SRBIJA, ČRNA GORA, HRVAŠKA - Sandi Žvokelj

POTOVANJE PO BIVŠI JUGI

SRBIJA, ČRNA GORA, HRVAŠKA

POLETJE 2007

Kakor vsako leto smo tudi letos takoj po novoletnih praznikih začeli razmišljati, kam tokrat na dopust. Po vseh anekdotah iz potovanj in služenju vojske v nekdanji YU, ki smo si jih pripovedovali v družbi, si je žena rekla »Zdaj bi pa tudi jaz rada enkrat videla, kakšna je ta bivša Juga«. Tako se je začela zgodba o planu potovanja, ki bi v štirinajstih dneh zavzel čim več zanimivosti bivše YU.

Kam in kaj si ogledati? Makedonija je predaleč in prevroča za ta letni čas. Kosova se je zaradi trenutne krize potrebno izogniti. Jug Srbije pomeni vsaj delno vračanje po isti poti nazaj. Vojvodina je tako ali tako enaka Madžarski, kjer smo bili za prvomajske praznike.

Ostala mi je trasa, ki je zavzemala vsa bistva Srbije, Črne gore in Hrvaške obale:

Koper - Ljubljana - Zagreb – Beograd – Pančevo - Beograd – Lazarevac – Čačak – Užice - Bijelo polje – Durmitor – Nikšić - Podgorica - Skadarsko jezero – Sutomore – Bar - Ulcinj - Ada Bojana - Budva – Cetinje – Lovčen – Kotor – Prevlaka - Dubrovnik - Mostar - Split - Šbenik - Zadar - Pag - Rab - Rijeka – Koper.

Vsega po malo, zgodovina, kultura, ljudje, infrastruktura, za konec pa še poležavanje po plažah vzdolž jadranske obale.

Odhod:

 Torek 10.7.07 ob 17.00 pri stanju števca AD: 128555 km

Relacija: Koper – Ljubljana – Otočec – Bregana (meja) – Zagreb – Babina Greda (A4-E70)

AC Kozina – Ljubljana – Otočec (A1-E61,70), (A4-E70)

Na Otočcu se ob 19h za kratek čas ustavimo v kampu Otočec, katerega upravlja naš avtodomar Bojan Potočar, tam povečerjamo, malo pokramljamo z Bojanom in odrinemo naprej.

AC Otočec – Bregana - Zagreb – Sl. Brod –  BČ (bencinska črpalka) Babina greda (01.15) (A4-E70)

Predvsem nočna vožnja, kjer je bilo na AC Zagreb – Lipovac več vzdrževalnih del, vendar zaradi nočne vožnje nismo naleteli na zastoje. Vozili smo do BČ Babina Greda, kjer smo se bolj zaradi varnosti parkirali ob bifeju BČ.

Vsa parkirišča ob AC Zagreb – Lipovac so lepo osvetljena in še kar obiskana s strani »tujcev«, ki se vračajo na dopust v svoj rodni kraj. Vendar je potrebno povdariti, da so vsa ta parkirišča precej umazana in polna smeti. Zgleda, da jim osvetlitev predela AC, kjer se nahaja postajališče več pomeni, kot plačati nekoga, ki bi počistil smeti.

Prevozimo 480 km

Stroški : tankam Kozina 0,989 €/lit, Čatež 0,989 €/lit

Sreda 11.7.07 stanje števca 129035 km

Relacija: Babina Greda – Lipovac (meja) Beograd (A4-E70) – Pančevo – Beograd (M1-9)

Zjutraj se umaknemo izpred bifeja na parkirišče in si pripravimo zajtrk. Odrinemo okoli 9 ure in ob 9.30 prispemo na mejo Hrvaška – Srbija (Lipovac). Kjub precejšnemu številu vozil imajo mejni organi odprta le dve kontrolna pasova. Vprašanje mejnih organov na srbski strani pa presenetljivo: »Koliko tražiš za ovo vozilo?« in »E, baš ovo bi mi trebalo za godišnji odmor«. Nadaljujemo po AC (A4-E70), ki je presenetljivo zgledno urejena in čista, vendar na njej brez problema srečaš voznika kolesa z motorjem ali kolesarja, da o štoparjih in čakajočih na avtobus nekaj kilometrov pred Beogradom sploh ne govorim. V Beogradu zavijemo proti Pančevu in že smo v prometnem kaosu beograjskega prometa skozi glavno ulico, ki ga uspešno prevozimo in nadaljujemo po cesti M1-9 do Pančeva.

