Senegal
Prošnjo za vizo vložimo ob jutranjih urah, povedo nam, da jo lahko najhitreje dobimo šele naslednji dan. Spet se znajdemo, pokličemo Nikota v Senegal v mesto Thies in on nam pošlje vabilno pismo za službeni sestanek v ponedeljek v Dakarju. Ko so na ambasadi videli njegovo pismo, ki smo ga priložili, so sledila vprašanja, kaj boste delali poslovno, kaj kupujete, kaj prodajate itd. Nekaj smo se seveda morali izmisliti, in sicer da kupujemo arašide za uvoz v Slovenijo itd. Zadeva se je uspešno končala, popoldne ob 16 uri smo tako že imeli vize v rokah. 
Zaradi pozne ure smo se odločili, da gremo na pot v zgodnjih jutranjih urah. Zvečer plačamo kamp, kot dolgoletni prijatelji in gosti se dogovorimo za popust, dogovorimo se tudi za predajo kombija, tako da Rok in Tomaž še zadnjič spita v njem.
Zjutraj zgodaj odrinemo proti mejnemu prehodu Djama na senegalsko mavretanijski meji. Ob poti se je takoj ven iz mesta pričela pokrajina spreminjati, iz puščavske pokrajine se je spreminjala v savano. Pot nas je najprej vodila po slabi cesti, nato smo obrnili na pisto proti mejnemu prehodu. Ves čas nas je vodil policaj, ki je imel nalogo, da na meji izbriše prodani kombi iz Rokovega potnega lista.
Enako kot lani smo spet morali plačati za kombi vhod v nacionalni park. Cena 10 eur (morali bi plačati celo 20 eur, pravzaprav 2000 ugij na osebo), nato pri policiji za izbris mojega kombija še 10 eur, odpiranje rampe med mejo 3 eur in še enkrat policija 10 eur, sladila je mostnina 8 eur in nato še senegalska policija 10 eur. Sledil je dnevni dvig adrenalina na carinski strani Senegala. Ko smo naredili papirje za vozilo in ga plačali dodatno 5 eur, se je carinik zapičil v naša dva bicikla na strehi, za katera je zahteval, da ju damo dol in pustimo njim, ker v Senegal jih ne smemo uvoziti. Seveda se je vnel hud prepir med menoj in njimi, prišlo je tudi do prerivanja in groženj. Marko in Tomaž sta bila takrat pri policajih in nista videla scene, ko sva se fizično prijela s carinikom. Ko sta se vrnila, sva z Rokom ostala ob avtu, na pogovore s carinikom pa sta odšla Marko in Tomaž. Končni rezultat je bil, da sta se dogovorila in so nam dali tranzitno dovoljenje za vozilo in oba bicikla za 72 ur, kar pomeni, da moramo prečkati mejo z Gambijo v sredo zvečer. In sedaj naj nekdo reče, da se gredo turizem? Bicikla sta torej ostala in pot smo nadaljevali do St.Louisa, kjer smo si ogledali to lepo mesto z močnimi dišavami po ribah, saj je znano po številnih ribičih. Po ogledu smo si privoščili hladno pivo (cena 2,5 eur) in zamenjali nekaj denarja v bližnji banki (pozor vsem popotnikom, ker zaračunavajo različne provizije pri menjavah).
Pot smo popoldne nadaljevali do Thiesa, kjer vam trenutno to pišem. Jutri gremo v mesto Tuba, kjer se bomo pozanimali o cenah vozil na tem področju za morebitno prodajo našega vozila kot tudi za dostavo drugih vozil. Z nami bo naš gostitelj Niko iz Slovenje, pri njem tudi nameravamo prespati. Niko je nov podjetnik na tem področju, lani je pričel s prijatelji dejavnosti na tem področju tako, da nam je res v veliko pomoč z informacijami.
Alfijo
.jpg)
