Skandinavija 2010 - Polnočno sonce - Breda Krajnc & Branko Kosi

POLNOČNO SONCE – DVAKRAT

(Breda Krajnc & Branko Kosi)

Človek se vrača tja, kjer je lepo. In midva sva se že tretjič odpravila v Skandinavijo, ker je tam lepo. Neokrnjena narava, mala poseljenost, občutek varnosti, opazovanje severnih jelenov kar med vožnjo in čisto na severu – sonce dan in noč. Res sva imela srečo. Doživela sva polnočno sonce dve noči zaporedoma.

Od doma sva se odpravila 16. julija in do trajekta v Sassnitzu v Nemčiji prevozila Madžarsko, Slovaško, Češko in Poljsko. Brez problemov sva se vkrcala na trajekt in že smo pluli proti Švedski. Izkrcala sva se v Trelleborgu v jasnem sončnem vremenu in zavila proti vzhodu, smer Ystad. Prvo prijetno presenečenje naju je čakalo približno 13 km iz Trelleborga, pred vasico Smygehamn je precej velik travnik, na njem pa so bili parkirani AD. Glede na zelo sončno vreme bi tudi jaz najraje ostala kar tam in uživala v pogledu na morje (1).

Tako pa sva ustavila samo za nekaj minut in že sva nadaljevala.

Jug Švedske je zanimivejši od severa. Je odprt, kmečka pokrajina, lepo urejene in pospravljene kmetije. In seveda meni tako lepe opečnato rdeče hiše z belimi obrobami. Vožnja proti severu je nezanimiva, ker se ves čas (z redkimi izjemami) voziš po sicer lepih cestah, toda levo in desno samo gozd. In seveda voda. Te pa v Skandinaviji res ne manjka.

Prvo noč na Švedskem sva prespala na parkingu v mestecu Brosarp (2). Prostor je opremljen z informacijskimi tablami, vodo in straniščem. To pa velja tudi za vsa ostala parkirišča. Švedska je zelo dobro poskrbela za popotnike. Postajališča ob cestah so velika, vsa opremljena s informacijskimi tablami, čistimi in opremljenimi stranišči, vodo in prostorom (imenovanim latrina) za izpraznitev WC kasete. Vse brezplačno. Eno takšnih parkirišč je tudi Eskiln (3). Poleg je jezero, kjer so se otroci veselo namakali, nekaj metrov vstran pa tudi kamp. Zanimivo, kajne. Pa se nihče ne razburja, ker prespiš na P in si celo natankaš vodo, namesto da bi šel v kamp.

Torej: vozila sva po cesti 19 (Trelleborg, Ystad, Kristianstad, Fagersta), proti Gavle in po cesti E04 ob morju (vzhodna obala) proti severu.

V Gammelstadu (4) sva si pogledala zgodovinsko znamenitost, edino še ohranjeno cerkveno mesto na Švedskem s cerkvijo iz 14.stol., okoli nje pa 500 majhnih lesenih hišk. V njih so prenočevali tisti verniki, ki so prišli od daleč k maši. Poskrbljeno je bilo tudi za živino.

Glede na parkirani avto pri nekaterih hiškah in popolno opremljenost notranjosti (pokukala sva skozi okno) sva sklepala, da še danes oddajajo hiške v turistične namene. To je samo najino razmišljanje, nepreverjeno.

Vožnja po vzhodni obali Švedske je kljub oznaki na zemljevidu za panoramsko zelo nepanoramska. Drevje in grmovje ob cestah ti vzame skoraj ves pogled na okolico. Tako, da če hočeš kaj videti, moraš obvezno zaviti v center mesta (drugače se pelješ mimo, ne da bi mesto videl). Nekaj mest sva si pogledala, vsa so polna turistov, svoje pa je naredilo tudi sonce. V enem takih mest sem na črpalki vprašala za vodo za kamper, pa nama je prijazna uslužbenka takoj ponudila vodo iz pipe v njihovih prostorih. Z nasmehom. In prijetnim klepetom medtem, ko je Branko točil vodo.