Donava v Beogradu

V Pančevu si ogledamo mesto in obiščemo vojašnico, v kateri sem služil YU vojsko. Tu je mogoče zaslediti življenjske navade Romov, ki jih v tem mestecu ne manjka (konjska vprega in naloženi vozovi s starim železom). Kasneje ugotovimo, da so Romi del prebivalstva Srbije in Črne Gore in srečaš jih povsod na obrobju mest, kjer zbirajo najrazličnejšo kramo. V Pančevu si na parkirišču skuhamo kosilo in po kosilu se vrnemo v Beograd.

NATO v Beogradu

Takoj po prečkanju Pančevskega mosta čez Donavo spet pademo v prometni kaos, ki nas spremlja vse do Dedinja (predel mesta Beograd, kjer se nahaja Hiša cvetja – Titov grob). Parkiramo tik ob muzeju narodne umetnosti (N44 47 19,28 / E20 27 07,35), kjer je bil še pred desetletjem dostop omogočen samo visokemu političnemu vodstvu.

bratstvo i jedinstvo

Titov grob

HIŠA CVETJA : sameva ob zelo slabem obisku, vendar še zdaj, po 27 letih, predstavlja veličastnost človeka, ki je nekdaj vodil državo, katera je imela zelo velik ugled v celotnem svetu. Muzej, ki je bil nekdaj posvečen Titu in njegovemu delu, zdaj ponuja ogled le dveh njegovih avtomobilov, vse ostalo je bilo v času vojne izropano in odpeljano, kdo ve kam? Po navedbah zaposlenih Hišo cvetja zdaj obiskujejo le tisti, ki so nekdaj živeli v tej skupni državi in jim spomini ne bodo nikoli zbledeli. Mladina, rojena po razpadu bivše YU v večini sploh ne ve kdo je bil Tito oziroma kakšen lik je predstavljal. Novejša zgodovina šolstva žal še ne poučuje življenja in dogajanja v nekdanji YU.

Po končanem ogledu odpeljemo nazaj proti izhodu iz mesta (smer Zagreb) in parkiramo na parkirišču ob hotelu Nacional (N44 49 33,96 / E20 32 07,03). Še tisti večer si privoščimo tipično srbsko večerjo v gostišču po izboru prijatelja Gliše, ki nas je ta večer dobrodušno gostil v Beogradu.

z Glišo in Almo v Beogradu

Sava v Beogradu

Prevozim 231 km

Stroški: tankam Šimanovac D2 67,7 din/lit (euro dizel 76,4 din/lit)   (83din = 1euro)

Cestnina: ZG – Lipovac 160KN (22 euro), Lipovac – BG 1549 din (18 euro),

Avto karta: 150 din (1.9 euro). Neverjetno,vendar res! Pred dvajsetimi leti sem v Beogradu kupil plan mesta, ki je ravno tako stal 150 din (cena na planu, ki sem ga imel s seboj).

Parking v BG: 450 din (5,4 euro)

Četrtek 12.7.07 stanje števca 129266km

Relacija: Beograd – Lazarevac – Gornji Milanovac (E763 – M22)

Zjutraj se zbudimo, pozajtrkujemo in se sprehodimo do bližnje avtobusne postaje (cca 300 m od parkinga), kjer lahko izberemo med avtobusnimi številkami 71, 75 in 79, katere nas lahko pripeljejo v staro mestno jedro. Sestopimo nad železniško postajo in se peš podamo do bližnjih Terazij in Beograjskega korza, ki nas pripelje do parka in trdnjave Kalemegdan. V parku in trdnjavi preživimo nekaj ur in si v prelepem vremenu ogledamo vse, kar nam ponuja ta del mesta. Vrnemo se proti Trgu republike in staremu parlamentu, tam poslikamo še nekaj slik, spijemo kavo in počakamo avtobus za vrnitev nazaj na parkirišče. Tu si skuhamo kosilo, dolijemo svežo vodo in odtočimo fekalije ter odrinemo v smeri Čačka. V Beogradu prečkamo reko Savo in na prvem izhodu zapustimo AC ter zavijemo na cesto (E763-M22) (Ibarska magistrala) v smeri Čačak, ki nas pelje mimo Beograjskega razstavišča in Ade Ciganlije v smeri J (jug). Ta cesta, ki se neprestano blago vzpenja in spušča po prelepih planjavah, vam bo ob cesti ponudila vse, kar vam srce poželi. Prične se z avtoodpadi, ki vas kar nekaj kilometrov spremljajo levo in desno ob cesti, nadaljuje pa z najrazličnejšimi prodajalci sadja (predvsem lubenic), plastike, betonskih izdelkov ter seveda ponudniki pečenega mesa na žaru. Skratka vse od igle do kamiona. Mi si privoščimo nakup lubenice, ki jih tam ponujajo po ceni 15 din/kg (0,18 euro/kg).

