Romunija 2008 - Breda Krajnc

Ideja za obisk Romunije je začela zoreti že sredi marca, za prvomajske praznike pa je dokončno dozorela.

Romunija leži na jugovzhodu Evrope. Na severu je gorata, za južni del pa je značilna širna dolina Donave. V bližini Črnega morja se Donava razširi v delto, ki je naravni rezervat za neštete domače ptice in ptice selivke. Prebivalstvo sestavlja 90% Romunov in 7% Madžarov. Romunščina tako kot nekateri južnoevropski jeziki izhaja neposredno iz latinščine, od drugih romanskih dežel pa jo ločijo slovanske dežele. Romunija ima precejšnje naravno bogastvo – nafto, zemeljski plin, premog, železo, baker in boksit. Glavne industrijske panoge so kovinsko predelovalna, petrokemična in strojna industrija. Romunske specialitete so meso na žaru, svinjska obara s česnom in čebulo ter krofi, polnjeni s smetano in sirom.

Na pot sva se odpravila v soboto popoldan, potovala skozi Hrvaško in Madžarsko in zvečer prenočila nekaj kilometrov pred romunsko mejo. Naslednje jutro je prehod meje minil brez nevšečnosti in že sva vozila po pokrajini in vaseh, ki ne kažejo blagostanja. Slabe ceste, levo in desno od ceste skozi vas makadam z luknjami, krave in konji se pasejo kar ob cesti, ljudje posedajo ob cesti, kartajo, klepetajo ali pa samo opazujejo promet. Okoli hiš pa je vse razmetano in nametano. Na cesti srečaš konjske vprege, potepuške pse, ljudi, ki ženejo po eno kravo in pa veliko štoparjev. Štopajo vsi: mladi, stari, ženske, moški. Pa nočem kritizirati, opisujem samo svoja opažanja o tem, kako ljudje živijo.

Pokrajina je pretežno kmetijska, v določenih predelih Romunije so polja zelo lepo obdelana. Še vedno so vidne posledice prejšnjega režima – ogromne kmetijske zgradbe (hlevi, verjetno pa še kaj) propadajo in se sesedajo sami vase. Propadajo tudi industrijski objekti.

Nekdo me je vprašal, ali je kaj videti v Romuniji. Je. Veliko je zgodovinskih in naravnih znamenitosti. Romunska legenda je grof Drakula, katerega pravo ime je Jan Tepeš. V Hunedoari sva obiskala grad grofa Corvina, kjer so snemali filme o Draculi. Sprehodila sva se po mestu Sighisoara, ki je rojstno mesto grofa Dracule, hkrati pa zelo lepo starinsko mesto. Pred mestom Buzau se 14 km od glavne ceste nahajajo vulkani, imenovani Vulkanii Noroiosi. To so majhni vulkančki, iz katerih bruha blato, pokrajina okoli njih pa izgleda kot površje Lune. Res vredno ogleda. Nekaj časa sva vozila ob delti Donave in proti domu obrnila ob Črnem morju. Daljši postanek sva naredila v Bukarešti, kjer sva si ogledala Palačo ljudstva, ki priča o Ceausescujevi megalomaniji, pa tudi o mojstrstvu domačih rokodelcev. Kristal za lestence pa je ves iz Slovenije. Vstop v palačo je podoben pregledu na letališču. Ko smo si kot skupina ogledovali dvorane, nas je vodička dvakrat preštela. Že na začetku vodenja nas je opozorila, da se je prepovedano oddaljiti od skupine in res, ko smo bili v eni od sob, sva z Brankom stopila proti oknu (da bi pogledala ven), pa nisva smela. Za ponazoritev: dolžina ene od dvoran je 150m in širina 50m.

Zadnjih 130 km po Romuniji sva vozila po Djerdapu. Djerdap po turško pomeni železna vrata. To je dolina dolga 130 km, najožji del pa je širok 150m. Cesta je izredno panoramska, imela sva samo to smolo, da opravljajo vzdrževalna dela ob cesti in je trenutno v slabem stanju.

Kje sva prenočevala? Na parkirišču poleg vulkanov, pred restavracijo, na postajališču poleg tovornjakov, na avtocesti. Povsod brez problemov. Vsakič sem vprašala za dovoljenje za prenočitev, pa so domačini vedno z nasmehom odgovorili, da je OK in da je varno. Res je bilo varno.

Najino potovanje je bilo kratko. Veliko je še znamenitosti, ki jih želiva videti, med drugim tudi gorska cesta, ki je zdaj še zaprta. Zato bo v prihodnosti vsekakor treba še enkrat na pot. Potovanje po Romuniji pa priporočam tudi ostalim. Kar pogumno na pot!