ga pripeljali iz okolice Milana, se je odlično podal maslu in marmeladi. Po kavici in "umivanju zob" smo se mi odpravili proti Ljubljani, Erika in Capi pa proti morju...

Tako, naša zgodba se tukaj konča. Prevozili smo 3200 kilometrov, to je več kolikor jih ima sosedov 18-letni yugo. Res pa je da je bilo najhujših zadnjih 100 km. Prijetno smo bili presenečeni nad prijaznostjo Francozov in lepoto Pariza. V dvomilijonskem mestu smo čisto zares pričakovali veliko več nesnage in veliko več brezizraznih obrazov pomešanih v množici. Namesto pričakovanega smo dobili mesto, ki je prava paša za oči s prijaznimi ljudmi...

Hvala vama, ker sta me vzela s sabo...