Sardinija 10.2010 - Breda Krajnc

RAZGLEDNICA S SARDINIJE   (zemljevid potovanja)

Pisana je. Polna sredozemskih rastlin, peščenih plaž, pisanih mest, čistega morja, neobdelane narave… Skratka – čudovita.

Na pot sva se odpravila v petek popoldan, 22.10., in prenočila v Adrii. V soboto sva imela na razpolago cel dan, da prevoziva razdaljo med Adrio in Livornom, zato se nama ni mudilo in sva lahko uživala v vožnji po Toskani in v prelepih jesenskih barvah.
Livorno je pristanišče z več privezi. Kako izbrati pravega? Na slepo sva izbrala, prišla pred carino, vprašala, če sva na pravem mestu in izvedela, da sva 5 km vstran. Ko sva dobila pravi naslov (Stazione Marittima, smer Livorno Centro), sva našla brez problemov.
Na parkingu pred vkrcanjem je sanitarna postaja, lahko pa se tudi prespi.

Ladja je izplula ob deseti uri zvečer, pristala pa zjutraj ob pol osmih. Že prvi trenutki na Sardiniji so me spravili v dobro razpoloženje, saj naju je pri sestopu z ladje obsijalo močno sonce. Zapeljala sva proti jugu po vzhodni strani. Ker je glavna sezona že minila, je bil promet izredno redek. To pa nama je omogočilo, da sva se lahko tudi ustavila kar na cesti, če je bilo videti kaj zanimivega.
In bilo je videti.

Prvi postanek sva naredila v Budoniju, si pogledala dolgo peščeno plažo in si predstavljala, da mora biti poleti prava gneča.

Posada je mestece, ki je tako kot vsa ostala, na hribu, čisto na vrhu pa ima razgledni stolp, ostanek gradu, ki ga ni več.

Že pot proti stolpu te očara (ozke ulice, pred hišami rože, obokani prehodi), razgled s stolpa pa je pika na i. Obsijana s soncem sva se prestavljala iz enega vogala v drugega in uživala.

Tudi tukaj je dolga peščena plaža. Teh je na Sardiniji polno, morje na vzhodni strani pa mirno in izredno čisto. Čisto je tudi na drugi strani otoka, samo da so na zahodni strani valovi, kar pa je verjetno prav surfarjem.

Iz Posade pelje cesta na prelaz 1017 m, od tam pa se spusti do morja.

Vmes je odcep za Cala Gonone, turistično naselje, ki pa avtodomom ni prijazno.

Povsod so table, da je prepovedano parkirati, zato sva obrnila nazaj in v mraku prišla na PZA Tanca Orri v bližini mesta Arbatax. Postajališče je precej veliko, ograjeno, med drevjem, z elektriko, vodo, s sanitarijami in tušem. Plačala sva 10 €, v glavni sezoni pa je cena 16 €. Od morja ga loči samo cesta. Je pa zelo dišalo, kateri grm je oddajal dišeče vonjave, pa nisva ugotovila.
Po mirni in prespani noči sem najprej poskrbela za najina želodca, Branko je oskrbel avto, nato pa sva krenila proti rdečim skalam Rocce Rosse.

Niso daleč, približno 3 km od PZA, so pa lepe videti. Rdeči klifi rastejo iz morja tik ob obali, skale pa so slavne tudi zato, ker se na tej obali vsako leto odvija Red Rock & Blues Festival, ki je najbolj pričakovani dogodek poletja v Ogliastra, poteka pa že 19 let.

V lepem vremenu sva raziskovala naprej. Vozila sva po prazni cesti in sledila obveščevalnim tablam ob cesti. Tako sva videla tablo za Marina di Gablo, ji sledila in tik pred tablo zavila levo. Odkrila sva krasen prostor za prespanje, med borovci in ob kilometrski peščeni plaži.

Imenuje se La Scogliera. Cesta do Marina di Gablo pa pelje čez hribe in premore kar nekaj lukenj. Ko pa prideš do cilja, najdeš camp. Do morja pa ne moreš drugače, kot da greš v camp.
Muravera je mesto, ki ima precej veliko postajališče za AD, ograjeno in lepo urejeno. In zaprto. Je pa na vratih listek, ki obiskovalce prosi, da pokličejo na priloženo tel. št. in lastnik bo tam v 3 minutah. Mesto samo ni nič posebnega.
V Cagliari sva prišla zvečer in sledila koordinatam za PZA. Parkirišče je precej veliko, stane 16 €, nahaja pa se skoraj v centru. Takoj sva se odpravila na sprehod, najprej dol, nato gor. Nič ni ravno.
Cagliari je glavno mesto Sardinije, v njem živi približno 170.000 prebivalcev, skupaj z bližnjo okolico pa okrog 300.000 ljudi. Je mesto z zgodovino. Je pomembno kulturno, izobraževalno, politično in umetniško središče otoka. V soju raznobarvnih uličnih svetilk je na naju delovalo pravljično, zato sva se zjutraj še enkrat odpravila na ogled starega dela mesta.