Zvečer prispemo v Gornji Milanovac in se ustavimo na novi OMV-jevi črpalki, kjer na parkirnem mestu za črpalko tudi prenočimo. Črpalka ponuja video nadzor in fizično varovanje, kar se nam obrestuje za miren spanec. Na tej črpalki je mogoče natočiti gorivo po ceni D2 72,10 din/lit (0, 87 euro/lit) in EuroD 78,40 din/lit (0,94 euro/lit).

Prevozim133 km

Stroški: 0

Petek 13.7.07 stanje števca 129399 km

Relacija: Gornji Milanovac – Čačak – Užice – Nova Varoš – Bijelo Polje – kanijon reke Tare – Žabljak (Durmitor).

Zjutraj si v bifeju črpalke privoščimo kavo in rogljiček ter nadaljujemo pot do cca 7 km pred Čačkom, kjer preidemo na cesto M5 (N43 47 01,75 / E19 44 29,81), ki ima še vedno oznako E763 in po njej nadaljujemo mimo Čačka (obvoznica), Požege in Užic do križišča, kjer zavijemo levo na M21 (E763), ki se prične 16 km naprej od Užic in  preidemo v NP (nacionalni park) Zlatibor.

ZLATIBOR : Področje NP je kraj, kjer je narava resnično prečudovita, pašniki, gozdovi, planote, vikendi, živali, turizem vse je kot ulito s prostorom in počitku tukaj ne moreš reči NE. Cesta skozi NP je na novo preplastena ter skoraj v celoti prenovljena, tako da se ti zdi, da je tudi tvoje vozilo tu na dopustu. Mi se ustavimo pod mostom spodnjega dela Zlatarskega jezera, na koncu NP (N43 31 10,96 / E19 48 05,90). Tu si skuhamo kosilo in malo odpočijemo. Kmalu točimo gorivo D2 po 70,70 din/lit. Nadaljujemo po isti cesti skozi Novo Varoš in Prijepolje, kjer po treh kilometrih zavijemo levo v kanjon reke LIM na cesto M21 (E763).

Kanjon reke Lim

Ta cesta je zelo primerna za voznike z jeklenimi živci.  Razen tega, da je cesta ozka in je v dokaj slabem stanju, precej spominja na našo Keltiko, cesto Godovič – Idrija v predelu imenovanem Zala (N43 13 28,69 / E19 44 38 35). Tu tovornjaki ne presežejo hitrosti 30 km/h, kar pomeni da se je potrebno s počasno vožnjo sprijazniti, ker je vsako prehitevanje zgolj spretnost šoferja.

Proti koncu kanjona se dolina malo razširi in tu so si Srbi »uredili« svoj mejni prehod (ob cesti trije kontejnerji zloženi v vrsto in to je to). Črnogorci so si svoj mejni prehod uredili v stilu njihove države (prehod je v ovinku in na strmini). Od mejnega prehoda se cesta M21 (E7639) nadaljuje do Bijelega Polja in naprej do križišča (cca 5 km), kjer zavijemo desno na cesto M2 (E65,60) in se nato dvignemo čez manjši prelaz do mesteca Mojkovac. V Mojkovcu prečkamo reko Taro in takoj na koncu mostu (N42 57 19,82  / E19 34 36,75) zavijemo v 47 km dolg kanjon reke Tare.

kanjon reke Tare

most na Tari

Kanjon reke Tare : Cesta skozi kanjon je v dokaj dobrem stanju in skoraj v celotni dolžini dopušča srečanje dveh AD. V svojih 47 km se cesta večkrat dvigne in spusti tako, da turist zares lahko občuduje lepote kanjona in reke Tare. Sicer pa je vsa zadeva podobna vožnji po soški dolini od Kobarida do Trnova ob Soči. Cesta skozi kanjon se konča v kraju Djurdjevića Tara, kjer je tudi veličasten most čez kanjon, katerega si je vredno ogledati (N43 09 00,32 / E19 17 41 82). Tu se med počitkom srečamo s forumašema Božom (Ribič) in Sebastjanom (Sebo), ki sta se z družinama spustila iz Žabljaka (Durmitor) na ogled mostu. Od mosta se vsi skupaj dvignemo po cesti M8 na Durmitor in po 23 km vzpenjanja po lepi in široki cesti dosežemo naselje Žabljak, kjer se nastanimo v kampu Razvršje.

www.durmitor-autocamp.com ali tel. +382 67 4444 77 g.Milovan Vojinović - Mišo, organizirajo vam tudi raft po Tari (N43 8 40,70  / E 16 6 47,30).

