Tokrat gremo malo po Dolomitih - Simon Napotnik
Tokrat gremo malo po Dolomitih!
Skupina mladih in malo manj mladih članov kluba CCS se je odločila, da tokrat prevozi Dolomite in še kaj … Določili smo ravno pravi čas – tokrat po glavni sezoni, od 11. do 20. septembra. Naročili smo lepo vreme in glej ga zlomka, točno tako je bilo. Tri ekipe smo se dobile na Trojanah, kjer smo se založili s krofi in še čim. V Šempetru oziroma na mejnem prehodu Vrtojba smo dolili gorivo in se v smeri Udin podali do mnogim že dobro znanega počivališča PZA v TARČENTU.
Zgodaj zjutraj, ob 8. uri, smo se odpravili v smeri GEMONE in TOLMEZZA, kjer smo nenačrtovano zavili na prelepo panoramsko cesto št. 355. Pot smo nadaljevali v smeri OVARA, SAN. STEFANO, blizu gore PERALBA, kjer izvira reka PIAVA, in nato skozi AURONZO do jezera MISURINA.
Po krajšem postanku in ogledu jezera ter zelo slikovitega vrha CRISTALLO (3221 m) smo se spustili v mesto CORTINA DʼAMPEZZO. Med ogledom mesta smo naleteli še na sejem Mercantore. Ker tu, kot v večini turističnih krajev izven kampa, nismo smeli prenočiti, smo se pozno popoldne podali čez prelaze. Najprej smo zavili na prelaz GIAU (2223 m); na tem sicer prelepem prelazu je začelo rahlo snežiti. Nakar smo se precej hitro spustili po cesti 638 in po strmem, mokrem in kar zahtevnem spustu pristali v vasici PIAVE DI LIV, kjer smo tudi prenočili. Med vršaci je bilo za ta čas kar hladno (3 °C).
Naslednji dan smo se podali proti novemu gorskemu cilju, prelazu BORDOI (2239 m) – vzpon do 15-kilometrskega prelaza je bil prekrasen. Naleteli smo na maratonce, ki so na mednarodnem maratonu premagovali 55 km dolgo progo čez več prelazov. Seveda smo navijali za vse mimohiteče, med katerimi so bili tudi Egipčani, Maročani, Etiopijci ...
S tega nepozabnega prelaza, ki sem ga sam obiskal že četrtič, smo se spustili do vznožja vršaca MARMOLADE, kjer se nahaja istoimenski kamp. Peljali smo se skozi kar nekaj vasi, ki so vse zelo lepo turistično smučarsko opremljene in iz katerih peljejo številne gondole na vrhove MARMOLADE (3343 m).
V kraju VIGU smo zavili v smeri BOLZZANA po cesti 241, čez manjši prelaz NOVA LEVANTE v BOZEN, kot ga imenujejo Južni Tirolci. Mimogrede, Južno Tirolsko je med 2. svetovno vojno zasedla Italija. Hitler jo je Mussoliniju prepustil kot darilo za zavezništvo v vojni, česar Tirolci še danes niso in najbrž nikoli ne bodo preboleli, kot nam je povedal lastnik kampa Gantaler v vasici VILPIAN, kjer smo si vzeli dva dni odmora za oglede. Ogledali smo si tudi vasico TERLAN in zdraviliško mesto MERANO, od koder so se kolegi povzpeli na planoto (1600 m), kjer se je ravno takrat odvijal kravji bal. 90 % (preko 7000 ha) doline je zasajenih s sadovnjaki, zato jo imenujejo sadni vrt Evrope. Poleg zelo razvitega turizma sta tu prisotna še vinogradništvo in na planotah živinoreja.
Naslednje jutro smo pot nadaljevali v smeri REŠENPAS skozi višje ležečo dolino, imenovano VINCHGAV. Od tod se nam je odprl pogled na grad in steno svetovno znanega plezalca MESSNERA REINHOLODA, ki je preplezal vse svetovne osemtisočake.
Ker smo se odločili za prelaze, nas je v kraju SLUDERNO zaneslo proti zanimivemu smučarskemu središču BORMIO – čez prelaz STELVIO. Ta zares zahteven prelaz nas je kar malo presenetil. Konec koncev ni ravno mala malica z avtodomom priti po 52 »kljukah« (ne ovinkih) na višino 2760 m. Nekdo je nekoč zapisal, da tak prelaz ni za vsakogar, kar bo menda držalo. Srečanja so milimetrska, večkrat je treba smer vožnje tudi popravljati. Prelaz je znan kot raj za motoriste, ki smo jih srečali na stotine. Divjajo iz kljuke na kljuko, kot na dirkah Moto GP.
Ko smo vzpon premagali, smo se z gondolo podali še na ledenik in se znašli med stotinami smučarjev, ki so se pripravljali na novo smučarsko sezono. Po krajšem postanku smo se spustili v smeri BORMIA. Spust je prav tako zahteven, vendar gre navzdol lažje. Tudi v mestu BORMIO so številna smučišča, polna turistov, kar je za ta čas presenetljivo. Po nekaj km smo zavili v smeri LIVIGNO na cesto 301 čez manjši prelaz FOSSAGNO (2291 m), ki je bil za našo ekipo že mala malica.
