Rusija 2009 - Franc Torkar

POT PO "ZLATEM OBROČU" V RUSIJI

(Franc Torkar)

Univerza Lomanosov

Uvod

Pot po "Zlatem obroču" po Rusiji organizira italijanska agencija Sanpietroburgo.it iz Milana. Ena izmed variant je tudi organizacija potovanj z avtodomi. Ta potovanja se odvijajo vsako leto od sredine maja pa do 15. avgusta, ko gre okvirno na pot zadnja skupina avtodomov iz Latvije, to je iz majhnega kraja Zilupe, ki leži približno dobre 3km pred mejo z Rusijo. Odhod skupin je v maju in avgustu vsak teden, meseca junija in v juliju pa so ti odhodi vsak drugi dan. V glavnem so to italijanske, nemške, francoske, španske in angleške skupine. Ti pridevniki pred skupinami označujejo uradne jezike, ki jih govorijo vodiči. Le-ti vsaj po naših izkušnjah prihajajo v glavnem iz Belorusije. So pa tudi italijanski in ruski vodiči. Na pot gresta v glavnem po 2 skupini vsaka s svojim vodičem. Če pa je skupina večja, kot na primer naša -16 avtodomov, pa skoraj morata biti dva vodiča. Mi smo v začetku imeli samo eno vodičko, vendar smo se v Moskvi pritožili, pa so jo zamenjali in dali dve novi. Za agencijo je boljše in racionalnejše, če je skupina večja, za udeležence seveda ne. V vsakem primeru poskrbijo za to, da se vsaj pri skupinskih ogledih z avtobusi vsaj dve skupini skupaj z okoli 40 do 45 udeleženci združita. Vsaka skupina ima svojega vodiča. Tako je ogled cenejši. Seveda pa agencija že poskrbi da ni v izgubi. Zaslužek je po moji presoji kar soliden že v osnovnem in dodatnem paketu (990 EUR+ 660 EUR) glede na cene v Rusiji, in to kljub temu, da na primer Moskva slovi kot ena izmed najdražjih mest na svetu. Mlade vodiče iz obrobnih držav bivše Sovjetske zveze sigurno ne preplačajo. To je še vedno poceni delovna sila, kljub njeni sorazmerno visoki izobrazbi. Tudi znanja tujih jezikov so kar na nivoju. Agencija poleg tega dodatno zasluži okoli 50 do 60 % še pri vsakem kosilu ali večerji, ki ga organizira in naroči pri domačem gostincu ali pa pri nakupu karte za razne prireditve. Posebna specialnost je v Rusiji nakup goriva za avtomobile. Ti moraš gorivo najprej plačati, šele nato ti odpre ventil za točenje le-tega.. Podobnih neumnosti ne doživiš nikjer drugje. Torej najprej se postaviš v vrsto, po svoji presoji plačaš nek znesek za gorivo (navadno preveč). In ko ga natočiš manj kot si plačal, se moraš še enkrat postaviti v vrsto, da dobiš odvečni denar nazaj. Ta način izhaja verjetno iz slabih izkušenj naftnih družb po sistemu "natoči pa črta" kot bi temu pri nas rekli. Tu so nam vodičke veliko pomagale, vsi smo točili na "odprt račun", ki ga je nato vodička poravnala v enkratnem znesku, mi pa smo stroške goriva kasneje poravnali njej. Pa še svetla stran v zvezi z gorivom v Rusiji. Nafta je v Rusiji bistveno cenejša kot pri nas. Za liter nafte je potrebno plačati 0,32 do 0,42 EUR torej ponekod manj kot tretjina cene goriva v primerjavi z nekaterimi državami EU.

