Provansa in Azurna obala - Breda Krajnc

»Za 1. maj greva v Makedonijo« je Branko izjavil že v začetku leta. Čez kakšna dva meseca je to omenil še prijatelju in tudi ta je bil za. Prav, pa gremo pogledati najjužnejšo bivšo bratsko republiko. Pa nismo šli. Tik pred zdajci se je taisti prijatelj dogovarjal z drugimi za Provanso. Še enkrat sva rekla »prav« in se v petek popoldan po moji službi odpeljala iz Celja.

Že zjutraj so iz Ljubljane startali Vesna s Štefanom, Jana s Francijem, Milena s Tonetom in Alenka z Vitalom. Imeli so sedem urno prednost pred nama, ki sva v Celju šla na avtocesto in po njej nadaljevala do Torina in še malo naprej. Tik pred francosko mejo sva prespala in druščino dohitela naslednje jutro. Skupaj smo nadaljevali proti Sisteronu, naredili kratek postanek in se nato odpeljali v Entrevaux. Ta kraj je bil nekoč pomembna strateška točka med Francijo in Savojo, ki jo je vojaški arhitekt Ludvika XIV. v devetdesetih letih 17. stol. močno utrdil. V vas vstopite po dvižnem mostu mimo ene izmed treh stražarnic. Strma cikcakasta pot vodi do mogočne utrdbe na vrhu, kjer ste bogato poplačani za trud z razgledom po gorah v ozadju in po provinci Haut-Varu.

Pošteno povedano, na vrh smo odšli samo štirje, ostali so se raje sprehodili med ozkimi vaškimi ulicami.

Ura teče, že je bilo pol petih popoldne in treba je bilo naprej. Mimo Castellane po zelo slikoviti panoramski cesti, ki pelje tudi visoko nad kanjonom do kraja La Paled sur Verdon, kjer ustavimo za nočni počitek.

Prvi dan je minil v lepem sončnem vremenu, malo je idilo kazil le veter.

Zakaj idilo? Zakaj je Provansa tako priljubljena med turisti in popotniki?

Za mnoge so bistvo Provanse številne »zaspane« srednjeveške vasice, ki čemijo na strmih pobočjih ali pa so skrite sredi razžarjene pokrajine, kakršno ustvarjajo nasadi oljk, vinogradi, sadovnjaki in polja sivke. Mi v tem času nismo bili deležni cvetoče sivke, je pa bil zrak nasičen z raznimi dišavami. Sadna drevesa so v polnem cvetenju, cvetijo razni grmički, na sončni strani je polno travniških rož.

Mnogi podležejo čaru Provanse in mi nismo nobena izjema.

GRAND CANYON

Ponoči je začelo deževati in prenehalo ni niti podnevi. Ves dan je tudi pihal močan veter. Le nekaj kilometrov od La Paleda smo prišli do najglobljega, najdaljšega in najbolj divjega kanjona v Evropi (Grand canyon), ki ga je v apnenčasto planoto izdolbla reka Verdon. Cesta pelje 1000 m (in še malo čez) visoko, je dovolj široka in urejena. Pogled navzdol je veličasten, seveda pa ne smete imeti vrtoglavice. Nam je razgled kvaril močan veter z dežjem, ni nam pa mogel vzeti navdušenja nad kanjonom. Na dno kanjona so speljane pešpoti, hoja navzdol pa traja osem ur.

Daljši postanek smo naredili v mestecu Mousters–ste-Marie. Je pravo provansalsko mesto z ozkimi ulicami, prislonjeno v hrib. Ker je bila nedelja, je bilo precej trgovinic zaprtih, odprte pa so bile trgovinice s keramiko. Prava paša za oči. Vonjalne čute pa smo zadovoljili z vonjanjem sivkinih mil. Tukaj pa res pridejo na svoj račun romantične duše.

Zame je tudi vožnja po pokrajini bila pravo doživetje. Vozili smo mimo njiv s sivko, mimo nasadov češenj, breskev, jabolk in hrušk, mimo zelo nizkih vinogradov in mimo vasic s hišami iz kamnov. Vozili smo skozi kraje Riez, Valensole, Monosqule in se malo naprej od Apta ustavili v campu za prenočevanje.

OKRA

Ponoči je močno deževalo, zjutraj pa se je vreme umirilo in ves dan je sijalo sonce.

Zjutraj smo najprej počistili avtomobile in natankali vodo, nato pa se odpeljali k prvemu ponedeljkovemu cilju, Roussillon. Nekoč je slovel po vsem svetu zaradi barvil, danes pa velja za enega izmed najlepših francoskih krajev.

