Popotovanje v zgodovino, Italija 2010 - Breda Krajnc
Italija je ena sama zgodovina. To spoznaš, če se potepaš od kraja do kraja in spoznavaš njihove znamenitosti.
Načrti za letošnje prvomajske dopustniške dni so bili zelo ohlapni. Po medsebojnem usklajevanju – kam, sva se z Brankom odločila, da se najprej odzoveva na Gregorjevo povabilo v zabaviščni park Mirabilandijo, potem pa… Bova videla.
O Mirabilandiji ne gre izgubljati besed. Vreme kot naročeno, družba odlična, zabave v parku dovolj. Samo ena zadeva ni bila v redu – komarji. Ko se je dan začel nagibati h koncu, so na svoj račun prišle komarke. Verjetno veste, da samo komarke pijejo človeško kri. Samci komarji se prehranjujejo z rastlinskimi sokovi. Tako, pa je bilo še malo naravoslovja.
V torek zjutraj sva zapustila Mirabilandijo in se po obalni cesti odpeljala proti jugu. Vožnja je potekala v sončnem vremenu, toda ves čas skozi naselja. Promet je bil velik, je pa zanimivo tole: jaz (in verjetno še kdo) sem imela predsodek o etiki italijanskih šoferjev. Da ves čas samo trobijo in izsiljujejo prednost. Izkazalo se je, da to ni res. Res je, da so pri vključevanju na glavno cesto malo vsiljivi (mogoče pa drugače sploh ne bi prišli na vrsto), toda trobil pa ni niti eden.
Kot rečeno – do Pescare sva vozila ob morju, v Pescari pa sva zavila v notranjost proti Neaplju. Cesta se je presenetljivo dvignila na 1244m nadmorske višine. Uživala sva v lepi pokrajini in ob pogledu na vasi na vrhu hribov. V eni takih vasi, v Mirandi, sva se zvečer ustavila. Vas je res pravljična. V hrib so naslonjene kamnite hiše, na vrhu pa je precej veliko uradno postajališče za AD z električnim priključkom in s tuši. Spala sva mirno, zbudilo pa naju je ptičje petje.
Miranda je bila postanek na poti do vulkana Vezuv. Bila sva le še nekaj kilometrov od Neaplja, ko nisem mogla verjeti temu, kar vidim. Smeti levo, smeti desno ob cesti. Pa to ne en papirček – kupi smeti! Italija res potrebuje akcijo »očistimo Neapelj«. Žalostno pa je to, da je okoli Vezuva nacionalni park (o čemer te obveščajo table), Italijani pa tega ne znajo ceniti.
Na vulkan pelje cesta, ovinkasta in ne preširoka, kar dela težave številnim avtobusom. Res moraš biti spreten šofer, pa še paziti je treba, da ti nepričakovano ne pripelje kdo izza ovinka.
Cesta se konča malo pod vrhom. Od tam naprej pa pot pod noge. Vstopnina na Vezuv je 6.50€. Peš hoje je približno pol ure, z vrha kraterja pa je čudovit razgled v dolino, na Neapelj in v samo žrelo vulkana.
Vezuv je eden največjih vulkanov na Zemlji. Leta 79 je pokopal pod seboj naselja Herlakulaneum, Pompeje in Stabio. Do manjših izbruhov je prišlo v 15.stol., v 17.stol. je bruhnil lavo vse do morja, zadnji izbruh pa je bil leta 1944. Še danes se na treh mestih kadi iz stene kraterja.
Ostanki naselja Herlakulaneum se nahajajo v predmestju Ercolane. Hotela sva si ogledati, toda 20€ za parkirišče je pa le preveč. Poleg tega so te razvaline stisnjene med hiše – se pravi, da se veliko ne da videti. To je moje mnenje, da ne bo kdo užaljen. Zato sva odpeljala naprej proti Pompejem. Tudi tukaj so parkirišča draga (AD štejejo med avtobuse) – pač izkoriščajo zgodovino za svoj zaslužek.
Imela sva srečo. Našla sva privatno parkirišče za AD. Cenika seveda ni nikjer in o ceni se moraš dogovarjati. Na koncu sva za 20 € tam tudi prespala, imela priključeno elektriko, natankala vodo in spraznila WC kaseto.
Po namestitvi sva se odpravila v zgodovin v Pompeje. Že nad Vezuvom sem bila očarana, Pompeji pa so bili pika na i. Presenetila me je velikost zasutega naselja. Pompeji so imeli nekaj čez 1000 prebivalcev, ulice so tlakovali s kamenjem, za lažji prehod z ene strani ceste na drugo so postavili manjši kamen kot stopnico. Pa še bi lahko naštevala, kaj sem videla. Res je presenetljivo, kaj vse so že imeli skoraj 2000 let nazaj in kakšne zgradbe so gradili. Pravi mojstri!