Pa še to: če sem rekla, da sva imela skoraj prazne ceste, to ne velja za Cagliari. Kljub pozni uri je bil vrvež na cesti tisti pravi, italijanski. Trobljenje, izsiljevanje, hitri refleksi voznikov.

Naslednji dan sva se dopoldan potepala po mestu, nato pa se odpeljala naprej po zahodni strani proti severu. Med vožnjo sva uživala v sončnem vremenu, v pogledu na jate flamingovcev, v lepi pokrajini z veliko nasadov artičok. Peljala sva skozi mesto Teulado (odkrila sva precej velik parking v središču mesta, ki je dovolj miren za prenočitev), skozi vas Masainas (2 km pred Gibo) in zavila v Parco Arhelogie Monte Sirai. Žal je bilo zaprto, zato sva se obrnila in peljala proti Fluminimaggiore. Naenkrat sva zagledala drevesa z rdečimi debli in Branku se je hitro posvetilo, da so to plutovci. Ustavila sva in šla do dreves. Na tleh sva našla nekaj kosov olupljene plute in jo seveda vzela s sabo, da jo lahko pokaževa doma. Jaz pa tudi svojim učencem.
Drevo plutovec spada med hraste in je značilno zimzeleno drevo v Južni Evropi. Zraste do 20m. Prvič petletnemu drevesu odstranijo zunanji del lubja in dobijo pluto slabe kakovosti. Po 10 do 12 letih zraste nova plast plute, ki je dobre kakovosti. Debelina debla in močnejših vej ima do 20 cm debelo plast plute.

Ko odstranijo plast plute, je deblo rdeče barve, kasneje pa potemni. Imela sva veliko srečo, da so na tistem področju pravkar olupili drevesa, drugače sploh ne bi vedela, da tam raste hrast plutovec. Za oba je bilo to veliko doživetje, pri katerem sva se še nekaj naučila.
Naslednji cilj je bil tempelj Antos (Tempio di Antos). Za pet minut sva bila prepozna, zapirajo namreč ob petih. Je pa vožnja do tja čisti užitek, saj je ob cesti prava džungla. In to neprehodna – kolikor mi je uspelo videti iz avta. Zelena barva je zastopana v vseh niansah, na listih so se lesketale dežne kaplje.
Najprej sva nameravala prespati na parkirišču, ker pa je glavna sezona mimo, z njo pa so odšli tudi turisti, pa še deževati je začelo, lokacija templja pa je očem skrita, sva odšla. Nekaj km naprej sva opazila smerokaz za Marina di Arbus, razdalja 11 km. Zavila sva levo in vozila po grebenu, najprej eden, nato drugi, ceste kar ni hotelo zmanjkati. Nikjer nobene hiše, samo hribi in nizko grmičevje. Branka je že začel najedati dvom, če je to pravo, ampak cesta je ves čas asfaltirana, razgled prečudovit. Samo morja nikjer.

Toda potrpežljive čaka nagrada: najprej sva videla precej velikega jelena z še večjimi rogovi, malo naprej eno kmetijo in še malo naprej zaprt camp, čez 3 km pa je ceste zmanjkalo, pred nama pa je bila peščena plaža in razburkano morje.

To je eden tistih trenutkov, ko ostrmiš in rečeš vauuuu. Hitro sva parkirala in se šla razgledat. Imela sva družbo še enega para, ki pa je noč prebil v šotoru.
Morje je glasno bučalo, tudi ponoči, in trdno sva spala.

Jutra na Sardiniji nastopijo malo kasneje kot pri nas. Sonce se je pokazalo šele okrog devetih, takrat pa sva tudi midva nadaljevala s potovanjem.

Želela sva pogledati sipine reke Piscinas, pa nama nekako ni zneslo. Morala bi preveč skreniti s poti, zato sva se potolažila, da sva sipine iz mivke visoke več metrov videla pred leti v Franciji. V mestu Oristano sva šla na sanitarno postajo (mesto ima dva PZA), uredila vse potrebno in malo pogledala po okolici. Sanitarna postaja se nahaja na parkirišču pred športnim centrom in nikjer ni table, da se tam ne sme prespati. Zato – če vas bo noč ujela v bližini Oristana, kar mirno zavijte tja. Športni center je dovolj daleč, da ne moti.