Prvo srečanje z vsemi udeleženci potovanja

Do našega srečanja v Latviji smo potovali skozi Avstrijo, Slovaško, severovzhodnem delu Češke, Poljske, Litve do kraja Nirza v Latviji. Z Lukeži smo se dobili v kampu Cieszyn na jugu Poljske. Skupaj smo nato potovali do kraju našega srečanja. Vmes smo se ustavili v majhnem kraju Tykocin z namenom , da bi poiskali kamp. Ker pa je bil le-ta oddaljen še približno 10 km po sicer zanimivi, vendar za naše avtodome nesprejemljivi cesti, smo se odločili prenočiti kar v vasi pred nekim gostiščem - hotelom. Mestece sicer ni nič posebnega, ima pa zanimivo urejeno središče kraja in veliko cerkev. To središče skupaj z okolico je namreč tlakovano z okroglimi kamni, vmes pa posuto z mivko. Vožnja po takem cestišču je z avtodomom skoraj grozljiva. Zato tega nismo kaj dosti počeli. Domačini pa vozijo z normalno hitrostjo in jim še na misel ne pride, da bi vožnjo zaradi cestišča upočasnili. Vso to obnovo cestišča in lepega parka v središču vasi je finansirala EU, kar je razvidno iz napisa v parku. Vmes smo za kratek čas obiskali še mesto Vilnius potem, ko smo se nastanili v kampu. Po vožnji skozi Latvijo smo proti večeru prispeli v Nirzo, majhno vasico ob precej velikem jezeru. Tu smo se srečali z glavnino popotnikov. Preostale pa smo spoznali naslednji dan na železniški postaji v vasi Zilupe. Še to sem pozabil povedati; ko sem se zjutraj zbudil ob jezeru, sem najprej odprl vrata avtodoma. Ko sem se prijel za rob vrat, sem začutil pod prsti neke vrste maha. Bilo je še zelo zgodaj. Stopil sem iz avta in videl avto popolnoma prekrit s komarji (to je bil tisti mah). To smo rešili tako, da nismo šli več iz avtodomov, pač pa previdno obrnili in odšli proti našemu cilju. Na cilju se nas je zbralo 16 avtodomov in 31 udeležencev; 9 iz Avstrije, 5 iz Nemčije in 2 iz Slovenije. V enem izmed nemških kamperjev je bil samo en gospod po imenu Jens, star 81 let.

Ceste Rusiji niso v ponos

Cesta po prevoženih 1900km do ruske meje je bila v povprečju kar dobra. Le del poti po Poljski je bil nekoliko slabši, sicer pa smo si bili kar edini, da so Poljaki v zadnjih štirih, petih letih svoje ceste bistveno izboljšali in obnovili v primerjavi z obdobjem pred tem. Le zadnji del 50 do 60km okoli Bialystoka je bil nekoliko slabši, kjer nas je kar dobro pretreslo. Tudi to je po svoje razumljivo, saj po tej cesti poteka večina cestnega tovornega prometa z Rusijo. Po tej cesti vozijo celo avtomobile znamke Hyundai (le-teh je v Rusiji zelo veliko) iz Koreje. Na ladjo jih naložijo v Severni Koreji. Nato jih peljejo po Tihem oceanu, Indijskem oceanu, po Mrtvem morju skozi Sueški prekop do Kopra. Zatem pa s tovornjaki skozi Avstrijo, Slovaško, Poljsko, Litvo in ali Latvijo do Rusije. Po železnici bi bilo vse skupaj nekajkrat bližje in verjetno tudi bistveno cenejše. To mi je namreč pripovedoval estonski šofer, ki je to delo opravljal pet let. Ampak kaj hočemo, spet nekaj ruskega.

In ko je Marija ob tem pripomnila, da bo pa v Rusiji bolje, sem bil sam nekoliko skeptičen. Na koncu se je pokazalo, da sem imel še kako prav. Sam sem bil že velikokrat v Rusiji, vendar se po cestah razen redkih izjem nisem kaj dosti vozil. Močno pa mi je v spominu ostal dogodek, ko sem se vozil v Ukrajini z novim Passatom iz Zaporožja v Kijev (cca 720km). Tako je pač naneslo, da zaradi megle na letališču ni bilo poletov tisti dan. Po približno treh urah vožnje je začelo metati pesek pod avto. Ta pesek je vedno bolj in bolj ropotal po podvozju avta. Kmalu sem opazil vedno več peska na cesti, ponekod že kar majhne kupe. In ko sem nato šoferja vprašal kaj da to je, mi je odgovoril, da popravljajo, oziroma asfaltirajo cesto. In res po približno desetih kilometrih sem pred sabo zagledal tovornjak, na njem pa štiri delavce, ki so z njega metali v katran namočen pesek. Vsi ostali udeleženci v takratnem cestnem prometu pa smo poleg prevoza opravljali še funkcijo cestnega valjarja, ko naj bi ta umazani pesek utrdili na cestišču. Kako smo to počeli, si lahko samo predstavljate. Meni se je nov avto močno smilil. To se je sicer zgodilo v Ukrajini, ampak saj to je konec koncev vseeno, to je ruska filozofija. Pa najsi bo to Ukrajina ali pa daljni Vladivostok. Edino pribaltske države (Estonija, Latvija in Litva) je potrebno pri tem izvzeti. Le-te so že ubrale tako imenovano evropsko miselnost in danes že bistveno odstopajo od Rusije.