DURMITOR : NP Durmitor je skoraj povsem podoben NP Zlatibor, vendar Durmitor krasijo travnati vršaci, ki spominjajo na naše Karavanke, eden najvišjih vrhov pa na naš Krn. Planota je priljubljeno počivališče prebivalcev Nikšića, Podgorice in Cetinja, kateri so si v okolici Žabljaka uredili nešteto vikendov. Na planoti je pozimi ogromno snega, na kar nas opozarjajo strme strehe počitniških hišic. Temperatura na planoti poleti skoraj nikoli ne preseže 25°C, ponoči pa tudi poleti pade na 5-7 °C. V naselju Žabljak dobite vse, kar potrebujete: trgovino, pekarno, bencinsko črpalko itd…..

Večerjo si pripravimo ob AD, vendar se ne zadržujemo pozno, ker nas prežene nizka temperatura (7 °C).

Prevozim 329 km

Stroški: Kamp Razvršje 10 euro/dan (vključena voda in elektrika)

Sobota 14.7.07 stanje števca 129728 km

Relacija: Žabljak (Durmitor) – Šavnik – Nikšič – samostan Ostrog – Podgorica – Virpazar (Skadarsko jezero) – Sutomore (obala).

Zbudimo se v hladno, vendar sončno jutro. Po zajtrku se iz kampa peš odpravimo do Črnega jezera, ki je oddaljen cca ½ ure hoda. Ob Črnem jezeru si naberemo borovnic in gozdnih jagod, ki jih je tam takrat v izobilju. Jezero je zares veličastno in po njem se lahko zapeljete tudi z čolnom (spominja na eno od Triglavskih jezer, vendar veliko večje). Ko se vrnemo si pripravimo kosilo in po kosilu ob kavi pokramljamo z gospodarjem, ki nam pove, da je v njegovi ponudbi med drugim tudi raft po Tari.

Kamp na Durmitorju

Kamp RAZVRŠJE : Kamp se nahaja tik na gozdnem robu, cca 800 m izven naselja Žabljak, med vikend hišicami, ki so razsejane tam naokrog. Pred omenjenim kampom se nahaja še en  manjši kamp, mimo katerega nadaljujemo navkreber še cca 200 m. Prijazen in za tipičnega Črnogorca neverjetno delaven gospodar vodi kamp v družinskem krogu. Ponudi vam skoraj vse kar vam je za bivanje tam potrebno, na razpolago ima: brunarice, sobe, šotore, pohodniško opremo, kolesa, in še mnogo druge opreme. Sem lahko pridete tudi z osebnim avtom, brez vse opreme za kampiranje. V sklopu njegove ponudbe je tudi raft po Tari. Ni kaj reči, podjeten in prijazen človek, ki spoštuje in razvaja svoje goste.

Popoldne nadaljujemo proti dolini v smeri Šavnik, pot prvih 10 km poteka po prelepi planoti Durmitor in je asfaltirana, vendar v zelo slabem stanju. Kmalu po kraju Banski Stanovi pa se začne spuščati proti dolini, kjer poberemo domačina pastirja, ki nam odsvetuje vožnjo po cesti skozi zaselek Slatina, katera zavije desno v zaselku Dolnja Bukovica in nam predlaga nadaljevanje poti proti zaselku Boan. Ne vem kakšna je cesta, ki nam jo je domačin odsvetoval, cesta ki jo mi prevozimo je ozka in ovinkasta in skoraj ne dopušča srečevanj dveh vozil, vendar jo prevozimo z lahkoto in kmalu prispemo do dobro označenega križišča malo pred zaselkom Boan, kjer zavijemo desno na široko in lepo cesto, katera nas popelje skozi slikovite doline in prelaze do zanimivega mesteca Šavnik. Šavnik leži skrit med visokim hribovjem Durmitorja ob samem izviru reke Komarnice ter v bližini soteske reke, kjer je tudi jezero te reke. Šavnik ima celo hotel, šolo, bencinsko črpalko in svojo policijsko postajo. Od tu se dvignemo po cesti M8 še približno 15 km in nato zavijemo desno na novejšo cesto, ki nas pripelje na prelaz (N42 53 39,00  / E19 04 41,87), od tu pa uživamo v elegantnem spustu po široki in tekoči cesti skozi skoraj neposeljeno planoto, kjer prevladujeta kamenje in grmičevje. Po cca 10 km počivajočega spusta, pripeljemo v križišče ceste M 18 (E762) (N42 54 04,67 / E18 57 37,70), kjer zavijemo levo in po njej nadaljujemo do Nikšića. Ker v Nikšiću ni kaj dosti videti, že v prvem krožnem križišču zavijemo skrajno desno in nadaljujemo vožnjo po isti cesti vse do odcepa za samostan Ostrog, kjer v kraju Cerovo zavijemo desno (levo) v podvoz.

