Povratek domov - 04.08.2007

31.07.2007

Ta dan je bil predviden maratonskemu premiku čez celotno osrednjo Turčijo, zato sem se brez budilke zbudil zelo zgodaj, saj sem vedel, da me čaka cca. 1300 km dolgih in napornih kilometrov, saj tukaj ni avtoceste.V bistvu sva se po celi trasi vozila po gradbišču, saj gradijo zraven obstoječe ceste še eno dvopasovnico, tako da je bilo treba prevoziti tudi kar nekaj makadamskih kilometrov. Skratka, vozila sva se po zanimivi planoti osrednje Turčije, ki je tudi dokaj visoka, od 1200 pa do 2290 metrov, od Dogubeyazita prek mest Agri, Erzurum, Erzincan, Sivas, Yozgat, Kirikkale mimo Ankare, kjer sva na prvem parkirišču ustavila in po šestnajstih urah vožnje takoj zaspala.

01.08.2007

Zjutraj je sledil premik proti Črnemu morju. Najprej sva poiskala avtopralnico v kateri so nama s težavo očistili od katrana umazan avto (umazala sva ga na gradbišču ceste, ki  je bilo na debelo prepojeno s katranom in ni bilo nobene druge možnosti, kot peljati se po tej svinjariji). Nato sva v bližini turističnega mesta Akcakoka poiskala soliden kamp in si vzela dva dni počitka in uživanja na plaži v zelo visokih valovih Črnega morja. Mislim, da sva si to po skoraj enem mesecu napornega potovanja tudi zaslužila. (E31.10374 / N41.08633)

Po dveh dneh počitka in preživetju zelo hude nočne nevihte z orkanskim vetrom sva se zgodaj zjutraj odpravila proti Istambulu. Tu sva naredila samo panoramsko vožnjo ob Bosporju, se malo ustavila v bližini Plave mošeje le toliko, da sva začutila utrip mesta (podroben ogled mesta sva opravila pred dvema letoma, ko sva potovala samo po Turčiji). Nato sva se odpeljala naprej v trgovsko ulico ter nabavila nekaj oblačil za jesensko garderobo. Ponudba je zelo velika, pa tudi cena je za zelo kvalitetno robo, ki jo tu lahko kupiš, sorazmerno nizka.

Okoli tretje ure popoldne sva zapustila Istambul in se odpravila proti turški meji. Tu je bila spet grozna gneča predvsem nemških in avstrijskih Turkov, ki so se vračali nazaj na delo, tako da sva čakala na prestop dolge štiri ure. Že ob mraku sva prestopila bolgarsko mejo in v njihovem Free shopu natočila nafto ter se odpravila naprej. Hotel sem priti do Srbije, ampak utrujenost je bila prevelika in tako sva spala kar na varovanem parkirišču v bližini Sofije.

04.08.2007

Zjutraj je sledil samo še rutinski povratek mimo Niša, skozi Beograd, mimo Slavonskega broad in Zagreba v prelepo našo Slovenijo, ki sem jo po enomesečnem potovanju že kar malo pogrešal.

Tako se je najina iranska avantura srečno in s polnimi glavami fenomenalno lepih vtisov tudi končala. Enkratno bi bilo, če bi imela še 14 dni več časa in bi lahko Iran raziskovala bolj počasi, se kdaj tudi odzvala povabilu prijaznih ljudi na večerjo ali sprehodu po mestu. Samo kaj hočeš, taka je naša kruta realnost in čas je žal postal naš največji gospodar.

Na tem mestu bi se rad zahvalil predvsem prijatelju Dušku, ki me je navdušil za to pot in mi dal ogromno potrebnih informacij brez katerih bi mi bilo na poti veliko težje, kot mi je bilo tako. Če koga zanimajo avanture in prekrasne slike, si jih lahko ogleda na www.ramayana.si. Če pa si bo kdo zaželel potovati v te kraje, pa si sam ne upa, je Duško tudi za te stvari pravi naslov, saj je enkraten človek, organizator in vodič obenem.

Hvala tudi mojemu prijatelju Rosi, ki se je trudil z mojim potopisom, da ga je spravil v tako obliko, kakršno ste lahko brali in nenazadnje hvala tudi vam, ki ste naju spremljali na najini avanturi, držali pesti za naju in nama pošiljali e-maile z vzpodbudnimi vsebinami.

Če bo kdaj priložnost, bomo pa kakšno na to temo rekli še v živo.

Cveto in Mateja