Da je temu res tako, smo doživeli tudi tokrat pred mestom Kostroma v Rusiji. Na cesti je ležal zelo grob, nepovaljan asfalt. Pri tem cesta ni bila zaprta. Ravno nasprotno, domačini so nasproti zelo hitro vozili. In rezultat te hitre nasprotne vožnje: štiri razbite prednje šipe na avtodomih. Tudi sicer so bile ceste v Rusiji v povprečju prej zelo slabe kot povprečno slabe.

Zapustili smo EU

Potem, ko smo nekajkrat po nepotrebnem obračali in se vrteli po naselju Zilupe, smo končno krenili proti ruski meji. Res smo se samo premaknili, toliko, da smo dobili pravo smer in kaj hitro smo se ustavili v koloni pred mejo. Potem, ko je vodička izpolnila vse potrebne vstopne formularje, smo že mislili, sedaj bomo pa končno krenili. In glej ga zlomka, preden je zadnji prestopil Latvijsko Rusko mejo, je minilo kar 14 ur. Vodička je nato predlagala, da bi prespali na nekem parkirišču takoj za mejo. Od tu so nas pregnali z zahtevo, da gremo lahko na sosednji parkirni prostor, ki je bil last nekega gostišča vendar moramo v tem gostišču vsak nekaj zapraviti. Temu smo se odločno uprli in je potem verjetno sama nekaj plačala za ta parkirni prostor. Čakalo je nas 650km zelo slabe ceste do ruske prestolnice. Malo boljša cesta je bila šele okrog 60km pred Moskvo. Ni potrebno posebej poudariti, da se je naša več kot kilometer dolga kolona v tem velemestu nekajkrat pretrgala in to kljub temu, da smo bili sami dobro organizirani. Približno vsak drugi ni imel CB postaje. Organizirano smo se porazdelili tako, da so bili ti ljudje vmes v koloni. Toda vse skupaj je kaj malo pomagalo v Moskvi. Široke avenije (po sedem, včasih celo več voznih pasov na vsaki strani) in pa na stotine odcepov ob izvozih so nas kaj hitro "raztrgali". Samo iz predmestja do centra (bivali smo namreč v samem centru ob reki) mesta smo vozili 2 uri. Končni rezultat; trije avtodomi so se izgubili, ki pa jih je vodja predstavništva agencije v Moskvi hitro našel in jih pripeljal na pravo mesto. To je ograjeno in zavarovano parkirišče, ki se nahaja v centru mesta okrog ruskega Olimpijskega komiteja ob reki Moskvi (leta 1980 so bile v Moskvi letne Olimpijske igre, ki pa so bile zaradi neudeležbe ZDA precej okrnjene). Tu je bilo na razpolago vse kot v kampu (dotok čiste vode, izpust umazane, prostor za praznjenje WC, tuši s toplo vodo). Pred olimpijsko dvorano so hodili avtobusi po nas za razne oglede in obiske.

Še nekaj besed o glavnem in največjem mestu v Rusiji. Moskva se razprostira na prostoru, ki meri 880 km2 ob istoimenski reki. Njeno prebivalstvo naglo narašča. Po oceni vodičev Moskva šteje danes 12 milijonov ljudi, skupaj s predmestji pa 14 mio. Njena lega je sedaj še toliko bolj na skrajnem zahodu države. Že omenjene pribaltske države, ki so bile v času Sovjetske zveze skrajno zahodne države, so sedaj samostojne, izjema je "le ruska trdnjava" Kaliningrad. Morda največja znamenitost Moskve je njen Kremelj, obzidana utrdba, ki meri skoraj 28 hektarov. Tu je bil nekdaj sedež ruskih carjev, danes pa tu biva ruski predsednik s svojim štabom. Kremelj je obdan z zidovi in stolpi; ob njem je Rdeči trg z Leninovem mavzolejem. Na južnem koncu Rdečega trga stoji cerkev Svetega Vasilija blaženega, nasproti cerkvi leži na severni strani stavba Zgodovinskega muzeja, na vzhodni strani pa zgradba veleblagovnice GUM.