Cesta, ki nas pelje od Cerova do samostana Ostrog, si ne zasluži imena cesta ampak kolovoz oziroma dostopna pot na gradbišče. V svojih 9 km dolžine prve štiri prevozimo po sicer dobri asfaltni podlagi, ki pa ni širša od AD, ob morebitnem srečanju z drugimi vozili se je potrebno umakniti izven asfaltne podlage, kjer nas pričaka dokaj ostro in debelo kamenje. Preostali del poti je ozek, večinoma brez odbojne ograde (obcestnih manjev) in v zelo slabem stanju, za vožnjo po njej je potrebno biti spreten in imeti dobre živce, še posebej če vam nasproti pripelje drugo vozilo (srečanje je tu zaradi prepadnega predela zelo oteženo). Vendar brez panike, po tej cesti vozijo tudi avtobusi, katere zasledimo na velikem parkirišču, ki se nahaja 3 km pred samostanom. Od parkirišča do samostana je cesta sicer lepa in asfaltirana, vendar ozka z ostrimi serpentinami, prevozijo jo lahko le osebni avti ali kak ne predolg kombi (AD – van). Pred samostanom je dovolj veliko parkirišče za cca. 30 avtov. Lahko pa se za 3 eure peljete iz spodnjega parkirišča do samostana in nazaj s kombijem, ki redno prevaža romarje do samostana. Mi izberemo kombi varijanto.

cesta Ostrog

Ostrog

Samostan Ostrog : Izredno pomembna romarska točka vseh pravoslavnih vernikov. Sem prihajajo predvsem bolni verniki, katerim naj bi molitev in bližina samostana pomagala pri ozdravitvi. Tako je na dvorišču samostana mogoče videti nešteto vernikov, ki tam poležavajo, se prehranjujejo in celo prenočijo, čakajoč na ozdravitev ali obrede. V samostanu, kjer je prepovedano fotografiranje, se je mogoče izpovedati, prehoditi neke vrste križev pot ali pokramljati z njihovim menihom. Samostan spada med novejše zgradbe, saj so ga zgradili šele v 19 st.

Po končani spretnostni vožnji preidemo ponovno na cesto M18 (E762), ki je široka in lepa, podobna nekdanji cesti »bratstva in jedinstva«, kjer lahko vozimo 90 km/h vse tja do Podgorice. Ker Podgorica (nekdanji Titograd) ni nikjer omenjena kot zanimivo mesto, jo samo prevozimo in raje nadaljujemo po cesti M2 (E65,80) do Skadarskega jezera, oziroma zanimive ribiške vasice Virpazar, kjer lahko prespite v kampu. Pred Virpazarjem je iz smeri Podgorica tabla, ki nakazuje pot proti znamenitosti Rijeka Crnojevič (vredno ogleda), vendar vam te poti z AD ne priporočam, ker je precej ozka. Raje obiščite ta kraj iz ceste M2-3 Podgorica – Cetinje.

Rijeka Crnojevič

Skadarsko jezero

Mi nadaljujemo naprej in kmalu iz Virpazarja zavijemo levo na novo zgrajeno cesto, ki nas skozi tunel pripelje naravnost na obalo Jadranskega morja v mestece Sutomore na cesto M 2-4 (E851), kjer zavijemo levo v smeri Ulcinja. V Sutomoru naletimo na mestni praznik, zato se raje zapeljemo naprej in prespimo na obcestnem parkirišču približno 1.5 km iz mesta (N42 07 29,58 / E19 03 59,98).