Peljeva proti Bosi. Ko cesta zavije k morju (Torre Del Pozzo), sva se ustavila in odločila, da ostaneva čez noč. Branko je najprej parkiral tako, kot se spodobi, da postelja ni visela, nato pa sva odšla na sprehod.

Obala je ponekod peščena, ponekod pa skalnata, naselje hiš pa spominja na španske hiše. Očitno so v davni zgodovini bili tukaj Španci in pustili svoj pečat v arhitekturi hiš. Ljudi skorajda ni, hiše so zaprte. Le tu in tam (če imaš srečo) vidiš kakšnega domačina. No, midva sva imela to srečo. Približevala se nama je skupina štirih starejših gospa, ki so klepetale ena čez drugo (prave Italijanke). Ko so prišle do naju na razdalji dveh metrov, so vse utihnile in ko sva midva pozdravila, so v en glas odzdravile (izgledalo je smešno, ker je bilo kot naučeno), potem pa nadaljevale s klepetom.
Midva pa sva se po dveh urah hoje vrnila v najino hiško. Še pravi čas, saj je veter pihal vedno močneje, spustila pa se je tudi tema.

Četrtek je bil najlepši dan. Sijalo je zelo toplo sonce, vozila pa sva ob zahodnem delu Sardinije, ki je bolj gorat, z manj peščenimi plažami, morje pa je bolj razburkano.

V Argheri sva zavila levo za Fertilio in peljala do konca ceste. Kar nekaj kilometrov – ampak se je splačalo.
Na koncu ceste je parkirišče, na koncu parkirišča pa tabla za jamo Grotta di Nettuno. Na tabli je naveden urnik obiska, cenik vstopnic in puščica, ki kaže dol. Zanimivo je, da ko greš dol, da bi kupil vstopnice, stopnic ne zmanjka. Kar hodiš in hodiš, ves čas navzdol, cikcak.

Med hojo pa strmiš nad navpičnimi skalami.

Stopnice so zabetonirane v navpično steno, nazaj grede sva jih štela in naštela 639. Ampak – ko pa prideš čisto do morske gladine, se ti odpre pogled na vhod v jamo. In spet –vauuuu!

Kapniki, jezerce v notranjosti, vhod v jamo pa je dostopen samo z morja. Stopnice so narejene šele nekaj let. Ko sem stala na vhodu, sem si kar predstavljala gusarje, ki so v tej jami skrivali skrinje z zlatniki. Verjetno je bilo vse še lepše zaradi sonca, ki je sijalo skozi vhod.
Hoja po stopnicah nazaj na parkirišče poskrbi za prekrvavitev vsake celice posebej. 2 km nazaj je panoramsko parkirišče in tam sva si privoščila počitek.

Dan pa s tem še ni bil končan. Naslednji postanek je bil kraj Stintino, ki se ponaša s fantastično plažo (La Pellosa), tako po reliefni obliki kot po globini.

Malo sva zabredla v vodo, nato pa šla naprej (Portotorres – Marina di Sorso – Castersardo) proti Valledore. Še prej sva si seveda pogledala verjetno najbolj znano skalo na Sardiniji, to je slonček (Roccia dell' Elefante).

V Valledori je bil camp zaprt, drugega primernega prostora pa nisva našla, zato sva se peljala v Sedini, kjer imajo PZA. Cesta do tja je asfaltirana, je pa ozka in ponekod z manjšimi poškodbami. Je pa zato pokrajina tista, ki vse to poplača. Peljala sva mimo kmetij in opazovala njihov način življenja. Krave, ovce in koze na pašniku niso nič posebnega, tukaj pa sva videla prosto zunaj tudi prašiče. So pa to manjše kmetije.

Edino res veliko kmetijo, ki se preživlja z živinorejo, sva videla v pokrajini Valle della Luna. To je pokrajina, ki je posejana s kamenjem in če imaš domišljijo, si lahko ob ogledovanju kamnov predstavljaš karkoli.

Razgledna točka, s katere z enim pogledom zaobjameš dolino, je ob glavni cesti. 150 m pred razgledno točko se odcepi ožja cesta, tabla pa opozarja na širino cestišča (2,30 m). Izven sezone vožnja po tej cesti ni noben problem, ker nama nasproti ni prišel nihče. Tako sva se lahko ustavljala skoraj pri vsaki malo večji skali in fotografirala. Kolo bi tukaj prišlo zelo prav.
Ob cesti proti Santa Teresa sva našla lepo peščeno plažo, ki z nekaj kamninami ni delovala prav nič dolgočasna.

Opazila pa sva jo zato, ker je na njej že bilo nekaj avtodomov. Hitro sva poiskala primeren prostor na dovolj utrjeni mivki, da se ni ugrezalo, in se zasidrala. Vreme je bilo kot naročeno, sonce in rahel veter. Ravno prav, da se je posušilo nekaj majic.