Leninov mavzolej v Moskvi

Poleg omenjenih znamenitosti smo obiskali tudi park univerze Lomanosov, ki se imenuje po znanem ruskem pesniku, jezikoslovcu in učenjaku Mihailu Vasiljeviču Lomanosovu. Zelo dober vodič po Moskvi Aleksander nam je iz avtobusa ob ogledu povedal in pokazal še veliko znamenitosti. Fizično smo si ogledali tudi najbolj znano rusko pokopališče Novodeviči, kjer so pokopani najbolj slavni ljudje polpretekle ruske zgodovine (pesniki, pisatelji, najbolj slavni cirkuški klovn s svojim psom, vojaki, generali in pa seveda politiki). Tu počiva tudi Boris Jelcin, ki je umrl leta 2007 in pa žena bivšega ruskega predsednika in reformatorja Mihaila Gorbačova Larisa Gorbačov.

Tudi manjšo ladjo na reki Moskvi smo preizkusili po kosilu. Po dobri uri vožnje smo se nato z metrojem vrnili k našim avtodomom. Sprehodili smo se tudi po znamenitem starem Arbatu, kot imenujejo predel, oziroma ulico, ki je zaprta za ves promet in na razpolago samo pešcem. Stari Arbat je najstarejša ohranjena ulica, kjer so v 16. stoletju živeli trgovci, v 19. stoletju plemiči, v času Sovjetske zveze umetniki in pisatelji. Danes je stari Arbat središče moskovskega turizma.

Seveda pa moram tu malo več povedati o tem slavnem moskovskem metroju. Ogledali smo si le najlepše postaje. Najlepša, pravzaprav že kar kičasta je postaja po imenu Kievskaja. Sicer pa sistem sestavlja 12 prog s skupno dolžino 276 km; pri tem je 171 postaj. Sistem prog je več nivojski ("najgloblja" proga je 65 m pod zemljo). Metro pravzaprav še ni dokončno zgrajen, kljub temu, da je začel delovati 15. maja leta 1935. V fazi dograditve je zlasti v primestnih predelih Moskve. Povprečno se po njem prepelje dnevno okrog 9 milijonov ljudi. Lahko si samo predstavljamo, kakšni zastoji bi bili na ulicah Moskve brez metroja.

Zelo bogata je tudi zakladnica ruskih carjev in vladarjev. Večina teh dragocenih predmetov nakdanjih ruskih mogotcev so izdelali nemški, italijanski, nekaj pa tudi ruski umetniki. Točno opoldan smo si ogledali parado predsednikove garde. To je poseben stalen program, ki ga gardisti izvajajo vsako soboto točno opoldan. V programu nastopajo gardisti z orožjem, s katerim izvajajo tudi zelo zahtevne vaje, konjeniki s svojim programom in pa orkester garde, ki v glavnem skrbi za ritem nastopajočih. Sloviti moskovski cirkus smo si ogledali v poznih večernih urah. V njihovem nastopu so nekatere res vrhunske točke.

Nadzemni del metroja; V ozadju Lomanosov

Nadaljevanje poti po "zlatem obroču"

Kmalu po sedmi uri zjutraj zapustimo naš kamp sredi Moskve. V dobri uri in pol smo tokrat prišli brez večjih problemov iz Moskve. Odpeljemo se do mesta Vladimir, enega najstarejših ruskih mest, ki je bil že tudi ruska prestolnica. Ponaša se z dvema katedralama, ki smo si ju tudi ogledali. Po nabavi živeža se po kosilu odpeljemo do mesta Suzdal. To je tudi staro zgodovinsko rusko mesto, ki ima danes okrog 11 tisoč ljudi, pri tem pa kar pet samostanov in okrog 50 cerkva. Tudi to mesto ima svojo utrdbo, svoj kremelj. Samostani so med seboj ločeni, v enih bivajo samo moški, v drugih pa samo ženske. Seveda pa so v začetku 20. stoletja pri boljševikih padli včasih v veliko nemilost in je pravzaprav čudno, da so sploh obstali v takšnem stanju. Pred enim ženskim samostanom smo videli teleta, ki so se pasla, iz česar je razvidno, da se ukvarjajo tudi z živinorejo. Sicer so pa domačini na svoje mesto zelo ponosni. Domačin, ki je upravljal s parkiriščem, mi je s pravim ponosom pripovedoval o delu na kolhozih in solhozih in da bo po reorganizaciji občin dobil Suzdal prav svoj okraj.