Prevozim 207km

Stroški: prevoz na samostan: 3 euro/osebo, tunel Virpazar-Sutomore: 5 euro

Nedelja 15.7.07 stanje števca 129935 km

Relacija: Sutomore – Bar – Ulcinj – Ada Bojana – zaliv Masline – Bar – Petrovac – Sv.Štefan – Cetinje – Lovčen – Kotor (Boka Kotorska)

Zjutraj vstanemo, skuhamo kavo in zajtrk in kmalu za tem odrinemo naprej. Ne nameravamo do skrajne točke obale Črne Gore, ampak samo do zaliva Masline, kjer naj bi se nastanili v kampu Utjeha (cca 10 km iz Bara v smeri Ulcinj). Ko prispemo v zaliv ugotovimo, da je kamp (N41 59 57,09 / E19 08 58,04) nabito poln, oziroma da je zapolnjen več kot je prostih mest. Odločimo se, da odrinemo naprej in poskušamo najti kamp za tri ali štiri dni. Že prihod v Ulcinj nas preseneti tako, da obstojimo v prometnem neredu, da ne govorimo o vseh naslednjih kampih, ki jih obiščemo vzdolž Velike plaže vse do kampa FKK na Adi Bojani. Kampi so bili večinoma nabito polni, osebje neprijazno, čistoča jim ni bila v krvi, plaža oddaljena 20 in več metrov, po tleh pa mivka, v katero si mimogrede zakopal AD, kar je bila pika na i. Občutek je bil, da smeti ležijo vsepovsod. Pred vhodom v kamp FKK na Adi Bojani pa še svojevrsten dogodek: okoli treh manjših kontejnerjev za smeti je ležalo petkrat več smeti, kot jih drži kontejner, s smetmi pa sta se hranili dve kravi, ki zaradi vročine očitno drugje nista dobili primernejše hrane. (Mala zanimivost : prav na koncu bivše YU obale nam števec pokaže 130000 km).

reka Bojana

krave in smeti

Zgroženi smo obrnili AD in z grenkim spominom zapustili območje Velike plaže in Ulcinja. Vrnili smo se v zaliv Masline in parkirali na plačljivem parkirnem prostoru imenovanem »Rocky Beach«, kjer sicer AD-om ni dovoljeno parkiranje (dodatni euro je rešil vse probleme). Tu smo odšli do plaže in si v zelo čisti, vendar še kar hladni vodi privoščili nekajurno kopanje. Po kopanju smo si pripravili kosilo in odrinili nazaj v smeri Petrovac, kjer preidemo na cesto M2 (E65,80) v smeri Budve, ki se vije po celotni Jadranski magistrali. V kraju Reževiči točimo EuroD po 0,95 eura/liter. Ker vzdolž celotne poti ne najdemo primernega kampa, si iz magistrale ogledamo Sv. Štefan in nato kmalu za tem zavijemo na cesto M2-3 v smer Cetinje. Lepa in široka cesta se še kar strmo vzpenja vse do prelaza na 1065 mnv, med vožnjo pa lahko občudujete zares lepo obalo od rta Platamuni pa vse tja do otočka Sv. Neđelja. Od prelaza do Cetinja nas čaka še skoraj 400 m spusta, ob cesti pa skoraj neverjetno število prodajalcev rabljenih avtomobilov najrazličnejših znamk. Nič ne bi bilo čudnega, če med ponujenimi vozili kak Slovenec ne bi našel svoje ukradeno vozilo, saj je večina prodajanih vozil BMW, Mercedez in Audi.

Cetinje je zanimivo mesto, saj je bila tu včasih prestolnica države in hkrati najmanjša prestolnica Evrope.

CETINJE : Tu si lahko ogledate Državni muzej, Njegošov muzej (rokopis Gorskega venca), Manastir, Nacionalno galerijo, Vladni dvor, Plavi dvor in še marsikaj, tudi življenje na obrobju mesta, katero vam prikaže trenutno realno stanje prebivalstva Cetinja.