Brezcarinska cona LIVIGGNO je zelo zanimiva in zaradi neštetih smučišč zelo obiskovana. Sem hodi smučat kar nekaj Slovencev, nenazadnje tudi zaradi poceni nakupov in goriva – nafte, ki je trenutno po 1,02 €/l.
Tudi mi smo napolnili rezervoarje in se s tem gorivom peljali vse do doma 796 km. V kraju je več možnosti za nočitev bodisi v kampih ali PZA po zmerni ceni med 20 in 30 € na noč za AD.
Prebudili smo se v prelepo sončno jutro. V tej dolini, nekdaj pozabljeni od boga, sedaj pa zelo razviti, sonce izza hribov prileze malo z zamudo. Podali smo se v smeri proti Švici čez prelaz FORCULA (2315 m) v dolino POCHIVAVE. Na meji italijanski cariniki obvezno povprašajo po alkoholu in cigaretah. S slednjim nismo imeli težav, saj smo skupina abstinentov (haha) in Jagermeistra, ki smo ga s sabo vozili že od doma, nismo niti načeli. Ko smo prevozili pokrajino POCHIVAVO, ki spada pod kanton GRAUBUNDEN (tu še obvezen nakup milkine čokolade), smo zopet prispeli v Italijo v kraj MADONNA DI TIRANO, od koder smo pot nadaljevali v smeri EDOLO skozi gorski kraj APICA. Vas leži na višini 1500 m. Cesta (39) je tu in tam preozka za srečanje s tovornjaki, tudi vlačilci. Ti raje uberejo bližnjico za BRESCO, kar pa je bilo za nekega voznika usodno, saj je pri srečanju zdrknil s ceste in se naslonil na steno. Mi smo se nekako prebili mimo in reveža pustili, saj mu tako ali tako nismo mogli pomagati. Končno smo se usmerili proti jugu in skozi mnogo neprijaznih predorov prišli do mesta ISEO z istoimenskim jezerom. Po nekoliko prijaznejši in manj slikoviti dolini smo prispeli v BRESCO. Mimogrede smo obiskali še SIRMIONE, kjer so nam za parkiranje zaračunali vrtoglavih 6 €/h. Po sprehodu po tem zanimivem polotoku smo pot nadaljevali ob Gardskem jezeru do kraja PESCHIERA. Tu smo naleteli na zelo lepo urejen PZA za 15 €/dan z vso oskrbo. Vzeli smo si malo več časa za sprehod ob jezeru. Vlado jo je s svojim »dirkalnim« kolesom takoj ucvrl na 40 km dolgo pot ob jezeru. Ostali del posadke pa je »romal« od kafiča do kafiča. In čas je hitro minil.
Pot smo nadaljevali mimo LATISANE do mesta MALFALKONE ali Tržiča, kot ga imenujemo mi. Tam smo na znanem kraju »pri dveh dimnikih« naleteli na naša stara prijatelja Pavlo in Milana.
Za eno noč smo se ustavili še v Ankaranu in naslednji dan pohiteli na srečanje članov CCS v Simonov zaliv. S tem se je potovanje naše posadke treh AD zaključilo. Prevozili smo 1580 km, za kar smo rabili 10 dni.
Slike sta dodali Danica in Marija. Tine je poskrbel za elektrifikacijo, Vlado pa za veselo razpoloženje s svojo harmoniko.
Upam, da bomo še koga navdušili za pot in da mu bo naš potopis koristil.
Simon in Cvetka Napotnik
Čisto super napisan in opisan potopis. Opisana so imena krajev, kar je dovolj in če hočeš ubrati isto turo, pač pogledaš na zemljevid. Ne moremo vse dobit na pladnju!! Sicer pa sem vam fauš za tak lep izlet!!
Se strinjam, ampak je potopis lepo in zgledno napisan, je pa nekaj napak v imenih krajev,npr APICA, pravilno APRICA, PIAVE DI LIV neznan kraj (GM ga ne najde),..., pogrešam tudi karto rute, drugače pa le tako naprej, lepa pot.
Brez koordinat je vsak potopis žal veliko manj vreden, kot bi bil sicer. Vsak od vas je nekaj prispeval, a res niste imeli nikogar, ki bi poskrbel za te številke?
.jpg)
Po stažu že vsi stari avtodomarji, po pisanju pa ne tako - zato iskrene čestitke Cveti in Simonu, da sta to lepo turo tudi objavila. Enako tudi Danici in Mariji, da sta še to ovekovečili. Povsem se strinjam z Mitjo, da se vsega vedno ne dobi na pladnju - pa tudi malo fauš sem vam za lepo turo ob krasnem vremenu. Naš urednik vse gleda iz profesionalne strani, zato malo straši - no, malo pa ima tudi prav.
Veseljaki kar tako naprej in hvala da ste vse to delili z nami - lepo.