Zvečer smo se zbrali pred avtodomi, nekaj prigriznili in nekaj popili ter se pogovorili. Ugotovil sem, da se tudi Nemci in še posebej Tirolci znajo še kako poveseliti.

Proti Kostromi smo nadaljevali pot naslednji dan. Kakšna je bila cesta in kaj se nam je na poti pripetilo, sem omenil že uvodoma. To mesto ob Volgi je bil samo naš vmesni postanek za kosilo in nakupe. Tu smo si nekateri ogledali velik most čez Volgo in pa zares veliko tržnico, kjer dobiš skoraj vse od igle pa do lokomotive. No čisto tako ni bilo, smo pa temeljito obnovili naše potrebne zaloge. Ko sva se z ženo vrnila iz nakupa skoraj do avtodoma, naju je ustavila starejša gospa. Vprašala je po naši karavani, odkod smo i.t.d. Ko sem jo ogovoril, je vsa navdušena začela spraševati. Takoj je po registrski številki avta ugotovila, da smo mi pa zagotovo Slovenci. Takoj je začela spraševati kako je danes z nami (kdaj smo postali samostojni in kje leži Slovenija je točno vedela), ali bolje živimo kot prej, ali imamo dovolj velike plače in penzije, ali lahko živimo, kako je danes z odnosom do Tita. Pa še veliko drugih reči me je spraševala; vseh se niti ne spomnim več (vmes me je dvakrat vprašala, če me eventuelno kaj zadržuje). Ko sem ji vse natančno pojasnil in odgovoril, mi je še povedala, da ima 7000 rubljev penzije (159 EUR) in da še vedno poučuje in da si kar dosti lahko privošči za njihove razmere. Čisto na koncu pa mi je še povedala, da sedaj hiti na neko razprodajo, ker sama kupuje vedno na tak način. Na koncu se je hvaležno poslovila od mene.

Ni kaj, prava ruska duša. Na splošno so ljudje bodisi na cestah, ali pa na javnih prevoznih sredstvih zelo razumevajoči in strpni zlasti do tujcev. Na metroju ti mlajši nemudoma odstopi sedež. Spomnim se nekega tovornjaka v koloni po mestu Moskva, ki me je kar štirikrat spustil predse. Ko sem se postavil vštric njega, sem ga samo pogledal, pa me je spet spustil predse. Je že tako naneslo, da me je vmes prehitel, sam sem moral nato ponovno pred njega, ker sva imela očitno precejšen del poti skupne.

Popoldan smo prispeli v Jaroslawl, precej veliko rusko mesto z več ko milijon prebivalci. Parkirali smo na nekem zaprtem, varovanem dvorišču. Na razpolago smo tokrat imeli samo vodo in prostor za praznjenje WC. Zjutraj smo si najprej ogledali mestni park s spomenikom Jaroslawlu in cerkev sezidano v 11. stoletju. V cerkvi so nam štirje fantje zapeli 3 nabožne pesmi. Pot smo peš nadaljevali do pristanišča, kjer smo se najprej okrepili z znanim ruskim »šašlikom«. Temu bi po naše rekli nabodalo z različnim mesom. Poleg so postregli še zelenjavo. Približno dve uri in pol smo nato preživeli na ladji, ki je plovila po reki Volgi. Moram priznati, da je bila ta vožnja prijetnejša, kot vožnja po reki Moskvi, kjer reka ni tako čista, če bi temu sploh lahko rekli da je reka čista.

Iz Jaroslawla se naslednje jutro odpeljemo v Rostow, kjer obiščemo rostowski kremelj, enega najlepših v Rusiji. Poizkusili smo tudi znane ruske "piroške". To so okusne jedi podobne našemu štrudlu, le da niso tako nadevani. Kot nadev se uporablja zelje, krompir, pražena čebule, gobe in jabolka. V tem kremlju so bili snemani številni zgodovinski filmi. Skozi Pereslawl, rojstno mesto Aleksandra Newskega prispemo v mesto Sergiew Posad, središče ruske pravoslavne cerkve, pravijo mu tudi "Ruski Vatikan". V ta kraj pridejo vsako poletje na letni odmor najvišji ruski cerkveni dostojanstveniki. Seveda je kraj takrat posebej varovan in niso možni nikakršni obiski. Pri tem je zanimivo, da je obisk teh cerkva možen le posamično in nikakor v skupini. Tudi, če so skupine, se morejo le-te razdeliti ob obisku. Skratka zbiranje v gruče, vodenje z vodiči in razlage znotraj teh prostorov niso dovoljene.