Mi se začnemo dvigovati po ne preveč široki serpentinasti cesti proti Lovčenu, kjer je mavzolej največjega črnogorskega pesnika in vladarja Njegoša. Po nekaj prevoženih kilometrih je rampa, kjer je treba plačati vstopnino v NP (2 euro/osebo). Kot trmoglavi Slovenec zapeljem AD prav do vrha, kjer je sicer manjše parkirišče za približno deset avtomobilov ali tri AD. To dejanje ne priporočam, ker se prav kmalu zgodi, da je parkirišče na vrhu polno in vam ne preostane drugega kakor vzvratna vožnja do obračališča (cca. 400 m).  

parking na Lovčenu

Lovčen

Mavzolej Lovčen

Njegošev mavzolej : Odprt je samo do 18 ure. Leži na 1660 mnv, od zadnjega parkirišča do mavzoleja vodi 461 stopnic. Vstopnina v mavzolej je 2 euro/osebo, prostovoljni prispevek s pripadajočim obeskom 5 euro/za družino.

Po ogledu mavzoleja in fenomenalnem razgledu po celotni Črni Gori se okoli 18. ure odločimo, da se spustimo v mesto Kotor v Boki Kotorski. Že v mavzoleju nas čuvaj vpraša, kje smo bili in kam smo namenjeni. Ko mu povem, da nameravamo v smer Boke Kotorske, oziroma mesta Kotor, nam takoj pove, da naj se po želeni cesti zaje spustimo danes, ker drugače zaradi prihoda avtobusov na Lovčen iz nasprotne smeri, od 10 do 13 ure, spust skoraj ni mogoč. Upoštevamo nasvet in se še isti večer spustimo v Boko Kotorsko do mesteca Kotor, kjer se parkiramo ob obali na gramozno parkirišče nasproti stavbe Jugopetrola (N42 25 40,91 / E18 46 06,35), kjer je parkirnina 0.30 eura/uro. Zvečer si skuhamo večerjo, si privoščimo večerno kopanje in se odpravimo na večerni sprehod po obalni promenadi.

Cesta Lovčen – Kotor : Že pred odhodom v Črno Goro mi je marsikateri odsvetoval vožnjo po tej cest, ker naj bi bila ozka, prepadna in precej serpentinasta. Ne vem kaj naj rečem? Če te matra firbec je pač tako in že smo se spuščali po cesti katera je »razdeljena« na dva dela.  

Boka Kotorska

Prvi del se prvih par kilometrov voziš po planoti po cestišču, ki je sicer ozko vendar dopušča srečevanje vozil. Kar naenkrat pripelješ na prelomnico, kjer se ti odpre zares fantastični pogled na celotno Boko Kotorsko, vendar ti pogled na cesto pod tabo dvigne adrenalin in sproščeni pogledi (vsaj za voznika) preidejo v napet pogled, kaj se bo prikazalo izza ovinka. Cesta je namreč ozka, prepadna, strma, brez odbojne ograde in široka malenkost več kot AD (seveda je bilo kako srečanje nemogoče, brez kilometerske vzvratne vožnje). Po prevoženih prvih desetih kilometrih ceste pripeljemo na planoto »Vuči do«, kjer je na križišču manjše gostišče, malo naprej v naselju Njeguši lahko obiščemo Njegoševo hišo. V tem križišču zavijemo levo na drugi del ceste za Kotor.

Drugi del ceste se v višinski razliki 926 m spušča v 25 serpentinah, kar pomeni da se cesta v zračni razdalji 1 km (Volčji do – Kotor), spusti za 926 m. Cesta je sicer v zelo dobrem stanju in omogoča srečanje (AD – osebno vozilo), srečanje s kakim avtobusom ali tovornjakom pa skoraj ni mogoča. Panorama, ki jo ponuja vožnja po tej cesti se lahko primerja s panoramo, katero ponuja vrh Lovčena.

Prevozim 215 km

Stroški: vstopnina v NP 2 eur/osebo, »prostovoljni« prispevek 5 euro/družino, vstopnina v mavzolej 2 euro/osebo

Ponedeljek 16.7.07 stanje števca 130150 km

Relacija: Kotor – Perast – Herceg-Novi - Molunat

Parkirišče kjer smo parkirani, omogoča parkiranje tik ob obali, zato si razprostremo tendo in sestavimo kamping mizico in stole. Po jutranjem kopanju se odpravimo na ogled mesta in nakupih.