Že sva na Finskem. Že tretjič v osmih letih in upam, da še kdaj. Zelena, polna jezer in jezerc, brez in gob. Levo in desno od ceste – gobe. Spet sva jih nabirala in seveda jedla. Jih je pa toliko, da sva jih začela ignorirati.

Ker sva prestopila Arctic Circle, sva začela videvati tudi prve jelene.

Za razliko od gob, se teh nisva naveličala gledati. Sicer pa jih ne moreš ignorirati, če pa se sprehajajo po cesti in se ves promet (saj ga ni veliko) prilagaja njim.

Ob zahodni obali najbolj znanega Finskega jezera Inari sva peljala proti Norveški. Vmes sva se ustavila in se sprehodila po močvirju Lintuluontopolku. Močvirje je naravni rezervat za ptice, sprehajaš pa se po leseni potki. 400 m dolga pot s ciljem ob jezeru in razglednim stolpom.

Nekaj kilometrov naprej sva naletela na malo drugačno hotelsko naselje, kot smo jih vajeni. Recepcija in jedilnica sta v eni zgradbi, turisti pa se lahko odločijo za prenočevanje v hiškah ali pa v iglujih. Razen iglujev je vse leseno, ti pa so iz stekla.

Pozimi mora biti prava pravljica spati v njih. Okoli je, sodeč po kažipotih, polno kolesarskih in pohodnih poti.

Vse sva si pogledala in že šla naprej proti najinemu prvemu cilju. To je najvzhodnejši del Norveške, od tam naprej je samo še Rusija. Imenuje se Grense Jakobselv (5). Zadnji kilometri do tja so na nekaterih mestih precej slab makadam in nehote te prešine misel – pa kam rinem? Toda cilj, naprej ne gre – ceste je konec, poplača vse. Mislila sva, da bova edina, pa naju je pričakalo osem avtodomov, povečini Nemci in Italijani. Na hribu je norveška karavla, čez zaliv pa ruska. Morje pa buči in se na skalah peni, čez vse pa sonce. Vam rečem – pravljica. In ravno sonce je tisto, zaradi česar se večina odpravi tako daleč. Sijalo je neprekinjeno, ne glede na uro.

Pozno sva šla spat, zjutraj pa sva se (še vedno v soncu) odpeljala drugemu cilju naproti. Tokrat k najsevernejši točki celinske Evrope, to je Gamvik.

Leži vzhodno od precej bolj poznanega Nordkapa, ki pa je otok. Cesta do Gamvika je presenetljivo široka, na novo asfaltirana, speljana po kamniti pokrajini. Med vožnjo sva uživala v gledanju jelenov, v občudovanju narave, jezer in tu in tam kakšne hiške. Rdeče seveda. Zadnje večje mesto je Mehamn (6) s 700 prebivalci in s sanitarno postajo za AD na vhodu v mesto.

Gamvik ima bistveno manj prebivalcev, ima pa trgovino (ki je odprta od 11. do 16. ure) in muzej (odpre se ob 10. uri). Sredi mesteca je odcep levo proti najsevernejšemu svetilniku Slettnes in v njegovi bližini so trije P, kjer prenočiš brez skrbi (7). Čuvajo te jeleni.

V prečudovitem soncu sva se sprehajala od polnoči do enih, nato pa le odšla spat. Zbudila sva se spet obdana s sončnimi žarki. Najprej sva odšla v muzej, nato pa na pohod po označeni poti. Hoje je za dve uri, teren pa za hojo prekrasen. Kot da si na svetu sam. Sonce na nebu, nizka podrast na tleh, skale in skalne plošče, jezera in morje, jeleni in ptice. Šele na koncu pešačenja sva srečala druga dva pohodnika.

Vrnila sva se popoldan, še pravi čas, saj je z morja naenkrat prišla megla in ostala do večera. Naslednji dan sva zapustila Gamvik in se začela vračati proti jugu.