Sergiew Posad; »Ruski Vatikan«

Posebno zanimiv je bil obisk Nowgoroda. Najprej smo obiskali katedralo Svete Zofije. Nato smo si v bližini ogledali v posebnem parku tako imenovani "leseni muzej". Tu so tudi po 500 let stare zgradbe (cerkve, hiše in gospodarska poslopja) narejene vse samo iz lesa. Prikazana so tudi zelo stara orodja, razni stari stroji kot obračalniki, plugi, vozovi i.p.d. Zanimiva je notranjost (bivalni del) te lesene ruske hiše. V glavnem se je vse dogajalo v eni sobi. Tudi spali so pod stropom na posebnih pogradih v tej sobi. Postelja ni izgledala tako kot pri nas, pač pa je bil to velik pograd pritrjen na tramove na stropu, spodaj je bilo vse prosto. Tudi kurilo se je v posebni peči samo v tej sobi.

Nowgorod; V lesenem muzeju je iz lesa tudi cerkev

Naslednje jutro se odpravimo proti Puškinu, nekakšnem širšem predmestju St. Peterburga. Kraj se imenuje po Aleksandru Puškinu, ki se je sem priselil s svojo lepo nevesto Natalijo, ter v svojo hišo vabil v goste aristokratske prijatelje, med njimi tudi stanovskega kolega Nikolaja Gogolja. Ker je njegovi lepi ženi dvoril drug moški, ga je izzval na dvoboj, v katerem pa je izgubil življenje.

Staro ime tega podeželskega mesteca je Carskoje selo, kjer je carica Elizabeta v 18. stoletju zgradila prestižno palačo-dvorec Katerinenburg in jo tako poimenovala v spomin na svojo mamo in uspešno carico Katerino Veliko.Tu si gremo ogledat ta dvorec. V ta dvorec lahko vstopiš le v posebnih copatah, ki jih natakneš kar na čevlje (glej sliko), podobno, kot ko te pripravijo za operacijo.

Dvorana dvorca Katerine Velike

Še nekaj podatkov o tej pomembni ruski cesarici Katerini Veliki. Poročila se je s 15. leti z ruskim prestolonaslednikom Petrom Fedorovičem. Zakon ni bil srečen. Zaradi njegovega zelo čudnega vladanja je raslo nezadovoljstvo med ruskim občestvom. Samo pol leta po kronanju je bil Peter ubit v zaroti, ki jo je vodil Katarinin ljubimec Gregorij Orlov. Ker ji niso mogli dokazati vpletenosti v uboj, so jo proglasili za vladarko. Kot vladarka je bila zelo uspešna in "evropsko razsvetljena". Katarina je vladala prosvetljeno in je sama sebe imela za "filozofa na prestolu". V Katarinini palači je množica okrasja, med njimi so tudi pohištvo, slike ruskih in zahodnoevropskih umetnikov, velika zbirka iz porcelana, orožje, razne skulpture in znana soba iz jantarja.

Pozno popoldan se odpravimo naprej do drugega največjega mesta Ruske federacije, ki leži na strateško izjemno pomembnem mestu, kjer se reka Neva deltasto izliva v Finski zaliv. Mesto se je od leta 1914 do 1924 imenovalo Petrograd, od januarja meseca 1924. leta pa do 6. septembra leta 1991 Leningrad, v zadnjem obdobju od razpada Sovjetske zveze pa se imenuje Sankt Peterburg. Mesto ima preko 300 mostov prek veličastne Neve in njenih pritokov. Pod številnimi mostovi smo se tudi sami peljali in si ogledali nekatere znamenitosti tudi iz žabje perspektive. Tudi naša skupna večerja s folklornim nastopom je bila pestra. Toliko lepote na enem mestu in tako blizu mene še nikoli ni bilo. Sedel sem namreč slabe tri metre od odra, na katerem so lepe plesalke izvajale svoje točke. S kolegom Friedlom iz Avstrije sva kar tekmovala, kdo bo naredil lepši posnetek.