Nepozabna vas čemi na terasi rjaste skale, imenovane Mont Rouge, ki jo obdajajo nazobčane pečine in vdolbine vseh mogočih okrastih odtenkov, od krvavo rdečih, zlatih, oranžnih, rumenih do belih, rožnatih in vijoličnih, skrita med temno zelenimi borovimi gozdovi in goščavjem. Tu leži najbogatejše nahajališče okre v Franciji.

Vas je videti topla in bogata zaradi okre, ki so jo leta kopali in uporabljali kot naravno barvilo. Danes okre ne kopljejo več, so pa naredili turistično pot okoli izkopanin. Vstopnina je 2.5 evra in vsakemu, ki je v teh krajih in si tega ne ogleda, je lahko presneto žal. Težko je opisati vse odtenke barv, enostavno je to treba doživeti.

Polni lepih vtisov smo se odpeljali naprej in med potjo za mesto Orange zavili še v Gordes, ki upravičeno velja za eno izmed najlepših francoskih mestec. Leži na vrhu hriba in se v terasah spušča proti dolini. Njena največja privlačnost je izjemna lega in obokane srednjeveške ulice. Zdaj razumem pisatelje in pesnike, ki so v zgodovini bili zaljubljeni v Provanso, tudi jaz se nameravam še vrniti.

Večje mesto je Orange, zgodovinsko mesto, ki ima dva od najlepših rimskih spomenikov v Evropi: Theatre Antique in slavolok zmage. Rimsko gledališče je eno najbolje ohranjenih od vseh v rimskem imperiju. Vrata na oder so bila votla, tako da so igralci lahko stali pred njimi in s tem okrepili svoje glasove. Teater funkcionira še danes. Poleti se v njem vrstijo koncerti in ostali kulturni dogodki.

Vstopnina v teater je 7.90 evra, kar se nam je zdelo absolutno preveč. Poleg tega smo že vsi videli areno v Puli. Šli smo okoli arene in našli precej veliko razpoko, skozi katero smo videli notranjost. Zastonj.

Francija je prijazna avtodomarjem, nudi ogromno različnih počivališč. To sva z Brankom izkusila že na preteklih potovanjih po Franciji in prav zaradi tega je začel v katalogu postajališč iskati najbližji kraj za prenočitev. Našel ga je v kraju Visan, na kmetiji Laurent Sourdon, ki se ukvarja z vinogradništvom. Prenočevanje je zastonj, plača se samo elektrika. Kmetija leži dobesedno sredi vinogradov. Ker pa smo Slovenci ljudje z občutkom, smo odšli na degustacijo njihovih vin. Doživeli smo izredno prijazen sprejem, Štefan pa je v pomanjkljivi francoščini (ostali še toliko ne znamo) kramljal z lastnikom in mu razlagal, kje je Slovenija in kakšna vina imamo. Ura, ki smo jo preživeli z domačinom, je bila izredno prijetna in polna smeha. Za piko na i je manjkala samo še večerja, ki pa so jo pridne gospodinje pripravile v trenutku.

VRNITEV V SREDNJI VEK

Naslednje jutro smo se po nasvetu vinogradnika odločili, da si gremo ogledati ulični sejem. Sejem kot sejem, pa kljub temu zanimivo. Vse ulice mesta Vaison so bile polne stojnic z raznoraznim blagom (tekstil, rože, delikatesa, gospodinjski pripomočki,…), ljudi pa polno. Ker je sijalo sonce, je bil dopoldan popoln.

Popoldan smo prispeli v Avignon in se najprej nastanili v kampu Bagatelle. Nahaja se tik ob reki Rhoni, od mesta pa ga loči samo most.

Srednjeveški Avignon je glavno mesto pokrajine Vancluse. Mestni zid je dolg skoraj 4,5 km in ga prekinja 39 stolpov ter sedem vrat. Znotraj zidov pa cveti kulturno bogastvo, opera, univerza, tujejezične šole, gledališče. Vsako leto v mestu priredijo mednarodni avignonski festival, vključuje pa gledališče, pantomimo in kabaret.

Mnogim je Avignon poznan po sedmih francoskih papežih, ki so med 1309 in 1377 ustvarili mali Vatikan. V lasti so imeli svojo kovnico denarja, pekli so svoj kruh in se utrdili proti Francozom.

Na sprehodu po mestu se splača povzpeti na vrh hribčka (res ni visoko), saj je od tam razgled veliko lepši in ko smo hodili med stavbami, smo se spraševali, kako je bilo živeti takrat, v srednjem veku. Ko bi se le lahko vrnili nazaj v preteklost samo za nekaj minut!