Po 600 kilometrih sva prišla na mejo FIN-S in tam tudi prenočila (8). Meja je reka, takoj čez reko je mesto Karesuando. Kljub temu, da imajo kamp, nas je kar nekaj prespalo na asfaltiranem parkirišču nasproti kampa. Zopet ni bilo nikogar, ki bi ga to motilo. Je pa tam precej komarjev, mogoče zaradi reke, zato sva zjutraj že zgodaj šla naprej.

Vozila sva vse dan s krajšimi postanki in brez omembe vrednih razgledov. Švedska je na drugem mestu po bogastvu gozdov v Evropi in večina cest je speljanih med njimi. Zato je vožnja na trenutke precej dolgočasna. Sva jo pa popestrila z nakupom jelenovih rogov. Nakup ni bil običajen. V zadnjem trenutku sva zagledala obcestno prodajalno in zunaj razstavljene rogove, zato je Branko ustavil. Med ogledom se nama je približal možakar in povprašala sva za cene. Branko pa ne bi bil Branko, če se ne bi domislil tega: v avtodom je odšel po pol litra slivovice in jo možakarju ponudil kot zamenjavo za rogove. Le-ta se je zelo kratek čas branil, potem pa hitro popustil in kupčija je bila sklenjena.

Dolgočasno vožnjo sva za ta dan zaključila v mestu Staromans, kjer sva pred občino prenočila (9).

Naslednji dan je bil pestrejši. Najprej sva v kraju Stromsund čisto slučajno ustavila prav pred muzejem na prostem in to z brezplačnim vstopom (10). Seveda sva si pogledala razstavljene stare bajte iz 18. stol., muzej švedskega filma, muzej vlečnih sani in prikaz gradnje vetrne elektrarne.

V mestu Ostersund pa sva se vrnila v zgodovino s pomočjo muzeja Jamtli history Land (11).

Izredno obiskan muzej, predvsem z družinami, ima že na vhodu povabilo k doživljanju zgodovine. Dotakni se, občuti ali pa samo opazuj. In večina otrok se je dotikala in igrala z razstavljenimi eksponati, ki so prikazovali živali, naravo, življenje. Manjši del muzeja je v stavbi, večji dela pa je sestavljen iz farm, mestnih hiš, bencinske črpalke, raznih »štantov«, otoške železnice, kovačije,… ni da ni. Dobesedno si postavljen v zgodovino, ko se sprehajaš po ulicah, obiščeš kmetijo, sirarno, kovačijo. Zaposleni so oblečeni v oblačila iz obdobja, ki ga predstavljajo in v muzejskih stavbah živijo (podnevi). Kuhajo, delajo, pasejo živino, delajo sir, skratka – živijo.

Ti kot obiskovalec pa se lahko z njimi pogovarjaš, kaj narediš ali pa jih samo pogledaš in greš naprej. Vse je tako zanimivo, da me je Branko moral priganjati k odhodu. Jaz bi še kar ostala.

Ta dan sva se za prenočevanje ustavila poleg golf igrišča v Svegu (12) in po večdnevnem soncu naju je pozdravil dež. Tudi jutro je bilo oblačno, midva pa sva vse bližje jugu Švedske. Omeniti moram prekrasno mestece Soderkoping ob kanalu, ki je polno turistov. Ti potujejo z ladjami po kanalih od kraja do kraja, podobno kot mi z avtodomi, se ustavijo ob privezu, prenočijo in naslednji dan nadaljujejo. Enak način potovanja sva videla tudi v Franciji in v Veliki Britaniji. Mesto samo je čisto, z zanimivo cerkvijo in prestolom, kjer so okronali kralja.

Imajo tudi postajališče za AD poleg gimnazije in v neposredni bližini kanala (13), toda zaradi dreves sva se midva »usidrala» nedaleč vstran, ob cesti E22, na novo asfaltiranem parkirišču in brez kakršnih koli nevšečnosti tudi prespala.