Kotor ponoči

Mesto KOTOR : To je mesto z izjemno pestro zgodovino, na kar spominja mogočno mestno obzidje (N42 25 29,05 / E18 46 11,89), ki se razteza visoko v hrib nad starim mestom. Notranjost starega mesta je izjemno lepo urejena in zanimiva, ozke ulice in trgi spominjajo na mesto Trogir pri Splitu. Zaradi svoje lege se je mesto Kotor (in se še vedno), ponaša kot zatočišče ladij pred nevarnostmi, ki pretijo na morju, tako semkaj še vedno rade zaplujejo ladje najrazličnejših mogotcev iz celega sveta. V času naše prisotnosti so ob glavnem pomolu (N42 25 28,37 / E18 46 09,25) privezane štiri take ladje. V času napada NATA je Jugoslovanska vojska v Kotor umaknila celotno svojo floto plovil in tako postavila prebivalce v negotovost pred napadi. Staro mesto je čisto in urejeno, kar pa ne morem reči za ostali del mesta. Ttu nekateri ljudje, kljub požrtvovalnemu trudu smetarjev, še vedno ne poznajo osnovne kulture in smeti odlagajo kamor jim pač padejo (tudi v morje, kar je videt ob kakem vetriču, ko morje naplavi smeti na obalo).

Popoldne se še enkrat ohladimo v morju in nadaljujemo po cesti M2 (E80) okoli Kotorskega in Tivatskega zaliva. V kraju Kostanjica (še v Kotorskemu zalivu) zasledimo tri manjše kampe (N42 29 12,13 / E18 39 09,14 in N42 25 28,37 / E18 46 09,25), ki so bili na oko zgledno urejeni in ne preveč zasedeni. Nadaljujemo vse do meje s Hrvaško in nato še kake dva kilometra dalje, kjer zavijemo levo v smeri Prevlaka, Molunat. Namenjeni smo namreč v Molunat (kamp Adriatik I in II).

Kako na kratko opisati ljudi v Srbiji in Črni Gori?

Ljudje so prijazni in priskočijo vedno na pomoč, še posebno spoštujejo Slovence, s katerimi se še posebej radi pogovarjajo in jim dajejo napotke.

kamp v Molunatu.

plaža Molunat

Kamp Adriatik I in II : Ko se spuščate od mejnega prehoda proti Dubrovniku, po cca 2 km zasledite kažipot Prevlaka, kamp Monika-Molunat (N42 30 20,37 / E18 24 11,59), od tu imate še eno križišče (N42 28 28,12 / E18 26 12,01), kjer zavijete desno, nato pa še par kilometrov vožnje po cesti 516 do Molunata. Po strmem spustu prispete v vasico in na levi zasledite kamp Monika, vendar ne zavijete v kamp ampak po ozki cesti nadaljujete levo nad kampom in po 300 m se pripeljete v idiličen zaliv z idilično plažo in zelo lepo urejenim kampom (N42 27 13,30 / E18 26 06,21). Kamp, ki ima prostora za 15 AD in 20 šotorov je od morja oddaljen borih 3 m, premore kar tri (wc, tuš in pralnica) zgradbe, 80% zasenčenih parcel (za AD je namenjena senca pod kiviji, ki so temu primerno urejeni), za izredno čistočo pa skrbi lastnik sam, saj sam vodi recepcijo, kamp in čisti. Trgovina, pošta in restavracija so oddaljene od kampa največ 200 m, imate pa tudi kar dve redni avtobusni liniji za Dubrovnik in Cavtat. Zaradi priljubljenosti kampa med gosti, vam priporočam, da predhodno pokličete in si zagotovite prosto mesto.

V kampu si dobimo prostor v senci in odločimo se, da si tu odpočijemo za nekaj dni.

Prevozim 67 km

Torek: Sreda: 18.7.07 stanje števca 130217 km

Relacija: Molunat – Dubrovnik – Opuzen – Mostar – Opuzen – Makarska – Brela – AC (Šestanovac – Žuta lokva) – Senj – Rijeka –Kozina – Koper (Gabrovica)

V torek sin dobi vročino, drisko in bruha, kar nas v sredo prisili, da odrinemo proti domu.

Po poti se ustavimo še za kratek ogled Dubrovnika in izredno vročega Mostarja (47 °C), potem pa naravnost domov.

Dubrovnik

Dubrovniške ulice

rodovitna polja v delti reke Neretve

Mostar

ulica v Mostarju

Koper: stanje števca 131037 km

Prevozimo 2482 km.

Napisan potopis bazira na mnenjih, občutkih in vsem videnem, ki sem jih skupaj z družino doživel na celotni opisani poti. Zavedam se, da obstajajo tudi drugačne dogodivščine in mnenja, vendar to prepuščam drugim. Upam, da bodo napisani podatki v pomoč najrazličnejšim popotnikom, kateri si bodo izbrali tako ali podobno pot po teh krajih.

Koper: 26.07.2007  

Sandi Žvokelj