Potovanje po Bosni - Breda Krajnc

Zakaj ne bi šla za praznike v Bosno? Saj res, zakaj ne. Ko sta za najino odločitev izvedela Ljubica in Dušan, sta prosila, če lahko gresta zraven, češ da imata malo strahu pred Bosno. Ne upata iti sama. Tako smo 26.04.2007 popoldan krenili proti Bihaću in zvečer prespali na dvorišču avtomehanične delavnice v predmestju Bihaća. Brez nevšečnosti.

Naslednji dan smo se sprehodili po mestu (cena parkiranja na avto je 1KM). Reka Una je vredna ogleda, saj ima strugo razgibano, voda pa je različno deroča in na nekaterih mestih tudi precej globoka. Nadaljevali smo proti Drvarju, kjer je Titova pečina (II. Svet. vojna – desant na Drvar). Leta 1992 so požgali barako, kjer je delal Tito, sedaj pa stoji na istem mestu nova. Prva kritika: ob cesti ni nobene oznake, ki bi te pravilno usmerila. Tako si moraš pomagati s spraševanjem domačinov.

Prespali smo v kampu Međugorje. Kamp je v centru mesta, zelo neurejen in umazan, računajo pa 8,5 evra na noč (brez elektrike).

V Mostar smo prišli preko Žitomisliči, predvsem zaradi panoramske ceste ob reki Neretvi. Parkirali smo ob desnem bregu Neretve in takoj naleteli na nekoga, ki misli v enem dnevu zaslužiti za cel teden. Za parkiranje je najprej hotel 5 evrov na uro, po prepričevanju pa je ista cena veljala za cel dan. Sicer pa, ko enkrat parkiraš, nihče ne gleda na uro. Kaj pa je to parkirna ura?

Mostar je pod zaščito Unicefa, prelep in poln turistov. Videli smo celo skakalce v reko.

10 km iz Mostarja je izvir reke Bune – naravnost izpod gore priteče nekaj metrov široka reka. Ob izviru so postavili gostinske objekte, mize so tik ob vodi, natakarji pa v vodi hladijo pivo.

Iz Mostarja proti Gacko je pokrajina skalnata, malo rastlinstva, ampak ovce so. Pokrajina ne nudi za življenje nič (vsaj nam se je tako zdelo), precej je prazna, neposeljena. Tu in tam smo videli prazne vasi, porušene hiše.

Sutjeska – kdo ni slišal za ofenzivo, kjer je umrlo 3301 partizanov in kjer stoji mogočen spomenik v spomin nanje? Žal pa objekti propadajo, trava pa raste. Prespali smo na parkirišču hotela Mladost, čuvaju pa smo plačali 5 evrov za oba avta. Izvedeli smo, da imajo nočno stražo.

Sarajevo in obvezno Baščaršija je naslednja postaja. Nato pa ogled izvira reke Bosne in nočitev na parkingu gostilne. Le-ta je tik ob kampu Oaza, vendar ni tako poceni. Zato smo šli na večerjo v gostilno (v Bosni se poceni je) in si s tem prislužili brezplačen parking. Naslednje jutro sva v kampu brezplačno spraznila sanitarije in dotočila vodo. Po zajtrku se odpeljemo proti Jablanici. Tam se je odvijala bitka za ranjence v II. Svet.vojni. Tudi tukaj je okolica zanemarjena, muzej pa precej skop kar se tiče dokumentacije. Zanimiv porušen most čez Neretvo je kopija originala. Pravega je odnesla narasla voda, sedanjega pa so postavili in zrušili Nemci za snemanje filma o Neretvi.

Naslednja nočitev je bila v kraju Bugojno ob bencinski črpalki in ob večji trgovini. Midva sva tokrat na tem mestu prespala že drugič in obakrat sva se počutila varna.

Že smo 1. 5. in tudi v Bosni praznujejo. Ob reki, na travi, ob jezeru je ogromno ljudi, ki imajo piknik. S sabo so prinesli nezložljive stole (peljali so jih na strehi avta), radio, veliko pijače in cele ovce oz. jagenčke. Za nas Slovence je bil ta pogled nanje zanimiv.

Jajce: drugo zasedanje Avnoj-a. Bili smo v dvorani, kjer se je pisala zgodovina Jugoslavije.

Popoldan smo prišli na Kozaro, se srečali z Bosancem, ki že 30 let živi v Sloveniji in bili na njihovem pikniku. Dan smo zaključili z obiskom pri drugem zdomcu in se v pogovoru z 82 let staro gospo (ki vse življenje živi v isti vasi) pošteno nasmejali.

Naslednji dan je bil namenjen potovanju domov.

Marsikdo me je pred prazniki čudno pogledal, češ, v Bosno greš? Kaj je varno? Mirno lahko zatrdim, da se niti enkrat nisem počutila ogroženo. Pokrajina v Bosni je prelepa, ljudje so do tujcev prijazni, radi se pogovarjajo s Slovenci. Res pa je, da so še vedno vidne posledice njihove vojne in da se čuti sovraštvo med njimi.

Če koga mika, kar pogumno na pot.