Ker pa smo mesto obiskali v času najdaljših dni, smo imeli priliko videti tudi najbolj svetle noči Sankt Peterburga. Po malo daljši večerji smo se odpravili z avtobusom in vodičem na nočni ogled mesta. Ob enih ponoči je bil še dan. Šele ob pol dveh do dveh ponoči, ko smo si ogledali dvig mostov na reki Nevi, pa se je že delno stemnilo. Vendar pa je ta noč tako kratka, da se skoraj skozi njo vidi kot bi temu rekli v prispodobi. Mesto sicer leži dobrih 60 pod severnim tečajnikom, vendar v tem času sonce zaide tako nizko pod obzorje, da je zaradi učinkov ozračja tudi ponoči svetlo.

St.Peterburg; Pogled na mesto z Isakove katedrale

Med najbolj znane znamenitosti mesta so trdnjava Svetega Petra in Pavla z istoimensko cerkvijo, kjer so pokopavali ruske carje. Obiskali smo tudi Isakovo katedralo in se povzpeli po stopnicah približno 60m visoko. Od tu je lep razgled na mesto (glej sliko). Sicer pa ta katedrala z višino 106m od notranje strani kupole pa do tal sredi cerkve spada med najvišje tovrstne cerkve. V nekdanji carjevi rezidenci Zimski dvorec je danes sigurno največji muzej na svetu Ermitaž. V muzeju so dela največjih mojstrov evropske in svetovne zgodovine. Mi smo si ga ogledovali približno en dan. Boljši poznavalci bi potrebovali teden dni. Če pa bi hotel kdo res vse detajlno pregledati bi potreboval pa skoraj ves mesec. Tu je moč videti dela Michelangela, Tiziana, Dalia, Picassa, El Greca, Gauguina, Rembrandta in številnih drugih mojstrov slikarstva kot kiparstva.

Sankt Peterburg; Vhod v Zimski dvorec-Ermitaž

Križarka Aurora, ki je še danes lepo vzdrževana, zasidrana in "zglancana", je v tisti oktobrski noči 1917. leta s topovskimi streli na Zimski dvorec naznanila začetek velike komunistične ere, ki jo je zaznamovala skoraj vso 20. stoletje. Prevzem nove oblasti simbolično kaže ohranjena ura iz tedanjega časa v muzeju.

Ruskim carjem je v noči s 25. na 26. oktober 1917. leta ob 2. uri in 10 minut ponoči odbila zadnja ura

Polni umetniških vtisov smo se naslednji dan odpravili v Petrov grad. Mesto leži 20km zahodno od Sankt Peterburga. Še zadnjič smo pogledali mesto, kamor so se včasih odpravljali tudi ruski vladarji in cesarji, ki so si privoščili res veliko. S tem smo tudi zaključili naš "sprehod po Zlatem obroču".

Petrov grad; Mesto oddiha ruskih cesarjev

Zaključek:

Obiskali smo Rusijo, deželo nenehnih velikih nasprotij. Nasprotja so bila v njeni zgodovini, na eni strani neizmerno bogastvo, na drugi zelo huda revščina in skromnost, blišč in beda. In ta nasprotja niso nič manjša tudi danes. Celo nasprotno, mogoče so te razlike ponekod še večje. Zavedati se moramo, da smo mi obiskali »Zlati obroč«, to je evropski del Rusije, ki je še sorazmerno razvit in kjer naj ne bi bilo recimo tako velikih razlik med vasjo in mestom. Pa so razlike. Če pa pogledamo njen skrajno severovzhodni del Sibirije, ali pa njen osrednji del, pa so te razlike še večje. Sam sem v temu predelu (v okolici Magadana na skrajnem severovzhodu) bival 15 dni v letu 2004.

Nečemu se pa pri vsem tem vseeno čudim in to mnenje so delili z mano vsi ostali tudi kolegi iz Avstrije in Nemčije. Po Rusiji smo prevozili približno 2300 km, pa pri tem nismo videli nobene poštene obdelovalne njive ali pa vsaj vrtove (posejan je bil samo kompleks pred naseljem Puškin). Pa pravijo, da ko nastopi kriza, se prične zemlja obdelovati. Izgleda, da se Rusije recesija in svetovna kriza še nista dotaknili.

Kranj, 13.07.2009

Tekst in slike: Franc Torkar