VRNITEV V ČAS RIMLJANOV

Sreda je že, mi pa še kar proučujemo zgodovino. Do Pont du Garda vas pripeljejo dobro označeni kažipoti, parkirišče pa je precej veliko, kar kaže na množičen obisk. Ob vstopu je potrebno vzeti listek, cena parkiranja je 5 evrov.

Pont du Gard je most, del akvedukta, s katerim so dovajali vodo od izvira pri Uzesu do Nimesa. Zgradili so ga okrog leta 19 pr.n.št. Podzemni kanali, mostovi in predori so narejeni tako, da so lahko prek njih 50 km daleč dnevno dovajali do 20 milijonov litrov vode. Kako dolgo je bil v uporabi, se ne ve točno, domnevajo pa, da do 9. stoletja n.št.

Z 48 m je Pont du Gard najvišji rimski akvedukt.

Rimljani so bili tudi v Nimesu in tam zgradili amfiteater. Imeli smo dober namen ogledati si mesto in njegovo zgodovino in se zato v dobri veri, da bomo parkirali, odpeljali naravnost v center. Vse je ostalo samo pri namenu. Promet je bil izredno gost (saj pa je ura tudi bila okrog dvanajste), parkirišča vsa v garaži, mi pa smo se vrteli v krogu. Amfiteater smo videli kar iz avta. Po nekaj krogih smo obupali in se odpeljali ven in naprej proti Arlesu.

Arles je bil rimska prestolnica, zato ni čudno, da je tudi v tem mestu amfiteater. Vam povem, ena sam zgodovina, kamor stopiš. Naredili smo sprehod po mestu in nato poiskali postajališče za prenočevanje.

Ustavili smo se v Saintes–Maries–De-La-Mer, kjer imajo tik ob obali postajališče za avtodome. Kmalu smo ugotovili, da smo bili pol ure prehitri. Če bi prišli kasneje, bi našli odprto zapornico in v žepu bi imeli 8,5 evra več. Zjutraj, ko smo odhajali, je bila zapornica še vedno dvignjena, čuvaja pa nikjer.

MOKRIŠČE

Saintes.Maries-De-La-Mer leži na jugu pokrajine Camarque. To je ravninska, redko poseljena pokrajina in eno redkih evropskih mokrišč. Polno je zaraslih lagun, riževih polj, slanih močvirij, ostrih trav. V pokrajini živijo številne vrste morskih ptic, med njimi pa so za marsikoga najlepši plamenci. Ravno ta čas (april-junij) je najprimernejši za ogled teh manekenskih ptic. Značilni za pokrajino so tudi konji, ki jih uporabljajo za ježo in črni biki. Velikokrat priredijo bikoborbe. Od španskih bikoborb se razlikujejo po tem, da tukaj bik preživi.

Glavna cesta, ki pelje od Arlesa na severu do Saintesa na jugu je precej široka, ima pa tudi malo širšo bankino. Zato se ni problem ustaviti in občudovati živali, kar so mnogi (z nami vred) tudi storili.

Še eno mesto moram omeniti. To je Aigus Martes. Staro rimsko mestece z obzidjem okoli in okoli ter bogatim rečnim prometom. Po kanalih vozijo turistične ladje, cena je 10 evrov po osebi. Nas je bilo deset, zato smo dobili popust. Za 7 evrov po osebi smo se dve uri vozili po mokrišču, na povratku nazaj pa so nam pripravili predstavo. Pričakala sta nas dva kavboja, ki sta nato gnala čredo bikov čez vodo. Vredno ogleda.

AZURNA OBALA

O Azurni obali ne bom izgubljala besed. Cannes, Nica, Monako so mesta, ki sem jih z veseljem pogledala, saj se o njih veliko sliši in piše. Vemo, da so jih v zgodovini zelo radi obiskovali Američani in Angleži. Na desni obala, na levi hoteli, vmes pa cesta in promenada s prekrasnimi palmami in ostalimi sredozemskimi rastlinami, ki jim ne vem imena. Ker je sijali sonce, je bilo vse le še lepše. Vsi, ki imate dovolj pod palcem, Azurna obala vas čaka.

V soboto smo se odpeljali proti Sloveniji. Mejo med Francijo in Italijo smo prečkali v Tunnel du col de Tende (3200 m) – cesta 2566 je zelo zvita, pelje na 840 m n.višine in je panoramska. Ob lepem vremenu so užitki zagotovljeni.

Od tukaj naprej smo bili v tranzitu: Cunes, Bra, Asti, Cremona, Padova, AC do Trsta in že smo doma – v Sloveniji. Celotna dolžina poti (od Celja do Celja) je 2913 km.

Breda KRAJNC