Z arheološkimi raziskavami o tem, da bi zasuto mesto odkopali, so začeli sredi 18.stol., toda šele leta 1860 so začeli s sistematičnim izkopavanjem. Doslej so odkopali in uredi približno tri petine Pompejev, kar precej zgradb pa je zaprtih za ogled, ker jih že obnavljajo. Saj je razumljivo, da toliko in toliko let na zraku poškoduje stene zgradb.
Utrujena od pohajkovanja in raziskovanja zgodovine sva se vrnila v najino majhno stanovanje parkirano tik poleg limoninega drevesa. S tem sva bila deležna še omamnega vonja. Po okusni večerji, ki jo je Branko spekel na žaru, sva naredila načrt za naslednji dan. Padla je odločitev – greva v Rim.
Seveda je na poti treba tudi tankati. Cene v Italiji so zelo različne, od 1,153€ do 1,3€ za liter diesel goriva (v Slov. 1,151€). Prvič sva tankala tik pred Ravenno po ceni 1.153€, drugič pa na poti v Rim, v mestu Formia, za 1,161€.
Zakaj to pišem?
S tem, ko tankava takrat, ko najdeva ugodno ceno, si zmanjšujeva stroške potovanja. Na daljši poti pa to niso zanemarljive številke.
Tank je torej poln, Rim pa pred nama. V knjižici postajališč za AD sva našla 6 mest, izbrala eno in se po napotkih navigacije odpeljala tja. Izbira se je pokazala za dobro, saj je le tri minute od postaje za metro, cenovno pa tako – tako. Na uro 1,5€. Sicer pa, Rim je Rim. Treba ga je videti!
Najprej sva si ogledala Vatikan, potem pa se odločila za vožnjo s turističnim avtobusom. Na ta način sva si ogledala glavne znamenitosti, po vožnji pa vse še enkrat obhodila. Za konec sem si želela videti še španske stopnice in vodnjak Trevi. Našla sva oboje in bila presenečena nad množico ljudi, ki se zadržuje tam. Ker je bilo izredno toplo, so ljudje posedali po stopnicah, obračali obraze proti soncu, klepetali – skratka uživali.
S tem ogledom sva zaključila obisk in se z metrojem vrnila k AD. Bil je že večer, oba sva bila utrujena od hoje, toda izredno zadovoljna zaradi vsega videnega.
V petek sva se začela v počasnem tempu vračati proti domu. To pomeni, da je bila smer določena, čas pa raztegnjen do nedelje popoldan.
Mesto Montefiascone ima prekrasno lego, kot veliko drugih, na hribčku, z razgledom po pokrajini. Premore tudi odlično postajališče tik ob cesti, poleg vinske kleti. Nudi vse, kar AD potrebuje in to zastonj.
Perugio je še eno zgodovinsko mesto, ki ga je potrebno videti. Postajališče je pod mestom, zato se zgodovinskega dela sploh ne vidi. Tudi oznak nimajo. Kar na slepo sva hodila v hrib, saj sva vedela, da mora biti stari del mesta čisto na vrhu. Po kar precej korakih sva le prišla in že prvi pogled na visoke oboke med stavbami naju je poplačal za trud. Će boste kdaj v bližini, ustavite se in uživajte v visokih starih zgradbah, ozkih ulicah, visokih obokih med zgradbami.
Prespala sva ob jezeru v mestu Castiglione del Lago. Samo za AD, veliko prostora, na travi, med topoli. Mesto pa, kot ostala, čudovito. V obzidju, čiste kamnite ceste, v trgovinicah pa prodajajo domače izdelke (salame, sire, vina). Vam rečem: popolno.
Še zadnje mesto – Arezzo. Spet čisto navdušenje. Poleg tega pa je v mestu potekal največji bolšji sejem, kar sem jih do sedaj videla. Kaj vse ljudje ne prodajajo? Predvsem pa, kaj vse imajo doma? Od stvari, ki bi jo marsikdo že zdavnaj zavrgel, do starinskega pohištva in slik. Raj za zbiratelje starin.
Zadnjo noč sva prespala v Adrii (letos že tretjič). Všeč nama je, ker je v mirnem naselju, ima priključek na elektriko in izpust vode in fekalij. Vode žal nima.
Dopust je trajal samo en teden, meni pa se je zdelo veliko dlje. Bil je zabaven in poučen v raziskovanju zgodovine.
Neapelj, Vezuv :
Breda Krajnc
.jpg)
