Touba
Touba (prebere se Tuba) je mesto brez zakona, brez policije, brez carine, s prepovedjo vhoda za vojsko, vsaj tako nam je Niko ob večerji na kratko opisal mesto. Seveda je tam, kjer ni policajev, zame pravo mesto oz. raj. Kratek dogovor z Nikom in naslednje jutro gremo skupaj v Toubo. Mesto leži severovzhodno od Thiesa, šteje okoli 0,5 miljona prebivalcev in je mesto, kjer senegalski zakoni ne veljajo, velja zakon mestnih poglavarjev. Imajo svojega poglavarja, ki vodi mesto tako pravno kot finančno. Je sveto mesto, v njem je ogromna mošeja, ena največjih v zahodni Sahari, narejena iz zelenega in belega marmorja, uvoženega iz Carare (Italija). 
V mestu se je razcvetela prodaja vozil, katera so pripeljana v Senegal, vendar nikoli uradno uvožena v državo. Ta vozila se vozijo po mestu in bližnji okolici, vendar ven iz tega območja ne smejo, saj se okoli Toube nahajajo senegalske kontrolne policije, ki nadzorujejo vhode in izhode v to sveto območje, kjer ne velja senegalska zakonodaja.
Kot sem na začetku napisal, tu veljajo zakoni poglavarja, ki vodi red in življenje v skladu s koranom, vendar ta sistem nudi tudi socialno varnost prebivalstva.
Tukajšnji policaji lahko rešujejo le prometne nesreče, drugih kompetenc v tem mestu nimajo, zato jih niti ni videti. Prav tako ni carinskih uradnikov, niti žandarmerije, niti vojske. Mesto je veliko, z Rokom sva si predstavljala neko brezvladje in prihod vanj je pravi šok. Lepo urejena vhodna avenija, mesto veliko, z ogromno največjo mošejo na zahodni obali Afrike. Vodijo ga dve ali tri družine in v njem se nič ne dogaja, kar oni ne bi vedeli oz. vodili. Zanimivost. ki smo jo zvedeli je, da se vse privatne dejavnosti vodi na tak način, da vsak ki zasluži neko večjo razliko v ceni (v dejavnosti) ta denar da skupnosti in skupnost potem skrbi za revne in bolehne meščane, kar pomeni, da imajo socialo na nek svoj način v tem mestu zagotovljeno. Posameznik tukaj ne more samo obogateti, ampak ta pridobljen denar (dohodek iz dejavnosti) mora dajati v skupnost, le-ta pa potem skrbi za socialno varnost občanov. Zanimiv in predvsem delujoč sistem.
Prav tako nas je fascinirala mošeja, katero smo si ogledali od zunaj. Enkratna zgradba iz zelenega in belega marmorja, pripeljanega iz Italije. Še zanimivost, tukaj je prebivalstvo večinoma nacionalnosti murit., zanimivo je pokopališče ob mošeji, tukaj pokopljejo vse prebivalce murit. To pomeni, če nekdo te nacionalnosti murit živi v tujini in tam umre, mesto plača vrnitev njegovega trupla v domači kraj in tu se ga pokoplje. Nikakor se oseba nacionalnosti murit ne more pokopati izven mesta oz. tega ogromnega pokopališča. Na obrobju mesta poteka prodaja vozil, katera so legalno ali nelegalno pripeljana na to območje. Tu se tako vozilo lahko proda, vendar se ga potem ne sme voziti izven tega območja, saj se zanj ni plačalo uvoznih carinskih dejatev, kar je zanimivo tudi za nas. Po mestu se je namreč takoj razširila novica, da se prodaja Mercedes furgon 208 od nekih čudnih ljudi iz neke čudne države Slovenije in kupci so nas takoj pričeli oblegati. Najvišje ponujena cena je bila 3700 eur, vendar sva se z Markom odločila, da vozilo še ne gre v prodajo in da gremo naprej z njim do Gambije, Malija in ga tam prodamo, saj nam zaenkrat še dobro služi. Četudi pri tem tvegava, da tam dobiva za vozilo manj denarja, ampak avantura se tako nadaljuje.
Zvečer smo se vrnili v Thies ,seveda smo si predhodno ogledali še tržnico v Toubi in nakupili nekaj zelenjave za večerjo, ki smo si jo vsi skupaj pripravili v poznih večernih urah.
Pred prihodom v Toubo smo se ta dan ustavili še ob cesti, kjer so domačinke prodajale čudne sadeže. Ugotovili smo, da so to sadeži BaoBaba, svetega drevesa. Sadež je podolgovate oblike, zelene barve, potrebno ga je razbiti in v notranjosti se nahajajo bela semena, katera se da v usta ter posesa beli del semena. V sredini ostane še koščica, katero se izpljune. Iz teh sadežev pridelujejo sokove in čaje, ki imajo veliko vitaminov, domačini ga uporabljajo tudi za zdravljenje malarije. Seme ima delno okus po breskvi in se ga uporablja za pridobitev tega soka. Tako seme se vrže v kozarec in zmeša z vodo. Kupili smo par sadežev in upamo da jih bomo lahko pripeljali v Slovenijo na preizkus. Še ena zanimivost teh krajev je njihova kava. Ta ima čuden okus, saj k osnovni kavi dodajajo procent popra. Mene sicer ni navdušila, vendar tudi to kavo smo na tržnici kupili in jo bomo prinesli domov na preizkušnjo. Obvezno je pri pitju take kave potrebno dodati veliko količino sladkorja in malo mleka.
Dogovor je, da naslednje jutro zgodaj odrinemo proti Gambiji in novim dogodivščinam naproti, torej bo naslednje javljanje nekje konec tedna.
Alfijo
.jpg)