Predzadnji dan v Skandinaviji sva obiskala otok Oland, ki ga s celino povezuje 6 km dolg most.

Otok je agrarna pokrajina z gomilami in grobišči, apnenčastimi tlaki, raznimi kamni in ogromno mlini na veter. V resnici jih je 300, leta 1850 pa jih je bilo 2000.

Vozila sva po zahodni strani otoka navzgor in po vzhodni navzdol. Zahodna stran je polna kampov, ljudje se sončijo, tudi kopajo, kolesarijo in igrajo golf. Na vzhodni strani ni kampov, ker je ta stran izpostavljena odprtemu morju proti Finski in zato bolj vetrovna.

Na jugu otoka je zanimiv svetilnik – Lange Jan, rt pa se imenuje Olands sodra udde (14).

Zemljišče okoli je naravni rezervat (teh je na Švedskem res veliko) in z daljnogledom sva opazovala številne nama neznane ptice v morju in na kopnem. Blizu se je pasla tudi precej velika čreda črnih bikov, nekaj jih je bilo na cesti in očitno so se počutili tam doma, saj smo kar nekaj časa porabili za prevoz mimo.

Prespala sva poleg pašnika,

zunaj naravnega rezervata, in se naslednje jutro v soncu odpeljala proti Trelleborgu, najinemu izhodišču in hkrati tudi koncu potovanja po Skandinaviji. Zadnjo noč sva prebila na istem mestu kot sva se na začetku tudi ustavila, na travniku v kraju Smygehamn. Prispela sva popoldan, raztovorila skuter in se odpeljala v Trelleborg po informacije glede odhoda trajekta.

Hvaležna za vse sončne dneve in sprehode v soncu opolnoči sva mirno prezrla deževno noč in se zjutraj vkrcala na trajekt za Sassnitz.

Tukaj se konča popotovanje po Skandinaviji do polnočnega sonca. Iz Nemčije sva zavila proti Franciji preko Luxemburga, po nekaj dneh Francije pa po cestah Švice, Italije in Avstrije prišla po 30 dneh v Slovenijo. In še po dodatnih dveh dneh tudi domov.

Bilo je prelepo. Vsakemu želim, da doživi sonce neprekinjeno, da doživi neokrnjeno naravo z živalmi, ki se ne počutijo ogrožene, mir in tišino, varnost na cestah, prijazne ljudi.

KOORDINATE:

(1) N 55º 20´ 22,6" E 13º 21´ 42" 55,33961 13,36167

(2) N 55º 43´ 35,8" E 14º 5´ 45,8" 55,72661 14,09606

(3) N 59º 58´ 30,6" E 15º 47´ 10,7" 59,97517 15,78631

(4) N 65º 38´ 52,8" E 22º 01´ 45,9" 65,648 22,02942

(5) N 69º 46´ 28,4" E 30º 50´ 1,7" 69,77456 30,83381

(6) N 71º 2´ 12" E 27º 49´ 59,5" 71,03667 27,83319

(7) N 71º 5´ 25,7" E 28º 11´ 17,9" 71,09047 28,18831

(8) N 68º 26´ 28,9" E 22º 28´ 43" 68,44136 22,47861

(9) N 65º 5´ 46" E 17º 6´ 57,7" 65,09611 17,11603

(10) N 63º 51´ 2,1" E 15º 33´ 14,7" 63,85058 15,55408

(11) N 63º 11´ 16,9" E 14º 38´ 23,7" 63,18803 14,63992

(12) N 62º 1´ 16,8" E 14º 27´ 51,7" 62,02133 14,46436

(13) N 58º 28´ 39,7" E 16º 19´ 31,8" 58,47769 16,3255

(14) N 56º 11´ 54,4" E 16º 23´ 56,1" 56,19844 16.39892

Besedilo: Breda Krajnc

Slike: Branko Kosi in Breda Krajnc