Po užitku, ki sem si ga privoščila sama (s skodelico kave in revijo sem se usedla na skalo pred morjem), me je Branko povabil na sprehod po obali. In ker je na obali mivka, sva šla bosa. In ko sva prišla do konca obale, Branko ne bi bil Branko, če ne bi predlagal, da greva še dalje. Samo da tam ni bilo več mivke, bile so koreninice, bili so kamenčki, vmes pa tudi nekaj mivke. In tako sva hodila bosa po tem terenu še kakšen kilometer v eno smer. Seveda je bilo treba priti tudi nazaj. Ko sva se vrnila na obalo, je bila morska kopel pravo olajšanje za noge.
No, pa saj ni bilo tako hudo, kot morda kdo po tem zapisu misli. Človek vse potrpi, za nagrado sama sebi pa sem zvečer še zaplavala.

Zadnji dan na Sardiniji.
Ker sva imela odhod trajekta šele zvečer ob desetih, se nama ni mudilo. Dopoldan sva si ogledala mesto Santa Teresa (manjše simpatično mestece),

se povzpela na Roccia del Orso (P 3 €, vstopnina 2 €), pogledala grobnico Tomba del Giganti (vstopnina 3 €).

Roccia del Orso je v resnici manjši hrib iz skal, na vrhu pa je skala podobna medvedu. V resnici moraš uporabiti domišljijo, tako kot za vse ostale skale. Cena za P je zasoljena, opazila pa sva, da nekateri parkirajo malo prej. Navsezadnje si na hribu največ 15 minut. Razgled z vrha pa je prečudovit in že zaradi njega se je splačalo priti.

Tomba del Giganti je grobnica, ki leži tako blizu ceste, da si jo lahko tisti, ki vas zgodovina ne zanima, pogledate kar s pločnika.

To sva ugotovila potem, ko sva plačala, šla do nje, jo obkrožila in odšla. To, kar sva videla, se vidi tudi s ceste.
En kilometer naprej po cesti pri grobnici je Nuraghe Prisgiona. Tam je vstopnina 3.50 €. Nuraghe je samo meter od ceste, zato sva jo pogledala samo iz avta in se obrnila.

Kaj je nuraghe?
To so starodavne stavbe, grajene iz kamna v obliki odsekanega stožča. Tipične nuraghe se nahajajo na razglednih točkah. Nekatere so visoke več kot 20m, najbolj so razširjene na severozahodnem in južnem delu Sardinije, danes pa jih je še približno 8000. Ocenjujejo, da jih je bilo nekoč 30000.

Za konec potepanja po Sardiniji nama je ostala Costa Smeralda – del otoka, kjer imajo začasna bivališča mnoga znana imena, tako iz filma kot iz politike. Seveda nisva nikogar srečala, vse je zaprto in prazno. Da pa tam domujejo pomembneži, ti povedo že neštete varnostne kamere na vhodih, na ulicah, na stebrih in še kje.

Tako, pa sva prišla zopet nazaj v Olbio. Še nekaj ur do izplutja in Sardinija je ostala samo še spomin. Meni zelo zelo lep spomin.

Koordinate:

Livorno N 43,55614 E 10,30417 
Pasada N 40,63753 E 9,72631                                         2
PZA Tanca Orri N 39,90361 E 9,68188                            6
Roccie Rosse N 39,93886 E 9,70956                             5
Marina di Gairo N 39,81261 E 9,67353
La Scagliera N 39,77486 E 9,66769
Muravera N 39,42167 E 9,58119                                      7
Teulada N 38,96872 E 8,76839                                       11
Masainas N 39,04514 E 8,62942                                    12
Tempo di Antas N 39,391541 E 8,499435
Marina di Arbus N 39,49511 E 8,41356
Oristano N 39,90606 E 8,57879                                      16
Torre del Pozzo N 40,08583 E 8,49011
Spiaggia di Poglina N 40,49506 E 8,37119
Grotta di Nettuno N 40,56431 E 8,16436                       18
Stintino – La Pellosa N 40,903055 E 8,236944           19
Stintino – Spiaggia Libera N 40,90281 E 8,23661
Roccia dell' Elefante N 40,889902 E 8,745399
Valle della Luna N 40,96695 E 9,022162                     23
Plaža pred Santa Teresa N 41,17060 E 9,17526        24
Roccia del Orso N 41,172462 E 9,416424                   26
Tomba del Giganti N 41,0514 E 9,35669                      29
 

Zemljevid potovanja

Tekst : Breda Krajnc
Slike : Breda Krajnc in Branko Kosi